Nato pa mama potegne iz torbe dežnik in reče: »Menda so napovedane padavine.« V mislih imam kup neprijaznih odgovorov, vendar to ni ne čas ne kraj za pametovanje, zato na hitro vzamem dežnik, pozdravim in se vrnem v učilnico, iz katere se že sliši klepetanje.

Zadnje čase strokovnjaki opažajo skrb vzbujajoč pojav, ki so ga poimenovali »lawnmower-parents«, torej starši kosilnice. To so tisti, ki pred svojim otrokom kosijo vse možne ovire, da je njegova pot vedno gladka, vedno čim lažja, brez ovir, brez izzivov, brez težav, brez bog-ne-daj neuspehov.

Starši kosilnice

Vsako jesen se množice učencev, učiteljev in staršev znova in znova sprašujejo: »Kaj me čaka?« Vsak ima svoja pričakovanja, upe in, seveda, tudi strahove. Morda se premalo zavedamo, kako zelo se vsi v to dogodivščino podajamo skupaj, samo skupaj smo lahko uspešni, in nikakor ne vsak na svojem bregu. Kot se, žal, pogosto zgodi.
V zadnjih letih je bilo veliko napisanega o »helikopterskih starših«. Izraz opisuje starše, ki kot helikopter krožijo nad svojim otrokom, mu ne pustijo dovolj samostojnosti, odgovornosti, inovativnosti in tudi ne, da se uči po naravnem sistemu učenja iz lastnih napak.



Starši buldožerji

Zadnje čase pa strokovnjaki opažajo skrb vzbujajoč pojav, ki so ga poimenovali »lawnmower-parents«, torej starši kosilnice. To so tisti, ki pred svojim otrokom kosijo vse možne ovire, da je njegova pot vedno gladka, vedno čim lažja, brez ovir, brez izzivov, brez težav, brez bog-ne-daj neuspehov. Nekateri jih malo za šalo imenujejo tudi starši buldožerji, starši plugi ali po športu, kjer tekmovalci besno drgnejo led, da gre kos kamna v pravo smer, tudi kerling starši. Čeprav pojav sam ni res prav nič smešen.
Verjamem, da vsi izhajajo iz dobrih namenov, ki pa pregovorno tlakujejo pot v pekel. Popolnoma jih tudi razumem, kdo od nas pa ne bi želel svojemu najdražjemu prihraniti bolečin in razočaranja. In tudi prav je tako, vendar ne vedno in ne brezpogojno.
Otroci, ki doživijo le minimalen trud, ne odrastejo v srečne ljudi. Vzgajamo generacijo, ki nima pojma, kaj storiti, ko trčijo ob problem. Generacijo, ki jo zajame panika ob misli na neuspeh. In zbežijo, ker nimajo pojma, kaj storiti. Ker jih tega nismo naučili, ker smo jih imeli tako presneto radi, da smo jim škodili. Neuspeh jih pretirano boli, jim povzroča fobije, depresije, odvisnosti ..., seznam je dolg.



Naučite otroka prijeti bika za roge

Namesto da bi ob soočenju s problemi zagrabili, kot pravimo, bika za roge, poiskali pravo pot naprej, se znašli in potrudili, najprej iščejo krivce zunaj sebe, se počutijo slabo, doživljajo vsak problem kot katastrofo, pridobijo slabo samopodobo in vse prepogosto odnehajo. Zapustijo dejavnost, kjer jim enkrat ni »fajn«, zapustijo prijatelja, ker jih je enkrat razočaral, zamenjajo šolo, ker je težko, se nehajo šolati, in tudi, najbolj tragično, obupajo nad življenjem. Strokovnjaki opozarjajo na resnost problema samomorov, tudi v Sloveniji, ki jo radi dojemamo kot oazo »daleč od ponorelega sveta«.
Nihče ni rekel, da morajo vse sami, nikakor, ampak tudi pomoč morajo znati poiskati. Sami. Ne klicati staršev, naj uredijo. Ali celo čakati, da starši sami takoj kaj ukrenejo. Pomagajmo jim, da si bodo znali pomagati tudi sami.
In teh, tako pomembnih veščin jih starši ne naučimo v mladosti, ko je za to pravi čas. Vprašajte katerega koli učitelja, pa vam bo povedal zgodbo o tem, kje vse starši posredujejo brez potrebe. Seveda, če je vaš otrok doma pozabil inhalator, potem mu ga vsekakor odnesite v šolo. Če pa je pozabil dežnik, copate, domačo nalogo ali opremo za telovadbo, naj se zagovarja, dogovarja in tudi znajde sam. Morda bo celo dobil kakšno kazen, ki ga bo naučila, da mora biti bolj skrben, vesten, odgovoren, delaven, točen ... same koristne lastnosti. Morda se bo domislil rešitve, s katero se bo problemom izognil ali jih rešil. Vsekakor pa bo dobil dragoceno in prepotrebno izkušnjo.
Seveda to ne pomeni, da mu ne bomo nikoli pomagali, otrok mora vedeti, da ga imamo radi, ga razumemo, podpiramo, spodbujamo in mu tudi pomagamo, kadar sam ne zmore. Ne delamo pa vedno vsega namesto njega; kar zmore in zna sam, naj tudi naredi in uredi sam, čeprav kdaj doma nervozno grizemo ustnice in v kopalnici skrivaj spustimo kakšno solzico, ljubezen je včasih težka. Kot je davno rekel nekdo moder, čigar ime sem, žal, pozabila: Ladje so najbolj varne v pristanu, ampak ladje niso zgrajene za ta namen.



Ne odgovarjajte namesto njega

In začnemo lahko zelo zgodaj: ko kdo malčka vpraša, kako mu je ime, ne odgovarjajte namesto njega, saj zna sam. V restavraciji naj sam pove, kaj bo naročil, na cesti naj sam vpraša, kje je postaja, naj sam pokliče prijatelja, če kaj potrebuje. Naj se sam dogovori z učiteljem, pomagajte šele, ko vidite, da res ne more. Ali pa mu celo pustite, da kdaj naredi napako, da mu kaj tudi ne uspe, po zdravi presoji, seveda. Nihče od nas ne bo pri zdravi pameti dveletnika samega poslal k babici na drugi konec mesta. Ampak dvanajstletnika ali celo dvajsetletnika pa res ni treba vedno in povsod prevažati, da ne bo, revček, čakal na avtobus ali celo šel peš. Malo karikiram, ampak verjamem, da vsi razumemo poanto. Okoliščin in priložnosti za učenje, vzgajanje in jasno tudi crkljanje in razvajanje je nešteto, le izbirajmo jih s starševsko odgovornostjo in mislijo na prihodnost.
Če želimo, in seveda želimo, da bodo zrasli v uspešne, zadovoljne in zdrave odrasle, jih moramo naučiti, kako skozi izzive in težave, kako sprejemati zmage in poraze, kako se boriti zase in tudi za druge. Ampak to zadnje je že nova zgodba.

* Vesna Šteblaj je mama in profesorica angleščine.