Partnerstvo je sklepanje kompromisov

Odgovarja:

Razumem vas, v kako hudi stiski ste se znašli. Kar zgodilo se vam je, česar niste niti malo pričakovali. Znašli ste se v šoku, v katerem ste še vedno. Vem, kako močno si želite, da bi bile le sanje, a žal niso. Je realnost, s katero se boste morali soočiti. V tem nimate izbire. To je edina možnost. Res pa je, da potrebujete čas, da boste dejstva lahko sprejeli. Kratek čas je minil, odkar vas je zapustila, in razumljivo je, da se čutite izdani, prevarani, ponižani, ogoljufani za svoje življenjske načrte in pričakovanja. Kot zapredek ste zaviti v svojo bolečino in v tem stanju ne morete ničesar ne videti ne čutiti drugače, kot čutite in doživljate. Verjamem, da vam je vajina zveza ogromno pomenila in da ste na svoj način naredili največ, kar je bilo možno. Vendar pa obstajata vedno dve zgodbi, dve resnici, vaša in njena. Poznamo le vašo, njene pa ne. Vprašanje, ki se postavlja, ni, kdo od vaju ima prav. Vprašanje je, katere so tiste vsebine vajinega subjektivnega doživljanja, ki so za vsakega od vaju tako različne, da so vaju ločile. Partnerski odnos naj bi bil za oba udeležena vedno znova izziv iskanja najboljših možnih kompromisov, sprejemljivih za oba partnerja. To pa zahteva dobršno mero empatije in odkrito komunikacijo. Iskrenega pogovora ne moremo z ničimer nadomestiti. Prav tu se zalomi veliko parom. Ker v svoji primarni družini niso imeli možnosti spoznati in se naučiti odkrite komunikacije o tem, kaj čutijo, doživljajo, kaj si želijo, je to zanje težko premostljiva ovira. Strah jih je izraziti svoja čustva, jih ubesediti, prav tako pa imajo težave začutiti partnerja. Morda je bilo tako tudi med vama. Ona je premalo razumela vašo delovno vnemo, imam vtis, da je bila pretirana. Vi pa ste slepo zasledovali svoj delovni cilj, ob tem pa pozabili na življenje. Vajin odnos in skupno življenje ni nekaj, kar bi se začelo ob vselitvi v novo hišo. Pravite, da ste vsako prosto uro porabili za delo. Torej si niste vzeli časa za vajin odnos, za skupno rekreacijo, razvedrilo, za druženje s prijatelji, za intimnost. Za vse tisto, kar življenje je, za vse tisto, kar nam ga napolni in ga dela lepega. Na svoj način vam je ona ves čas sporočala svoje želje in potrebe, a vi je niste ne slišali ne razumeli. Morda ste bili vzgojeni v družini, kjer je bilo delo največja vrednota, čustva pa so bila zatajevana, zamolčana. V takih družinah se čustva ne izkazujejo in o njih se ne govori. Moja domneva temelji na tem, da pri delu s pari večkrat srečam osebe, ki naletijo na težave zaradi takšne družinske dediščine. Ko bo najhujše za vami, se poglobite v ta vprašanja in poskusite ozavestiti, kaj se je v vajinem odnosu dogajalo. Poskusite se kar največ naučiti o sebi in o odnosih. Pomagate si lahko z ustrezno literaturo, ki jo dobite v vsaki knjižnici, ali pa si poiščite pomoč strokovnjaka. Cilj vašega raziskovanja sebe in učenja o odnosih naj bo močna želja ustvariti in živeti uspešen partnerski odnos.