Rosa Parks je 1. decembra 1955 naredila pomembno potezo. V tistem času je na podlagi zakona o rasnem razločevanju veljalo, da so belci in temnopolti v avtobusih sedeli ločeno. Za temnopolte so bili predvideni zgolj sedeži v zadnjem delu avtobusa, kamor se je Parksova tistega dne, ko se je odpravljala proti domu, tudi usedla. Vendar pa je zaradi gneče in pomanjkanja sedišč od voznika dobila ukaz, da mora svoj sedež odstopiti belcu. Temu se je uprla in obsedela, kjer je bila, zaradi česar jo je policija na podlagi domnevne kršitve javnega reda in miru ter zakona o segregaciji aretirala in zaprla.

Njena zahteva po spoštovanju enakosti pravic za vse se je odrazila v bojkotu avtobusnega prometa v Montgomeryju, saj so se temnopolti odločili, da bodo namesto z avtobusom na delo raje hodili peš, se vozili v avtomobilih ali v taksijih s temnopoltimi vozniki. Kmalu zatem je prišlo do ustanovitve Združenja za izboljšave v Montgomeryju, katerega cilj je bil spodbuditi črnce, da se borijo za svoje pravice. Gibanja za državljanske pravice je vodil dr. Martin Luther King, karizmatični 26-letni pridigar, ki so ga izvolili za to funkcijo.


Časi, ko so bili črnci prikrajšani za temeljne človekove pravice

Rosa Parks se je rodila 4. februarja 1913 v mestu Tuskegee v Alabami. Njen oče James McCauley je bil mizar, mama Leona pa je kot učiteljica poučevala na majhni podeželski šoli. Poleg Rose je bil v družini še njen mlajši brat. V času njenega odraščanja so v Alabami in v nekaterih drugih ameriških državah veljali zakoni Jima Crowa, posledica česar je bila, da so bili Afroameričani prikrajšani za številne temeljne človekove pravice, na javnih krajih pa so bili podvrženi segregaciji.

Njena starša sta se ločila, ko je bila Rosa stara komaj dve leti. Tedaj se je mama Leona z otrokoma preselila k svojim staršem v Montgomery, glavno mesto Alabame. Ko je po nekaj letih skupnega bivanja Rosin dedek umrl, se je družina preselila k teti, ki je živela v istem mestu. Parksova je obiskovala osnovno šolo za deklice, v kateri se je naučila opravljati gospodinjska dela. Izobraževanje je do svojega 16. leta nadaljevala v šoli za temnopolte, nato pa ga je opustila, saj se je posvetila skrbi za svojo bolno mamo.

Njen mož je bil član Združenja za napredek temnopoltih

Poročila se je že pri svojih 19 letih, in sicer z Raymondom Parksom, ki je bil član Nacionalnega združenja za napredek temnopoltih ljudi. Na njegovo pobudo je kasneje nadaljevala s šolanjem in leta 1933 maturirala. Vendar pa ji pridobljena izobrazba ni prinesla tudi boljših možnosti za zaposlitev, zato se je bila primorana zaposliti kot strežnica v bolnišnici. Ker je v sebi čutila čedalje večjo jezo zaradi ravnanja s temnopoltimi, je kasneje tudi sama postala članica omenjenega združenja.

V letih po bojkotu avtobusov v Montgomeryju je postala Rosa Parks čedalje bolj prepoznavna kot oseba, ki je sprožila številna gibanja proti zatiranju Afroameričanov. Za zasluge, ki jih je pri tem imela, je prejela številna priznanja; številne doktorate s strani več držav, predsedniško medaljo svobode in kongresno zlato medaljo časti ter najvišje ameriško priznanje za civilne osebe. Poleg tega je bila s strani revije Time imenovana za eno najvplivnejših oseb 20. stoletja.


Pogrebne slovesnosti se je udeležilo več tisoč ljudi

Tudi preostanek svojega življenja je posvetila aktivističnim gibanjem za pravice temnopoltih. Umrla je 24. oktobra 2005 v 92. letu starosti. Bila je prva ženska v ZDA, ki so jo v sklopu predpogrebnega slavja počastili tako, da je njena krsta dva dni ležala v washingtonskem Kapitolu. Pogrebna slovesnost se je odvila 2. novembra, nekaj dni po njeni smrti. Udeležilo se je je več tisoč ljudi, ki so stali na ulicah in ploskali. Dogodek je trajal kar sedem ur.

Parksovo so zaradi njenih prizadevanj poimenovali kot prvo damo človekovih pravic. Dokazala je, da je lahko že eno majhno dejanje, ko človek naredi, kar meni, da je prav, ključno pri tem, da se začnejo odvijati spremembe na bolje. Takratnim pravilom se je zoperstavila, ker je stala za svojimi vrednotami in ker je želela doprinesti k boljšemu svetu za vse. 

Njeni odmevni citati

»Vsak človek bi moral svoje življenje živeti tako, da je zgled drugim.«

»Rada bi bila znana kot oseba, ki si prizadeva za svobodo, enakost, pravičnost ter blaginjo za vse ljudi.«

»Nikoli te ne bi smelo biti strah, če delaš nekaj, kar je prav.«

»Verjamem, da smo na planetu Zemlja zato, da bi živeli, se razvijali in delali, kar je potrebno, da bi bil ta svet boljši kraj in da bi ljudje svobodno živeli.«

»Motilo me je le to, da smo tako dolgo čakali, da smo izvedli ta protest, s katerim smo dali vedeti, da bi morali vsi biti svobodni in enakovredni.«

»Vedno sem imela močno vero v Boga, zato sem vedela, da je bil z mano, da me je lahko v vsaki situaciji usmeril na naslednji korak.«

»Ljudje pogosto govorijo, da sedeža nisem odstopila zato, ker sem bila utrujena, vendar to ni res. Ni šlo za fizično utrujenost. Utrujena sem bila le od tega, da bi se vdala tedanjemu sistemu.«

»[Temnopolti] nismo imeli nobenih civilnih pravic. Šlo je zgolj za preživetje in obstanek z enega dne do drugega.«

»Na avtobus nisem šla zato, da bi bila aretirana. Nanj sem šla zato, da bi prišla domov.«

»Rada bi, da bi se me spominjali kot osebo, ki je želela biti svobodna zato, da bi bilo enako omogočeno tudi drugim.«