»Pravkar sem se vrnila s sestanka za nov glasbeni projekt in sem zelo vznemirjena,« začne pogovor Jadranka Juras. Zadnjih deset let je osredotočena na klasično glasbo, ki, kot pravi sama, na žalost nima prostora v popularnih medijih, in zato se morda kdaj zdi, da je glasbeno manj ustvarjalna kot nekoč, a to ne drži. Prejšnji mesec se je vrnila s turneje po Nemčiji in Avstriji, prihodnjo sezono bo šla na Malto, kjer bo pela Komponista v operni predstavi R. Straussa Ariadne auf Naxos. Beseda je tekla tudi o njenem uporništvu med odraščanjem, burnih odzivih na komentarje, preminuli psički Kaji, ki morda nadaljuje življenje na tem svetu kot Kofi, ter doživljanju izgube otroka, ki jo je doletela pred šestimi leti. 

Nehala sem se jemati tako zelo resno, veliko balasta, s katerim sem se prej obremenjevala, veliko principov je odpadlo. In za to sem hvaležna, saj bistveno lažje in predvsem bolj umirjeno živim. Včasih se mi zdi, da so me te izkušnje uravnotežile. 

Trenutno ste gostujoča članica zasedbe Okustični, ki je lani s svojo skladbo Enkratna, neponovljiva osvežila radijski eter. Opevate edinstvenost žensk. Se vam zdi, da smo res tako zelo posebne?

Z odlično pevko Karin Zemljič in za moje pojme enim najbolj vsestranskih in vrhunskih glasbenikov Matejem Brojem smo novembra lani izdali album Enkratna, neponovljiva, ki ga je v svet pospremila skladba z istim naslovom. Odzivi poslušalcev so bili neverjetni. Menim, da je vsako bitje enkratno in neponovljivo ne glede na vrsto, raso ali spol. 

Živimo v časih, ko avtorji sebkov na družbenih omrežjih kar tekmujejo, kdo je videti bolj srečen in ima lepši lepotni popravek, zaradi katerega pa so si pravzaprav vedno bolj podobni. Koliko ljudi v srcu dejansko verjame v to, da so enkratni?

Priznam, grozljiva mi je misel, da si želijo biti ljudje, sploh pa mladi, tako zelo podobni drug drugemu, namesto da bi negovali ravno tisto, zaradi česar so drugačni oziroma unikatni, samosvoji. To človeka naredi zanimivega. Vsaj meni je povprečnost strašno dolgočasna, saj ne spodbuja nikakršnega razmisleka, kreativnosti. Seveda moram poudariti, da mislim na drugačnost v kontekstu, da s tem ne škoduješ drugim ali posegaš v pravice drugih.



Kje je po vašem meja med narcisoidnostjo ter zavedanjem, da smo nekaj posebnega ter da lahko pripomoremo k družbi?

Ko v drugih prepoznamo njihovo lastno vrednost, ko prepoznamo, da smo v resnici vsi eno in da smo povezani, takrat se bodo, po mojem mnenju, začele stvari spreminjati na bolje. In s tem mislim tudi na dojemanje narave, živali in celotnega ekosistema. Mi smo del tega, nismo izvzeti in nismo gospodarji nikogar in ničesar. Problem nastane, če začneš svojo drugačnost dojemati kot razlog, da meniš, da si nekaj več od drugih. Ali ko pretirano malikujemo individualnost, češ, samo jaz, jaz, jaz in moje pravice. O odgovornosti pa nič.

Pred leti ste pripomnili, da znajo biti, če malo karikiram, že sivi lasje na avdiciji tista odločilna točka, ko te komisija preprosto vloži v predal »prestara«. Se je tu kaj spremenilo?

Za zdaj sprememb ne zaznavam, še vedno opažam popolno obsedenost z mladostjo in po drugi strani zavračanje vsega, kar ni na videz mlado. Upam pa, da se stanje spreminja.

Imam zelo mlade starše, moja mama je samo 18 let starejša od mene, oče pa 22, zato sta naju s sestro tudi vzgajala v precej prijateljskem duhu. Nista me omejevala, bolj »lovila« sta me, da ne bi padla, ter me podpirala pri mojih odločitvah. 

