Eva, od kod vam sploh zamisel o društvu Rdeči noski, katerega umetniški vodja ste, in o klovnih zdravnikih?

Nekoč je nekdo rekel, da klovni niso za v bolnišnico. In dobil je odgovor: otroci tudi ne! In ta krilatica je pravzaprav moto rdečih noskov. Ko sem se s študija v Rusiji (po šoli za cirkuško in estradno umetnost je Eva Škofič Maurer končala še gledališko režijo, op. a.) vrnila v Slovenijo in začela nastopati kot klovnesa, so me povabili, naj dobrodelno nastopim na Pediatrični kliniki. Takrat sem spoznala, da otroci živijo tukaj in zdaj, da so vedno pripravljeni na igro in da bolezen nima možnosti, da bi jim odvzela to pravico. Klovn pa je vstopnica v svet igre. Zamisel se mi je zdela čudovita in plemenita in odločila sem se posvetiti temu delu. Pozneje sem spoznala Michaela Christensena, klovna, umetnika, tudi ustanovitelja cirkusa Big Apple, pri njem pa je program Clown Care Unit, ki je začetnik programa bolnišničnih klovnov. Bolnišnice v New Yorku so začeli obiskovati leta 1986. Poleg gledališkega in cirkuškega znanja ga je spodbudila tudi življenjska izkušnja, huda bolezen njegovega brata. Njegov brat je bil zdravnik, in preden je umrl, mu je podaril svojo zdravniško torbo. Michael jo je dolga leta uporabljal kot Dr. Stubbs, ko je obiskoval otroke v bolnišnicah.


Potovanje po vesolju 
»Imate pri vas zrak?« je vprašal klovn in z velikimi koraki vstopil v bolniško sobo. Otrok se je spogledal z mamo, ki je sedela poleg njega. »Ja,« je rekel vprašujoče. Takoj za klovnom je prineslo še klovneso. Potegnila je slamico iz ust in globoko vdihnila. »Uau, kakšna super vesoljska ladja,« je klovn pokazal na posteljo, na kateri je ležal mali bolnik. »Me pelješ en krog, kapitan?« Matic je zgrabil blazino kot krmilo, prižgal motorje in pokazal klovnu, kam se lahko usede. »Še jaz,« je vzkliknila klovnesa in se zrinila h klovnu. »Adijo, mami,« je pomahala, ko so s svetlobno hitrostjo leteli mimo mame. »Pazi, Mars!« je vzkliknil klovn. Tako močno so se nagnili v levo, da je klovnesa med manevrom padla s postelje, komaj ji je uspelo priti nazaj na ladjo. »Čez nekaj trenutkov bomo prispeli na Luno! Potniki za Luno, izkrcajte se,« je po zvočniku objavil klovn. »To je najina postaja!« je vzkliknila klovnesa in pograbila slamico. »Nasvidenjeeeeeeee, hvalaaaaaa!« ju je bilo komaj še slišati z bolniškega hodnika. V sobi pa je ostala vesoljska ladja. Matic je še ves dan potoval po vesolju. Po veselju. Po poti je pobral še mamo. Ko je zvečer varno pristal, je pod krmilom opazil rdeč nosek – takoj si ga je nadel.


Na začetku, pred 14 leti, ste bili štirje, danes vas je že šestnajst. Pred štirimi leti vam je uspelo pokriti že vse otroške oddelke slovenskih bolnišnic, tudi otroke v Soči, vsa čast! Nastope ste razširili še na druge, smeha potrebne odrasle.

Ja, redno obiskujemo varovance v LjubHospicu in domova za starejše v Domžalah in na Fužinah v Ljubljani pa tudi odrasli Hematološki oddelek v ljubljanskem UKC. Bojanka Genorio, direktorica doma starejših na Fužinah v Ljubljani, pravi: »Klovnov, rdečih noskov, se razveselimo vsi, najbolj pa stanovalci, ki so zaradi bolezni ali oslabelosti večinoma v sobi in njim namenjajo prav posebno pozornost. Tudi na tiste s problemom demence nikoli ne pozabijo. Sprva so bili stanovalci začudeni: 'Kaj pa ti delajo tukaj, saj nismo otroci!' Potem je bil dovolj že samo čuden, smešen gib klovna ali beseda in kaj kmalu je na obrazih zasijal nasmeh ... Ko nas Rdeči noski zapustijo, se naš dom smehlja in vsi komaj čakamo, da spet pridejo!«



Kako poteka vaš obisk otrok?

