Med epidemijo koronavirusne bolezni sta na družbenih omrežjih aktivno spodbujala in skrbela za duševno zdravje in umirjene odnose v družinah. On je preudaren, zadržan, razmišljajoč, z veliko znanja. Ona živahna, neposredna, praktična, učinkovita, razigrana in zelo življenjska. Starši ju imajo radi; ker govorita iskreno, se lahko poenačijo z njunimi izkušnjami. Imata rešitve, ki so uporabne ter usmerjene k povezanosti in dobrobiti. S svojim vplivom iz ozadja prispevata k večji strpnosti in miru v slovenskih družinah. Njuni Izštekani najstniki in starši, ki štekajo so obvezno branje za generacije staršev sedanjosti in prihodnosti. 

Po epidemiji se marsikdo spopada s strahovi, kako naprej. A spremembe, če se zgodijo, niso nujno negativne, jih je pa težko narediti, mar ne?

Leonida: Ljudje smo v odnosu do sprememb lahko ali togi ali bolj prožni. Vsaka sprememba zahteva, da se na novo prilagodimo in organiziramo. Zelo odvisno je, kam bomo usmerili pozornost: ali v strah, k izgubljenim rutinam, ali v priložnosti za nekaj novega, za krepitev tega, kar smo odkrili kot nove odlike. 

Leonida: Odnosi so v družini pomembnejši od storilnostne naravnanosti. Ko bodo starši prestavili fokus od tega, kaj naj bi bilo narejeno, k temu, kako se počutimo drug z drugim, ko smo skupaj, bodo vse stvari enako opravljene in mi se bomo bolje počutili. 

Zunanji svet vpliva na nas. Toliko, kolikor dopustimo?

Albert: Živeti v trenutnih razmerah z informacijami, ki nam jih posredujejo, je zelo težko. Namreč, informacije ustvarjajo naša prepričanja in razpoloženja. V teh pa je veliko strahu, nestrpnosti, izločanja, tudi sovraštva, negotovosti in dvojnih sporočil. Ne moremo se izogniti ali ignorirati. Zato je pomembno, da imamo vire, ki nam pomagajo ohranjati nevtralnost, kritično presojo in stik z občutkom smisla in upanja. Pri tem so ljudje, s katerimi lahko delimo svoje stiske in strahove, še posebno pomembni. 



V stiskah so tudi otroci. Posebno najstniki so v spremenjenih okoliščinah veliko sami in se v šole ne bodo vrnili. Pred vrati pa so počitnice. Kaj bi svetovala staršem?

Leonida: To že dolgo ponavljava: odnosi so v družini pomembnejši od storilnostne naravnanosti. Ko bodo starši prestavili fokus od tega, kaj naj bi bilo narejeno, k temu, kako se počutimo drug z drugim, ko smo skupaj, bodo vse stvari enako opravljene in mi se bomo bolje počutili. Tu gre za prioritete: stik, vsebine, ki so zanimive najstnikom, potrebujejo, da so slišane njihove potrebe po druženju, avtonomiji …

Albert: Najstniki so najbolj v stiski, kadar ne vidijo smisla v odnosih z bližnjimi. To je ključno vodilo za starše, da z otrokom ustvarijo občutek doživljanja: mar mi je zate in mar mi je za ta odnos. 

Vidva sta si različna, a različnost združujeta tako zasebno kot na področju svetovanja. Kaj je ključ, da zakon deluje?

Leonida: Zavezana sva temu, da skrbiva za odnos. Nenehno se uglašujeva, večletno se trajno trudiva zanj. Odnos ni samoumeven. Ohranjava živost, skrbiva za novosti, imava čas za naju, za obrede. Veliko se pogovarjava, tako da reflektirava, kako delava profesionalno, kar se nama dogaja na osebnih ravneh.

