Stres, enostavna beseda za vzrok kompleksnih človekovih težav sodobnega časa. Kako ga vi razumete?

Razumem ga kot nekaj, kar nastaja v in ne zunaj nas. Stres je naša izbira. Ko rečemo, da smo preveč pod stresom, da smo zaradi njega celo zboleli, da se nam meša, v resnici odgovornost prelagamo navzven, stran od sebe, na drugega. Delujemo, kot da nas je nekdo »napadel«, zato smo pregoreli. A stres v resnici ves čas izbiramo. Vse dni garamo, v službi in doma. Ne znamo se ustaviti. Mislimo celo, da bo sveta kar konec, če pritisnemo na zavoro. Naprezamo se, ker verjamemo, da bo sicer kdo še mislil, da smo slabi. Verjamemo, da je zunanji svet tisti, ki določa našo vrednost in celo presoja, ali smo v redu ali ne. Zato en dopust ali bolniška človeka ne moreta pozdraviti. 

Skrivnost je v trenutkih, to vedno ponavljam. Vse, kar res moramo vedeti, je, kako se počutimo ta hip. Svojim strankam pogosto rečem, da je stranišče moje zavetišče. (Smeh.) Zakaj? Ko sem recimo sredi sestanka, v okoliščinah, zaradi katerih se začnem potiti, se prehitro zadiham, morda moje telo »okamni«, vem, da moram korak nazaj. Rečem, da me tišči lulat. Vstanem in grem na stranišče. Šele ko v miru vdihnem in izdihnem, šele ko se uravnotežim, ugotovim, kaj zares potrebujem. Obstaja namreč zdrava mera stresa, ki nas motivira, a tudi druga, ki nas ovira. Takrat se moramo ustaviti. 

Ženske smo tako zelo odmaknjene od sebe, da ne vemo niti, kdaj smo utrujene. Niti poznamo se ne dovolj, da bi vedele, kaj so naše specifične potrebe. Pozabljamo pa, da smo resnično ustvarjalne in produktivne lahko šele takrat, ko se zares začutimo in slišimo. 

Preobilica stresa v posameznikovem življenju se kaže različno. Zaradi katerih odnosnih težav se k vama najpogosteje zatečejo ljudje?

Opažam, da je sodobni svet svet presežnikov. V službi moraš biti popoln, doma tudi. Ne samo da si odgovoren za poslovno uspešnost, na tvojih ramenih je tudi, kako hitro bo tvoj otrok dihal. Seveda karikiram, a ta stres, ki ga opažam predvsem pri mamah, je neusmiljen. In če smo odrasli tako neizprosni do sebe, nujo popolnosti prenašamo tudi na otroke. Odnosi se rušijo predvsem zaradi potrebe po količini, kakovost pa ni več pomembna. Kot v šoli. Vse mora biti narejeno in vse mora biti ocenjeno s pet. Kakovost izdelka, občutek notranjega zadovoljstva – nepomembna podrobnost. Žal pa je posledica diktata količine ta, da smo drug od drugega vse bolj odtujeni. Začne nas prevevati občutek, da nikamor ne pripadamo. Zato smo vse bolj osamljeni. 

Kako to, da ne slišimo več niti svojih osnovnih potreb? Tako smo »v stresu«, da pozabimo celo jesti, piti.

Ne vem, kje je vir te norosti, vem pa, da ima kulturno pogojeni vzorec, da zmoremo vse, krute posledice. Močna ženska namreč vse zdrži. Spi lahko samo dve uri, preteče 20 kilometrov pred zajtrkom, vzgaja otroke, vodi podjetje. Nedvomno tudi moški izgorevajo, a ženske smo »vsemogočnost« dodobra izpilile. In za to plačujemo ceno. Tako zelo smo odmaknjene od sebe, da ne vemo niti, kdaj smo utrujene. Niti poznamo se ne dovolj, da bi vedele, kaj so naše specifične potrebe. Pozabljamo pa, da smo resnično ustvarjalne in produktivne lahko šele takrat, ko se zares začutimo in slišimo. 


Prepričana sem, da se morate tudi vi tu in tam spomniti, kaj potrebujete.

Seveda! Pred nekaj meseci sem dobila dobro lekcijo. Bližal se je konec šolskega leta, ki je bilo za otroke in starše še posebno stresno. Nenehno mi je zvonil telefon. Otrok, ki je storil samomor. Drugi, ki se je samopoškodoval. Tretji, ki se je zaprl v sobo in starši ne morejo do njega. Tako zelo sem bila prepričana, da sem prav jaz tista, ki mora slišati vse te zgodbe, kajti ljudje v stiski vendarle potrebujejo nekoga, ki jih bo poslušal, da sem sprejela vsak klic. Dokler se mi ni začelo dogajati, da se mi je vsakič, ko je zazvonil telefon, naježila koža. Vedela sem, da moram postaviti mejo. Dva tedna nisem dvignila telefona, saj mi je srce ves čas tako divje utripalo, da me je že postalo strah. Seveda sem se v teh dveh tednih spopadala z močnimi občutki krivde. A sem ugotovila tudi, da je stres, ki sem ga vzela za svojega, prišel od zunaj, jaz pa se z njim nisem znala spoprijeti. K sreči imam moža, s katerim sem se lahko o tem pogovarjala, delila z njim, kar se mi dogaja. Spet sem se morala spomniti, da nisem edina, ki lahko pomaga ljudem v stiski. Da se svet ne bo ustavil, če bo šel klic mimo neodgovorjen. 

Vsak ima svoje potrebe. Pozabite jesti in piti? Za ozadje telefona si nastavite sliko hrane. Potem začnite svoje potrebe izražati glasno. Tako vam bo poslušanje sebe prešlo v navado. 

Kako se lahko naučimo slišati?

Namesto slik otrok si za ozadje ekrana na telefonu nastavimo podobe, ki nas opomnijo na naše osnovne potrebe. Jaz bi si recimo lahko nastavila sliko čevljev. (Smeh.) Postanem namreč strašno sitna, če se vsaki dve uri ne sezujem. Vsak ima svoje potrebe. Pozabite jesti in piti? Nastavite si sliko hrane. Potem začnite svoje potrebe izražati glasno. Tako vam bo poslušanje sebe prešlo v navado.