Klovna otroke obiskujeta v paru in najprej se obrnemo na medicinske sestre, da nam posredujejo podatke, ki nam pomagajo, preden vstopimo v sobo. Že Američan Michael je spoznal, da je klovn kontrast avtoriteti zdravnikov, da razbremeni bolnišnično vzdušje. Da bi še bolj demistificirali tisti strah zaradi okolja tudi mi, tako kot on, izvajamo klovnsko vizito. Nadeli smo si doktorska imena, oblekli prikrojene zdravniške halje in uporabljali zdravniške pripomočke oziroma izraze – kot npr. merili vročino s šiviljskim metrom, pritisk s pritiskanjem na rdeč gumb, reflekse z žgečkanjem s peresom, postavljali diagnojzo, uspavali z milnimi mehurčki in delili rdeče noske. Z leti pa smo začeli ta način opuščati in ustvarili tak hierarhični odnos, da je mali bolnik nad rdečim noskom in mu pustimo, da ima vajeti v rokah. On nadzoruje situacijo, igra pa mu da občutek domačnosti – vse to mu je hočeš nočeš odvzeto s prihodom v bolnišnico. Naš namen je, če se na kratko izrazim, da spremenimo bolnišnično vzdušje in preusmerimo misli z bolezni, z bolnišničnega vsakdana. Otroci si v vsakem trenutku želijo igre, razlika je le v tem, koliko moči zanjo imajo. In klovn je kot vstopnica v svet igre.


Otrok in klovn na sprehodu 
Ko sta končala klovnovsko vizito še v zadnji sobi pri Robiju, je ta počasi vstal iz postelje in šel za njima. Ni bilo prvič, da bi otrok želel spremljati klovnazdravnika, zato sta dr. Mafalda in dr. Dodo skupaj z njim naredila kratko parado po hodniku. Njihovo malo skupino pa je obkrožalo vse več občudovalcev – z vseh koncev so prihiteli medicinske sestre in zdravniki. To pa je bilo nenavadno. Klovna sta se spogledala – je kaj narobe? Ne, če bi bilo, bi Robijeva mama na to opozorila že v sobi, tako pa je tudi ona hodila za njimi vsa nasmejana. Ko se je Robi utrudil, sta se klovna od fanta poslovila in odšla v sobo za preoblačenje. »Kaj pa je bilo to?« je vprašala Mafalda. Dodo je skomignil z rameni. Že naslednji hip je potrkalo na vrata. Vstopila je sestra. »To je bilo neverjetno,« je vzkliknila, »ali sploh vesta, kaj se je zgodilo!?« Klovna sta odkimala. »Robi je pri nas že ves teden, pa kje, da bi hodil, še usesti na postelji se ni mogel, ne da bi mu postalo slabo in ga sililo na bruhanje. Skozi je dal že ogromno preiskav, pa nismo bili nič bližje temu, kako naj mu pomagamo. Danes pa je kar šel za vama. To je čudež!« je vrelo iz sestre. Zdaj sta klovna razumela, zakaj so vsi prihiteli na hodnik in jih tako zadovoljno opazovali.


Na facebooku je Janja Kaluža zapisala: »Po vaši zaslugi je bil tudi naš dan nasmejan! Prva stvar, ki sem jo preverila ob prejetem datumu operacije, je bil vaš urnik in hčerka je vse od takrat čakala samo to, kdaj bodo prišli rdeči noski tudi k njej, tako kot so že enkrat k bratcu. In sta prišli! Čeprav je bila še malo omotična, ji je obisk neskončno polepšal dan, vse popoldne je bil nosek nekje ob njej in tudi zdaj spi z noskom v roki ... Hvala vam! Človek lahko vaše poslanstvo resnično razume šele takrat, ko ga sam doživi skupaj s svojim otrokom!«