Albert: Ko sva sprejela, da prihajava iz različnih okolij, z različnimi vzorci in vsemi različnimi vplivi, sva začela raziskovati, kaj vodi k uglaševanju. Ja, je bilo veliko zapletov in zatikov, preden sva spoznala, kaj res deluje. Seveda so pomembna nekatera načela, od spoštovanja, dovoljenja do različnosti, tudi iskrenosti. Je pa pomembno tudi, da se znava poslušati in slišati, da se empatično odzivava. In da sva naravnana drug do drugega na povezovalen način. 

Leonida: Če v vlogi starša s prstom kažem na druge, da so krivi, ne morem otroka naučiti odgovornosti. Najtežje je, da starši prevzamemo odgovornost za to, kar sami počnemo, in smo s tem tudi zgled otroku. 

Ali kaj rešujeta tudi sproti, spontano?

Leonida: Večino rešujeva spontano in sproti. Lahko se prepustiva in si zaupava. To ljudje najbolj cenijo pri najinih javnih nastopih. V ozadju je seveda naravnanost, da sva izstopila iz skritega boja za moč v odnosu, da ima vsak zadovoljene svoje čustvene potrebe, da se znava poslušati in slišati, da zaupava drug drugemu. Dosegla sva, da nisva solista, ampak ekipa. 



Leonida, kako ste bili vzgojeni?

Leonida: Ne morem reči, ali je bila vzgoja dobra ali slaba. Bolj sem v stiku z občutkom, da sem v primarni družini dobila dovolj varnosti, ljubezni in občutka pripadnosti, da sem pozneje v zrelih letih lahko opravila z bolečinami in primanjkljaji – in to še vedno počnem. Hvaležna sem za zavedanje, da za to, kako živim, niso odgovorni moji starši, ampak je moja odgovornost, kaj bom naredila s tem, kar so mi dali v življenju.

Kaj vam je mama vedno govorila? Je bilo ključno za vas to, da ste ji lahko brezpogojno zaupali?

Leonida: Ključen je bil njen odziv, da sem imela velikokrat (ne vedno) občutek, da je tam zame, ne glede na to, s kakšno zgodbo sem prišla. 

Kaj po vašem, Leonida, najbolj vpliva na dojemanje vlog moških in žensk?

Leonida: Te vloge so posredovane kot čustveni zapisi izkušenj z najbližjimi in tistimi, ki so bili za nas pomembni, ko smo odraščali. 

Albert, kakšno je vaše družinsko ozadje?

Albert: Moji starši so bili v svoji puberteti izgnanci v drugi svetovni vojni, odraščali so ob strahotnem pomanjkanju na kmetiji, v naravnanosti in želji, da si ustvarijo boljše materialno življenje. Oče in mama sta se spoznala v Nemčiji, kamor sta se napotila z idejo ustvariti lepše življenje, nato smo se ob mojem vstopu v šolo vrnili v Slovenijo z mlajšo sestro. Kot bi družino zaznamovala nenehno iskanje varnega doma in navezanosti, izguba najbližjih. Tudi občutek, da smo tujci v vsakem okolju. In veliko vprašanj o lastni vrednosti. 

Albert: Otroci nam sledijo, ko vidijo v odnosu smisel. Smisel pa nastane edino iz stika. Čustvenega stika. Pri tem pa moramo starši preklopiti v svet poznavanja otrokovih razvojnih potreb, kar je malo širša zgodba. 

Kateri je dandanes največji izziv staršev?

Albert: Obrat od usmerjenosti na otroka k sebi je nekaj, v čemer vidiva največ težav. Namreč v zavedanju, kako odločilen vpliv na otrokov razvoj imamo s svojim odzivanjem, da je v naših spontanih odzivih polno nepredelanih lastnih otroških zgodb in kako lahko to z zavedanjem spremenimo. To so revolucionarne in epohalne spremembe, ki čakajo človeštvo v prihodnosti, saj lahko tako resnično spremenimo svet na bolje.