Zadnja leta veliko nastopate v tujini, povleklo vas je tudi v operno petje. Kako je delati čez mejo?

Imela sem nekaj izkušenj v tujini, pela sem na Češkem, v Avstriji, Nemčiji, bila sem tudi na turnejah po Španiji, na Portugalskem, Franciji, tako da malo sem okusila, kakšen je odnos do glasbenikov v tujini, in če sem iskrena, ni pretirano drugačen kot pri nas. Povsod vlada razmišljanje daj – dam, zveze in poznanstva itd. Je pa res, da je v tujini več možnosti, več odrov, več publike in tudi ne zadevaš kar naprej v ene in iste ljudi. Mislim predvsem na ljudi, ki odločajo o tem, koga angažirati za koncerte in predstave. To vsekakor je prednost.

Česa si kot glasbenica najbolj želite?

Še več priložnosti na opernem odru, tudi v slovenskem opernem teatru, in predvsem da bi lahko pela z najboljšimi, ker se takrat največ naučiš. In sama se od vsega najraje učim. Obožujem opero, kjer je petje združeno z igro. Obožujem delo z režiserji, dirigenti in pevskimi kolegi. Na vaje pridem kot nepopisan list in potem gradimo lik skupaj. Ko grem prvi dan na vaje v operno hišo, se mi skoraj vedno zgodi, da mi gre na jok od vzhičenja, kako srečna sem, da lahko delam, kar delam.

Česa bi se ženske lahko naučile od moških? In obratno?

O tem nisem nikoli razmišljala, se pa gotovo lahko oboji veliko naučimo drug od drugega. Tudi ženske se med seboj lahko veliko naučimo, enako kot moški med seboj. Morali bi predvsem bolj zavestno živeti, si prisluhniti, se slišati. A iskreno – mene so ogromno naučile in me učijo tudi živali. Narava.



Kaj je vaša definicija sreče?

Zadovoljstvo, notranji mir, sprejemanje tega, da vse, kar nastane, tudi premine, dobro zdravje in absolutno petje v opernih predstavah. Ter seveda, da so zadovoljstva, sreče in zdravja deležni tudi vsi na tem planetu – tako ljudje kot živali. Skupni sprehodi in potovanja z možem in psičko Kofi.

Verjetno tudi skupno ustvarjanje z vašim možem Milanom Stanisavljevićem. Marsikdo ne ve, da ste poročeni z glasbenikom.

Res živiva kar aktivno glasbeno ustvarjalno življenje ter se dopolnjujeva. Lani sva v sodelovanju z Big Bandom RTV Slovenija izdala digitalno zgoščenko You and I and the music, na kateri so jazzovski standardi in dve moji pesmi iz obdobja zabavne glasbe. Milan pa je letos izdal tudi svojo tretjo zgoščenko z avtorsko jazzovsko glasbo z naslovom Eastern Star in nastopil celo na prestižnem jazzovskem festivalu v Beogradu.

Koliko ste bili stari, ko ste spoznali, da življenje ni to, kar se sprva zdi, in je po tem vse drugače?

Meni se od nekdaj zdi, da življenje ni to, kar ljudje vsak dan uprizarjajo. Da je za temi fasadami bistveno več. Najbolj pa me je zadelo, ko sem dokončno spoznala, kaj se dogaja v naši družbi oziroma civilizaciji živalim, predvsem tako imenovanim rejnim živalim.

Spoznavam predvsem to, da se ti v življenju zares uresničijo vse želje, zato je pomembno, da paziš, kaj si želiš in kako. Seveda se po navadi ne zgodijo takrat, ko si jih želiš, in tudi uresničijo se lahko na način in v času, ko si že zdavnaj pozabil ali pa si tega ne želiš več, zato je treba biti pri željah zelo natančen. 

Kako mislite, da bi vam bilo, če bi bili mama otroku, kakršni ste bili vi? Predstavljam si, da ste bili uporniške sorte.