Čutimo, da nam starši in osebje zaupajo. Starši pogosto objavijo svoje doživetje z nami na facebooku. Zgodi se, da ustavijo klovna in mu povedo doživetje z njim izpred več let ali pokažejo skupno fotografijo. Povedo, da jim je naš obisk veliko pomenil, tudi takrat, ko je bil njihov otrok še dojenček. Pripravljeno se z nami spustijo v igro – tako njihov otrok začuti in vidi igrivost svojega starša in se razbremeni skrbi – kajti otroka lahko to, da vidi zaskrbljene, prestrašene, žalostne starše bremeni, včasih še bolj kot njegova bolezen. Pa tudi obrnjeno: ko otroci v igri pokažejo svojo hudomušnost, domiselnost, fantazijo – je tako, kot bi demonstrirali, da so to še vedno oni in da je njihova bolezen samo del njihovega življenja. Za starše je pomembno to doživeti. Oče malega bolnika je zapisal: »Ko vstopiš z bolnim otrokom v bolnišnico, s tabo vstopi skrb. Skrbi te od trenutka, ko odpreš bolniška vrata, do trenutka, ko z ozdravelim otrokom odideš domov. Takšna je resnica in ni je stvari, ki bi jo lahko spremenila. In ko zapuščaš bolnišnico, srečuješ zaskrbljene družine, ki vanjo šele vstopajo. Pred njimi sta strah in skrb. Ko pa vstopi klovn, se moj otrok nasmehne. In ves svet se spremeni. Včasih se spremeni le za nekaj minut, včasih za pol dneva ... Nasmeh mojega otroka sname breme, ki ga nosi vsa družina. Nasmeh mojega otroka daje moč. Daje pogum in upanje. Vse se zdi nekako lažje.«



Klovni zdravniki počnete veliko različnih stvari.

Da, redno tedensko sodelujemo z bolnišničnim osebjem tako, da preusmerjamo pozornost otrok pri zdravstvenih posegih, odvzemih, pripravah na operacijo, pripravah na preiskave. Projekt smo poimenovali Dežurni klovn, izvajamo pa ga na otroški kirurgiji in intenzivni terapiji v UKC Ljubljana, na alergologiji, revmatologiji in imunologiji Pediatrične klinike v Ljubljani, kmalu pa ga bomo tudi na otroški kirurgiji in ORL v Splošni bolnišnici Celje. Imamo pa tudi program Delamo cirkus, ki je namenjen otrokom in mladostnikom, ki dlje časa preživijo v zdravstveni ustanovi. Obiskujemo tudi otroke z zmerno motnjo v duševnem razvoju in otroke beguncev.

Film o klovnu zdravniku je star, a še vedno ganljiv. Ste povezani z rdečimi noski drugod po svetu?

Ves čas sodelujemo z mednarodno organizacijo RNI (Red Noses – Clown Doctors – International), ki je v tem času tudi zrasla in zdaj šteje enajst držav članic – med seboj si izmenjujemo znanje in izkušnje in si pomagamo. Lani smo se srečali na Češkem, prej pa na avstrijskem Koroškem, letos na Madžarskem. Clown Doctors organizacije so povsod po svetu. In nedavno je bila na Dunaju organizirana tretja konferenca bolnišničnih klovnov z vsega sveta. V nekaterih državah je klovn v bolnišnici celo določen z zakonom!


Naša četica koraka 
Klovni smo navajeni, da smo, kadar delamo na hemato-onkološkem oddelku, izjemno pozorni na vsako spremembo, vsak pogled, vsak dih. Otroci so po navadi šibki zaradi terapij, ki jih prestajajo, in zato se potrudimo in svoj glas, ki ga že tako imamo na bolnišnični jakosti, stišamo še za nekaj stopenj. No, danes ni bilo tako! Bili smo res glasni in občutek je bil, da smo v razigranem vrtcu in ne v bolnišnici. Takole je bilo. Ko sva Ifigenija in Rita stopili iz prve sobe, ki sva jo obiskali, sva naleteli na fantka in njegovega očeta, ki sta se ravno odpravljala na sprehod po hodniku. Sinko je bil povezan z žirafo – to je tisto stojalo, na katero je pritrjena vrečka s transfuzijo, ki se mu po cevki steka v žilo. Da bi bilo bolj zabavno, sva se odločili, da ju spremljava s koračnico. Takoj je veselo zakorakal v takt poskočni melodiji Naša četica koraka. Kmalu so se mu en po en pridružili še drugi otroci. Kako ljubka četica se je naredila! Otroci, vsak s svojo žirafo, so korakali in popevali za nama gor in dol po hodniku. Ko smo na koncu prispeli do igralnice, je bilo videti, da je čas, da malo predahnemo. Iz žepa sem potegnila lasersko lučko, jo prižgala in usmerila rdečo piko. Nikoli si ne bi predstavljala, da bi lahko takale lučka povzročila tolikšno navdušenje. Otroci so jo lovili, se igrali in ni bilo stvari, ki bi jim to lahko preprečila – še najmanj pa žirafa. Da, so dnevi, ko svoje delo preprosto obožujem, kako ga ne bi!