Leonida: Če v vlogi starša s prstom kažem na druge, da so krivi, ne morem otroka naučiti odgovornosti. Najtežje je, da starši prevzamemo odgovornost za to, kar sami počnemo, in smo s tem tudi zgled otroku. V pomoč sva jim napisala priročnik za delo na sebi Naj vodila za naj starše. 



Občutek varnosti okoli nas, ki smo ga (bili) vajeni, v teh nemirnih okoliščinah kot da izpuhteva v zrak – je zato toliko bolj pomemben občutek varnosti doma?

Albert: Občutek varnosti doma je vedno najbolj pomemben, ne glede na okoliščine. Iz njega izhajamo in se nanj opiramo v vseh odnosih in okoliščinah. Občutek varnosti je temeljni občutek, da se lahko razvijamo kot ljudje. Zato je varnost v sebi – vedeti, da je nekomu mar za nas, vedeti, da vemo, pri čem smo, vedeti, da imam varno pristanišče – nekaj, kar je ključno in temeljno. To ima tudi izjemno preventivno vrednost, to krepi našo odpornost, zmožnost, da premagujemo ovire in preživljamo težje preizkušnje.

Leonida: In tudi kot starši moramo najprej biti sami v notranjem ravnotežju in v stiku z lastnim občutkom psihične varnosti. To nastane, ko vemo, pri čem smo. Šele iz tega se lahko otrok varno opre na nas. 

Starši hočemo otrokom dobro, a nimamo veščin, kako ravnati, oziroma se opiramo na vzorce, ki jih poznamo. Ti pa temeljijo na čustvih, kajne?

Albert: Vse naše pomembne izkušnje so nastale v čustvih, s tem so povezana naša prepričanja, vedenjski vzorci, navade, spontani odzivi, vrednote in vse druge sestavine doživljanja življenja. Nekateri vzorci so uporabni, drugi zahtevajo spremembo. Najino sporočilo je, da za spremembo potrebujemo stik z lastno izkušnjo otroka, ki ni dobil ustreznega odziva odraslih. Šele v tem stiku, ko je to čustvena izkušnja, spoznamo, katere so tiste potrebe, ki niso bile zadovoljene, in lahko kot starši razvijemo empatični odziv do enake otrokove potrebe. 

Vajini otroci so odrasli, a sta starša, ki štekata izštekane najstnike. Kako vama je to uspelo, torej razumeti najstnike?

Leonida: V najini knjigi Izštekani najstniki in starši, ki štekajo prek zgodb in izkušenj pojasniva, da starši lahko »štekajo« tako, da se zatikajo. Pojasniva pa tudi, kako lahko spremenijo svoje odzive, da pridejo do razumevanja in ravnanja, kjer z najstnikom ohranjajo stik. Nama je uspelo tako, da ob zatikih in napakah nisva tiščala glave v pesek, ampak sva se o tem pogovarjala, analizirala, poskušala drugače, se izobraževala in nikoli nisva nehala verjeti, da se lahko v družini povežemo.

Albert: Otroci nam sledijo, ko vidijo v odnosu smisel. Smisel pa nastane edino iz stika. Čustvenega stika. Pri tem pa moramo starši preklopiti v svet poznavanja otrokovih razvojnih potreb, kar je malo širša zgodba. 

Leonida: Starši smo, dokler smo živi. Vedno prihajajo nova obdobja in naša starševska vloga se nikoli ne konča. Spremenijo se samo odgovornosti.  

Pri svojem delu se veliko ukvarjata z najstniki, a vzgajata tudi starše, mar ne?

Leonida: Starši, ki naju kličejo za svetovanje zaradi njihovih otrok, so najbolj presenečeni, ker se hočeva srečati z njimi. Ne ker bi bilo z njimi kaj narobe, ampak ker imajo starši največji vpliv na življenje svojih otrok.

Albert: V resnici se midva ukvarjava s starši in ne najstniki. Najstniki so nama samo hvaležni, da delava to tako.

Albert, za kaj gre pri puberteti?