Res je. Od malega nisem prenesla avtoritet in imam zelo uporniškega duha, ki pa ga na srečo moji starši niso zatirali. Mislim, da sem v tem podobna očetu, le da je on bistveno manj glasen in neposreden od mene. (smeh) Lagala bi, če bi rekla, da v puberteti nisem bila problematična, in takrat sem še najbolj »presekirala« ravno mamo. Je bila pa puberteta dokaj kratka, ker sem v tretjem letniku srednje šole že vedela, kaj hočem početi v življenju, in to ni bilo petje. Želela sem postati igralka in ravno prek tega sem prišla do petja oziroma spoznala, da je tudi petje lahko poklic.

Kako so na vse to gledali vaši starši?

Imam zelo mlade starše, moja mama je samo 18 let starejša od mene, oče pa 22, zato sta naju s sestro tudi vzgajala v precej prijateljskem duhu. Nista me omejevala, bolj »lovila« sta me, da ne bi padla, ter me podpirala pri mojih odločitvah. In danes ni besed, s katerimi bi opisala neskončno hvaležnost za to ter za odločitev, da sta me imela tako mlada, ker to pomeni, da obstaja zelo velika verjetnost, da bosta še dolgo z mano. Srčno upam, da bo tako, da bosta dobrega zdravja. Imam poštene in dosledne starše, ki jim vrednote pomenijo vse. Doma se nihče nikoli ni gnal za materialnimi dobrinami, oba sta bila zelo prisotna in še vedno sta tako v mojem kot sestrinem življenju.

Pred leti ste imeli psičko Kajo, ki vam je pomenila ves svet. Med najinim fotografiranjem ste dejali, da imate zdaj drugo, ki pa je takšna kot ona, da je mogoče celo ona. Ali to pomeni, da verjamete v reinkarnacijo?

Včasih sem zares trdno verjela v reinkarnacijo, zdaj pa ne vem več. Pridejo trenutki, ko me popade tesnoba, ker se mi zazdi, da po smrti ni ničesar. Da je to to. Kar pa se tiče Kaje in Kofi, dejansko imam občutek, kot da je Kajin duh močno prisoten v Kofi, čeprav se nikoli nista spoznali. Ko je Kofi prišla, je bilo tako, kot da z nami živi od nekdaj. Tudi učili je nismo ničesar, nisva šli v šolo, samo zelo intenzivno sem se na sprehodih pogovarjala z njo in ona se je dejansko vsega naučila sama od sebe. Je izjemno inteligentna, mož pravi, da je nadgradnja Kaje in da sploh nima občutka, da je Kaja umrla. Dejansko zelo zanimiv občutek. Linearen čas je tako ali tako človeška pogruntavščina, ki z resničnostjo verjetno nima nič skupnega.



Verjamete v to, da so nam nekatere stvari namenjene, druge ne? Na primer to, da ti je ali pa ti ni namenjeno biti mama?

Spoznavam predvsem to, da se ti v življenju zares uresničijo vse želje, zato je pomembno, da paziš, kaj si želiš in kako. Seveda se po navadi ne zgodijo takrat, ko si jih želiš, in tudi uresničijo se lahko na način in v času, ko si že zdavnaj pozabil ali pa si tega ne želiš več, zato je treba biti pri željah zelo natančen. Ni pa to nič nenavadnega, saj mi s svojim delovanjem tako na zavestni, še bolj pa na nezavedni ravni delamo prav vse, da jih uresničimo tako ali drugače.

O tem javno niste veliko govorili, a vas bom, če dovolite, vseeno vprašala, pred nekaj leti ste doživeli izgubo otroka. Ste pripravljeni govoriti o tem?

Vedno sem bila pripravljena govoriti o tem, kajti vse to je del življenja, ne želim pa zgodbe deliti z neznanci, sploh ne prek medijev. Če že, potem v živo.

Kaj menite, da ženska najbolj potrebuje po takšni izkušnji?