Svoje delo imate tudi bogato slikovno dokumentirano.

Že peto leto delo klovnov zdravnikov prek fotografskega objektiva, skozi okno na vratih bolniške sobe, iz pokleka v kotu, z višine otroških oči spremlja in beleži fotoreporter in Pulitzerjev nagrajenec Srdjan Živulović s svojo ekipo iz agencije Bobo. Srečni smo, da je Srdjan naš fotograf. Ko vstopi z nami v sobo, postane neviden, hkrati pa ujame na fotografijo bistvo – tisto, česar se z besedami ne da opisati. Lani junija smo imeli razstavo njegovih in slik njegove ekipe, tako da smo lahko prek objektiva v bolniško sobo povabili vse, ki nas podpirajo, in jim pokazali, kaj delamo.



Imate kaj svojih otrok, družino, živali?

Imam družino, sina, ki je star skoraj 12 let. Pri nas imamo dva mačka. Verjamem, da za duševno preživetje potrebujem osem toplih objemov na dan, v to verjamejo tudi moji kolegi – s tem začnemo in končamo klovnsko vizito. Preostale pa dobim doma. Kot je v knjigi Muc Mehkošapek napisala Bina Štampe Žmavc, da si le dajmo vzeti eno mačjo uro na dan za cartanje – se držim tudi tega – in to pomirja. Glede dela čutim z ene strani veselje, ljubezen in radovednost do dela, ki ga opravljam, z druge strani pa me priganja status samozaposlene. Klovni, ki delamo v bolnišnici, smo večinoma samozaposleni v kulturi in to ni delo, ki bi ga lahko opravljal po redni službi, temveč je to poklic in naša služba. V Sloveniji pa bi si za začetek želeli, da se poklic klovn in poklic bolnišnični klovn vpišeta v register poklicev na Ministrstvu za kulturo, in sicer kot deficitarni poklic – zdaj smo vsi označeni z zanimivim nazivom performer. Zavedam se minljivosti življenja in tega, da svojih potreb, potreb otroka in partnerja pa tudi potreb moje mame (pesnice Neže Maurer, op. a.) ne morem prelagati, a status samozaposlene me priganja k delu. V prostem času pa mi največ pomeni in me pomirja voda – če se lahko vmes ohladim v izviru, v reki, jezeru ali pogrejem v toplicah, je dan narejen.

Hvala za vaše veliko srce, zgodbe v okvirjih in vse rdeče noske, ki ste jih razdelili po bolnišnicah. 


Nič nisem jokal 
Ime mi je Brin in sem star šest let. Nisem se dobro počutil in zato sva šla z mami v bolnišnico v Ljubljano. Ta bolnišnica je zelo velika in je zelene barve. Ves dan so me pregledovali. Najprej sva z mami šla v eno majhno sobo, kjer so me pičili z injekcijo. Nič nisem jokal. Medicinska sestra je rekla, da sem pogumen. Potem sva z mami morala v prvo nadstropje, kjer so bile še druge ambulante. Ambulante so sobe, kjer te pregledujejo. Čakala sva na vrsto, ko sem slišal glasbo. Bila sta klovn in klovnesa in klovnesa si sploh ni upala po stopnicah. Rekel sem ji, da naj se ne boji, saj so samo ene stopnice. Ampak ona bi vseeno padla, samo ni, ker sem jo držal za roko. Vprašala me je, kako mi je ime, in sem ji rekel, da Brin. Kar naprej se je zahvaljevala in me stokrat objela. To je malo žgečkalo. Ime ji je Ifigenija. Ves dan sem bil v bolnišnici, tudi jedel sem tam. Potem sem risal risbico za klovneso. Samo najprej je ni bilo. Nenadoma pa sem zaslišal glasbo. Stekel sem in na vrhu stopnic je bila Ifigenija. Ko me je videla, je takoj zaklicala: »Brin!« in me objela. Dal sem ji risbo, čeprav je nisem še čisto dokončal.


P. S.: Zgodbe otrok je zapisala Eva Škofic Maurer.