Najraje in najpogosteje učim ženske. Več kot 20 let se ukvarjam s komunikacijo, ki jo ženske same s sabo vodimo v svojih glavah. Verjamem, da se dobra komunikacija z drugimi vselej začne z dobro komunikacijo, ki jo imamo sami s sabo. Verjamem, da večina ljudi v komunikaciji ni prijaznih s sabo, zato so težko prijazni z drugimi. Verjamem, da se večina žensk v svojih mislih z besedami biča, da poskušamo ženske prevečkrat ustreči drugim in premalokrat sebi ter da je čas, da se tega zavemo in to spremenimo. Verjamem tudi, da je nazadnje zapisani stavek tisti, ki večini moških, pa tudi kakšni ženski, obrne oči do neba. Pogosto je razlog, ne glede na spol enak - strah.

Zakaj je komunikacija tako pomembna? Ker so od komunikacije, ali od pomanjkanja le-te, odvisni odnosi, ki jih imamo z drugimi. In na tem področju nam v zadnjem času ne kaže najbolje. V skupini, v kateri sem učila skoraj 1400 žensk o pogumu v komunikaciji, sem opazila, da se po večini vse ukvarjamo s podobnimi izzivi. Ponavadi sploh ne razmišljamo, da so ti izzivi povezani s komunikacijo, ki jo imamo same s sabo. Strnila sem jih v 10 kratkih nasvetov: 


1. V svojih mislih si dopovejmo, da imamo pravico do časa zase. In da ni prav nič narobe s tem, če smo kdaj lene mame, zaspane gospodinje, razvajene žene ali negostoljubne prijateljice.

2. Naučimo se dajati in prejemati. Nehajmo se hvaliti s tem, da smo »superženske« in da zmoremo vse same.

3. Upajmo si biti samosvoje. Ne dovolimo, da naša življenja kroji stavek: »Kaj bodo pa drugi rekli?«

4. To, da imamo rade same sebe, je najbolj učinkovita poslovna strategija. Zato se vsak dan pohvalimo in si povejmo kaj lepega. Verjemite, za večino je to v teoriji neprimerno lažje kot v praksi. Kdaj ste si nazadnje povedale kaj lepega? No, vidite …

5. Zavedajmo se, da imamo vedno izbiro. Izbiro, da kreiramo drugačno misel, kot je tista, ki jo imamo v glavi ta trenutek. Drugačna misel nas bo pripeljala do tega, da bomo drugače čutile. To, da bomo drugače čutile, nas bo vodilo do tega, da bomo drugače delale. In to, da bomo drugače delale, nas bo pripeljalo do drugačne realnosti.

6. Drznimo si sanjati. In te sanje naj bodo visokoleteče. Ni nebo meja! Meja je tam, kjer si jo - s komunikacijo - postavimo v svoji glavi.

7. Zaupajmo svoji intuiciji. Pogosto je vredna več kot naš intelekt.

8. Dovolj smo. Takšne, kot smo. Besede, ki smo jih že tolikorat slišale, pa tako poredko živele.

9. Naučimo se izreči najkrajšo, a hkrati najbolj čarobno besedo: »Ne.« »Ne« drugim, če je to »Ja« za nas.

10. In še deseta, zame najbolj pomembna točka: Nikoli ne utišajmo svojega glasu zavoljo drugih in njihovega udobja. Svoj glas smo izgubile, ko smo začele mnenje drugih ljudi ceniti bolj kot lastno mnenje. Ko smo govorile stavke, s katerimi smo zadovoljevale pričakovanja drugih ljudi. Rezultat tega je pretvarjanje v komunikaciji. 


Tiho smo, ker mislimo, da smo potem varne.

Tiho smo, ker se nam zdi bolj varno, da smo nevidne.

Tiho smo, ker se bojimo, da naša resnica ni dovolj.

Tiho smo, ker v sebi verjamemo, da se bo zgodilo nekaj hudega, če bomo rekle »ne«.

Tiho smo, ker se bojimo, da nas nekdo ne bo maral, da se bo kdo vznemiril.

Tiho smo, ker smo tako naučene.

Uporabljati svoj glas je osvobajajoče. Na katerih področjih svojega življenja se pretvarjate? Posel, odnosi, ljubezen, denar, zdravje? Kje sploh ne govorite, kje sploh ne uporabljate svojega glasu? Ženske namreč dostikrat ne rečemo nič! Ali pa mislimo eno in rečemo drugo. In potem se čudimo: »A ne vidijo, kako delam? Kako se trudim?« Ljudje ne vidijo. Zato uporabimo svoj glas! Nihče ne more brati naših misli.

Zaradi vsega zgoraj napisanega je nastal tudi projekt Prijazno je biti Prijazen. Projekt, v katerem se že več kot leto dni učimo prijazne komunikacije. Najprej s sabo, zato da lahko posledično prijazno komuniciramo tudi z drugimi.  Številni ljudje ob vsem zapisanem še vedno zamahnejo z roko. Češ, nesmisel, v zadnjem času je pač moderno govoriti o spremembah in o osebni rasti. Pa vendar statistike, vezane na izgorelost, depresijo, anksioznost, nezadovoljstvo, preobremenjenost, pa posledično tarnanje, brezvoljnost, iskanje izgovorov in prelaganje odgovornosti, kažejo na to, da je - preprosto povedano - nekaj zelo narobe. Ne s časom, v katerem živimo, ampak z odnosi, ki jih ustvarjamo. In ne pozabimo - odnosi so vselej posledica komunikacije. Zato pazimo na svoje misli in na svoje besede. Če jih lahko izbiramo sami, zakaj ne bi izbirali takšnih, ki nam služijo?