Moja mama je bila takrat stara čez 80 let, skoraj nepokretna. Ker so bili bratje v daljnih krajih po svetu, je živela sama. Soseda ji je vsak dan prinesla kosilo, kaj postorila in ji delala družbo, a meni njena dobrota nikakor ni izgledala pristna. Zakaj? 

Mama me je nekega večera prosila, naj ne zaspim v svoji sobi, ker bom tako slišala, da nekdo hodi po stanovanju v pritličju. 

Mama je včasih pojamrala, da ji ob nakupih potrebščin izroči denar, a računa ali vrnitve stroška – računa ne vidi nikoli. Zato sem postala previdna. Mama je tarnala o marsičem, vendar sem vse sprejemala nekako z levo roko. Nekoč pa me je nemočna zvečer prosila, naj ne zaspim v svoji sobi, ker bom tako slišala, da nekdo hodi po stanovanju v pritličju. Namuznila sem se, kako neki, saj vse skrbno zaklenem, preverim, skušala sem ji dopovedati, da ima morda prisluhe, lahko da zaradi zdravil, a sem takoj videla, da je užaljena. 


Tisto noč oziroma večer pa sem le popazila, kaj naj bi se dogajalo, da mama sliši korake.

Sedela sem na zgornji stopnici in čakala, čeprav me je spanec tako gnjavil, da sem se komaj zadrževala. Nenadoma pa zares slišim, da so se odprla spodaj vrata. Kri mi je planila v glavo, prva misel: kaj imam tudi jaz prisluhe. Na srečo je mama spala in tako je bila tišina, zato sem slišala tihe korake, nekdo je hodil spodaj v stanovanju, o tem ni bilo dvoma. Toda kaj narediti, kdo naj bi to bil in zakaj? Odrevenela sem čakala, ali se bo oseba vzpenjala po stopnišču, kaj pa lahko naredim.

Človek pa nikoli ne more vedeti, kako bo reagiral, ko bo v hudi stiski.

Ker smo imeli telefon tudi zgoraj, sem se morala odločiti, toda kako, saj me lahko sliši nepovabljeni obiskovalec. 


Ko sem vstajala, sem se nehote dotaknila stikala, prostor spodaj nenadoma osvetljen, nekdo pa je hitel k izhodu in zaloputnil z vrati. Ker je bila mesečina, mi je skozi okno uspelo videti sosedo, ki je brezglavo hitela in izginila v svoji hiši tik ob naši. Sesedla sem se in okamenela. Kdo ve, koliko časa sem nemo tuhtala, kaj se dogaja, kaj naj naredim. 

Zjutraj je, tako kot vsak dan, prišel na kavo bratranec. Zaupala sem mu, kaj sem ugotovila, v tem pa je potrkala soseda in oba sva le nemo gledala. Opogumljena zaradi bratrančeve prisotnosti sem ji, čim je sedla, povedala, kaj sem ponoči doživela, seveda nisem pozabila na najpomembnejši podatek, da sem jo videla v naši hiši.

Zmedla sem jo, a le za trenutek, saj je takoj začela svojo zgodbo, in sicer da ji je zmanjkalo kave in je prišla k nam ... Zdelo se mi je preneumno, da bi molčala, iz mene je planilo: Od kod pa vam ključ, vem, da niste prišli skrivaj prvič, kaj se ponoči pride po kavo ... 


Bratranec jo je prizemljil in zagrozil s policijo, zato je kmalu priznala, da si je dala izdelati ključ za primer, če bi bilo z mojo mamo kaj hudo narobe, da bi lahko vstopila in pomagala. Tedaj se mi je posvetilo, zavpila sem nanjo: Kakšen ključ neki, saj je naš ostal v vratih, kako pa ste odprli od zunaj? sem besnela nanjo. A ni se zmedla, skomignila je z rameni in mirno dejala, da si je dala narediti ključ od garažnih vrat in tam vstopila. Imelo me je, da bi ji dala par okoli ušes, saj garažnih vrat res nismo že dolgo rabili in seveda ne kontrolirali, ali je ključ vtaknjen ali ne. Sledila je prepoved približevanja, a ostal je pregrenak priokus, da je s svojimi kleptomanskimi načrti motila mirne noči moje matere. Kolikokrat sem čez dan pogrešala olje, kavo, sladkor, da ne govorim o oblačilih, a sem zaradi skrbi za mamo vse potisnila v kot svojih misli, kaj šele sum, da nam nekdo krade.

Od tedaj mama »prisluhov« ni imela več, v meni pa je ostal neizbrisljiv dogodek, česa vsega je kdo sposoben, nekdo, ki je bil s strani moje bolne matere edini vreden vsega zaupanja.

Dobrota je sirota, nehvaležnost pa se sama tepe po zobeh, je zaključila Milena in me s pogledom, ki je segel v globine srca, pospremila na dvorišče.