Menim, da najbolj od vsega potrebuje razumevanje okolice, možnost, da se lahko o dogodku in otroku pogovarja, da si vzame in ji je dovoljen čas za žalovanje, in predvsem podporo partnerja, da ji stoji ob strani, se z njo pogovarja tudi tisočkrat eno in isto, ko je treba, ter se ne zapre vase, in da tega ne premleva vsak sam. Problem je zlasti z okolico, kajti rojstvo naj bi bilo povezano z življenjem in veseljem, smrt dojenčka pa še kar ostaja tabu tema, ker o smrti se ne govori. Pa bi se moralo! To je del življenja, to se dogaja številnim ženskam oziroma parom in pomembno je poudariti, da to ni kazen, to ne pomeni, da je s komer koli kaj narobe, ampak je popolnoma naravna in normalna stvar. Smrt namreč.

Če sem čisto iskrena – zakaj že je pes ali mačka bolj živo čuteče bitje od krave, konja, ovce, kokoši, pujsa, morskih in vodnih živali, za katere pa vsaj večini ni mar in umirajo zaradi naše izbire, in ne življenjske nuje? 

Kaj po vašem mnenju drugi mislijo, da ženske potrebujejo v takšni izkušnji, a to nikakor ne drži?

Ne potrebujejo stavkov, kot sta »saj bosta imela drugega« in »o tem se ne bomo pogovarjali«, ter vedenja, kot da tega otroka nikoli ni bilo samo zato, ker ga niso videli. Kot sem rekla, ženske hitro dobijo občutek krivde, da je z njimi nekaj narobe, da so »pokvarjene«, da so kaznovane. A smrt je del življenja, naravni proces. Česar pa do te izkušnje nisem vedela, je, da postati starš ni tako zelo preprosto za velik odstotek parov. Tudi neverjetno veliko otrok se rodi oziroma spočne s pomočjo postopkov IVF.

Kljub vsemu, kar ste doživeli v zadnjih letih, pa se zdi, da kar žarite, da ste veliko močnejši, bolj umirjeni.

Vse te izkušnje so me zlasti prizemljile, lahko bi rekla, da sem prek njih ozavestila svoje življenje in vse, kar se dogaja okoli mene. Nehala sem sebe jemati tako zelo resno, veliko balasta, s katerim sem se prej obremenjevala, veliko principov je odpadlo. In za to sem hvaležna, saj bistveno lažje in predvsem bolj umirjeno živim. Včasih se mi zdi, da so me te izkušnje uravnotežile.



Menite, da ste tudi zaradi njih precej mirno sprejeli izjavo Milene Miklavčič v oddaji Zadnja beseda, da ste »nagravžni«, ker se vam ne zdi sporno, če otroci in psi spijo v isti postelji?

Po navadi je tako, da komentarji povedo več o tistem, ki komentira, kot o tistem, kar oziroma kogar komentira.

Vas je kaj presenetil buren odziv slovenske javnosti? Nekateri so začeli celo pozivati k zbiranju kakcev za Miklavčičevo.

To pa me je presenetilo. Ne vem, zakaj so se ljudje v tem sploh prepoznali, še manj mi je jasno, da lahko taka izjava sproži tak linč in izjemno sovražne komentarje, ki smo jim bili priča. Škoda. Več bi naredili, če bi se provokacijam zgolj nasmehnili, saj gre zgolj za mnenje nekoga, ki nima nobenega konkretnega vpliva na naša življenja. Po drugi strani pa smo popolnima indiferentni do izjav in dejanj oseb, ki dejansko krojijo tudi naša življenja. Seveda mislim na politike in zakonodajalce! In če sem čisto iskrena – zakaj že je pes ali mačka bolj živo čuteče bitje od krave, konja, ovce, kokoši, pujsa, morskih in vodnih živali, za katere pa vsaj večini ni mar in umirajo zaradi naše izbire, in ne življenjske nuje?

Se počutite enkratni in neponovljivi?

Nič bolj in nič manj, kot je enkratno in neponovljivo vsako bitje, vse okoli nas, vsako življenje posebej. Zato je moja srčna in največja želja, da bi se prenehalo trpljenje vseh čutečih bitij, da bi spoznali in upoštevali, da si vsako bitje želi živeti svoje eno in edino življenje in da nihče nima pravice posegati v tuje življenje ali si ga lastiti.