Otroci, katerih očetje so pri njihovi vzgoji dejavni in vseskozi prisotni, imajo manj vedenjskih težav, je pokazala dolgoletna študija z Oxforda, pri kateri so sodelovali starši kar 10.440 otrok.

Čas, ki ga oče preživi z otrokom, je neprecenljiv in krepi njuno vez, zaradi česar se otrok kakovostno čustveno razvija, in to že od prvih dni. Strokovnjaki pojasnjujejo, da tudi dojenčki, ki so sicer zaradi potreb dojenja neločljivi od matere, ločijo med starši in očetu kažejo drugačno pripadnost, rezultati očetove prisotnosti od rojstva pa obrodijo prve sadove okoli drugega ali tretjega leta. Otrok takrat začne raziskovati, mati pa se takrat postavi v varovalno in tolažilno vlogo, medtem ko očetje spodbujajo k novim izzivom in premagovanju ovir ter posledični samostojnosti. Očetje veljajo za pogumne, drzne in zabavne, matere pa za preudarne in previdne, oba pogleda na odraščanje pa se učinkovito dopolnjujeta. 



V tradicionalni, patriarhalno usmerjeni družini so očetje čustveno oddaljeni od otrok, ki jim privzgajajo predvsem strahospoštovanje, največkrat s strogim kaznovanjem. V moderni družini je izrazita enakopravnost med partnerjema, zaradi česar oba starša tako postavljata meje kot tudi izkazujeta toplino in naklonjenost, največ sprememb pa je doživela prav očetovska vloga. Ti se po novem z otroki pogovarjajo o stiskah, so dosledni glede pravil in pričakovanj, njihova dejavna vloga pri vzgoji pa je ključnega pomena v najstniški dobi, ko jim tako kakor matere ponujajo razumevanje in tolažbo, obenem pa jim privzgajajo dragocene vrednote in samozavest. Otroci, ki so med odraščanjem vzpostavili tesnejši odnos z očetom, se v odrasli dobi bolje znajdejo v socialnih stikih in na delovnem mestu, je še pokazala študija.



In ne le to, očetje so otrokom tudi pomemben zgled: sinovi se z njimi radi poistovetijo in jih oponašajo v ravnanju in odzivih, hčerkam pa vlivajo pričakovanja glede bodočega partnerja.