Albert: Za potrebo po odraščanju, osamosvajanju. Veliko je bioloških in veliko socialnih razvojnih potreb, ki se prepletajo kot sestavine izoblikovanja odrasle osebnosti. Otroci pri tem potrebujejo starše, ki jim je mar. 



Gotovo obstaja kakšno priporočilo, kako »preživeti«: morda to, da se ne bodemo z otrokom, mu zaupamo in ne vzamemo vsega preveč dobesedno?

Albert: Otroci nas zapletajo v »plese«, v katerih vsaka stran ponavlja vedno enake korake. Kako izstopiti iz teh plesov in ostati povezan pa tudi ohraniti avtoriteto, je tema najinih prihodnjih knjig iz zbirke Naj vodila za naj starše, ki so pred izidom.

Leonida: Humor in zavedanje, da nismo samo mi najbolj pomembni za otrokovo doživljanje. Pomaga tudi spoštljivost, najstniki so namreč osebnosti, ki potrebujejo prostor za svoje mnenje, avtonomijo, učenje prek izkušenj, ki so lahko drugačne od naših.

Kateri od vajinih štirih otrok vaju je v najstništvu najbolj vrgel iz ravnotežja?

Leonida: Od vsakega sem dobila svojo lekcijo in od vsakega v drugem obdobju. Ne vidim, da so me oni vrgli iz ravnotežja, vidim pa, da sem bila ob določenih temah in potrebah izgubljena sama v sebi. Ker nisem imela občutka varnosti ali izkušnje varnega odnosa, sem svoje strahove lepila na otroke. Denimo da ne bodo končali šole, da bodo iztirili, da bodo zamudili, da ne bodo opravili obveznosti, da … 

Priznata kakšno napako v vzgoji?

Albert: Najina knjiga je zbirka napak, ki sva jih počela. Ampak lepota napak v odnosih z bližnjimi je, da jih lahko popravimo. Spomnim se, ko sem ob koncu pisanja knjige rekel, da jo bom zaradi nekega zapleta v odnosu z enim od otrok kar zbrisal. Pa mi je modro odgovoril: »Ne, oči, dodaj poglavje.«

Leonida: Jaz pa ne priznavam nobenih napak. Napake bi bile, če bi delala stvari namenoma, tako pa sem jih počela iz nevednosti in nepoznavanja svojih primanjkljajev. Hvaležna sem, da se danes z otroki lahko o tem pogovarjam in tako lahko popravim marsikatero storjeno »napako«. Res je. V uvodni zahvali sva zapisala, da sva hvaležna otrokom ravno za to, da so nama dali možnost za popravljanje zatikov v odzivanju. In knjiga govori o tem. 



Kako ostati z otrokom v stiku? Biti prisoten? Kako sta bila in sta vidva prisotna?

Leonida: Prisotnost se ne meri v fizični prisotnosti in času, ampak v občutku, da smo otrokom na voljo, ko nas potrebujejo. Gre za naravnanost in čustveno izkušnjo. Otroci so bili ob partnerskem odnosu vedno moja prioriteta. Kadar so me potrebovali, sem se jim vedno odzvala in jih nisem puščala na »čakanju«. Z njimi sem ohranjala stik tako, da sem si upala vstopiti v njihov svet in vedela sem, o čem razmišljajo, kaj imajo radi. Ker sem bila do tega vedno spoštljiva, so me v ta svet tudi spustili. Seveda z zavedanjem, da starši v najstniškem svetu ne moremo vedeti vsega.

Kdaj opravimo izpit iz starševstva, če lahko tako rečemo?

Albert: Starši bi danes velikokrat želeli potrdilo, da so dobri starši, kar je lahko veliko breme. V resnici gre za odnose, ki jih gradimo, ohranjamo, se prilagajamo, se uglašujemo. Pri tem je dovolj, da samo smo in da smo naravnani k povezanosti.

Leonida: Starši smo, dokler smo živi. Vedno prihajajo nova obdobja in naša starševska vloga se nikoli ne konča. Spremenijo se samo odgovornosti.