Slovenka Franja Bojc Bidovec je svoje življenje posvetila skrbi za druge. Odraščala je v težkih razmerah, zaradi česar je že zgodaj dobila trdo kožo in delovne navade. Ko je po končani maturi za kratek čas pristala v bolnišnici, se je odločila, da bo postala zdravnica. Ob prevzemu bolnice Franje je naredila vse, kar je bilo potrebno, da je ta ves čas trajanja vojne nemoteno delovala, hkrati pa je poskrbela za izgradnjo dodatnih kapacitet ter uspešno ubranila bolnišnico pred skorajšnjim uničenjem.


V času šolanja živela v internatu, ki je bil v zelo slabem stanju

Franja Bojc Bidovec se je rodila 26. novembra 1913 v Nemški vasi pri Ribnici. Odraščala je v kmečki družini, kjer je bilo poleg nje še šest otrok. Starši so otrokom privzgojili miselnost, da je lenoba največji greh. Franja se je rodila kot tretji otrok zapored in že pri svojih rosnih petih letih prevzela skrb za mlajši sestri in brata. Po končani osnovni šoli je šolanje nadaljevala pri redovnicah v Ljubljani. V tistem času je živela v internatu, kjer so bile razmere zelo slabe. Tako je 40 učenk prebivalo v zgolj treh podstrešnih sobah. Te niso imele niti oken. Za nekaj svetlobe so poskrbele le line v strehi. Pogoste obiskovalke so bile tudi miši.

Ko so učitelji Franjo ob neki priložnosti zalotili pri prepisovanju, so ji prepovedali, da bi še naprej bivala v internatu. Da bi lahko nadaljevala z izobraževanjem, si je tako morala najti delo. Poleg tega, da je opravljala tekoče šolske obveznosti, je nekaj časa posvečala še inštruiranju otrok iz bogatih družin, s čimer si je prislužila nekaj denarja. Tik po opravljeni maturi je zaradi zdravstvenih težav za krajši čas pristala v bolnišnici, kjer je bila v sobi skupaj z bolnico s hudo srčno napako, s katero se je hitro povezala. Njena sostanovalka je še v času njunega sobivanja zaradi zdravstvenih zapletov umrla. Bojčevo je dogodek močno zaznamoval. Takrat je sklenila, da bo postala zdravnica.

Foto: javna last

Medicino študirala v Zagrebu in Beogradu

Po končani srednji šoli se je vpisala na medicino, vendar pa študija v tistem času ni bilo mogoče v celoti opraviti v Ljubljani. Tako se je kasneje vpisala na medicinsko fakulteto v Beogradu, nato pa je s študijem nadaljevala še v Zagrebu, kjer je leta 1939 tudi diplomirala. Začetek njene karierne poti je sovpadal z začetkom druge svetovne vojne. Sprva je dalala kot splošna zdravnica v Ribnici, hkrati pa je ilegalno sodelovala tudi z narodnoosvobodilnim gibanjem. Jeseni 1943 se je pridružila partizanom, leto kasneje pa je bila sprejeta v Komunistično partijo Slovenije.

Italijani so jo aretirali kar trikrat, vendar se je uspela izogniti najhujšemu. Ob tem, ko so jo skupaj s tovariši pregnali iz Ribnice, bi namreč skoraj umrla. Nekdo od nasprotnikov je ustrelil v njeno smer, vendar pa je metek na koncu priletel v drevo, na katerega se je naslonila, in uspelo ji je zbežati. Tolikšne sreče pa ni imel njen brat, ki je tistega dne izgubil svoje življenje.


Bojčeva poskrbela za širitev bolnišničnih kapacitet

Partizansko bolnico je sicer ustanovil dr. Viktor Volčjak, prve ranjence pa je ta sprejela 7. decembra 1943. Že en mesec kasneje je funkcijo zdravnice in upraviteljice bolnišnice zavzela Bojčeva, zato je bila ta kaj kmalu poimenovana po njej. To funkcijo je zasedala do konca vojne. Ko je prvič prišla tja, je tam delovala le ena baraka, v kateri so skrbeli za 10 ranjencev. Kot je dejala Franja, je v tistih časih s sodelavci vsak dan previjala ranjence, hkrati pa je skrbela za nemoteno delovanje vseh ostalih področij bolnišnice. Pod njenim vodstvom je bilo zgrajenih 15 dodatnih objektov, zaradi česar so se kapacitete za sprejem bolnikov drastično povečale. Poleg tega sta bila urejena tudi elektrarna in prostor za rentgen.

V nekem obdobju je obstajala večja grožnja, da bo nemški okupator odkril bolnišnico in preprečil njeno nadaljnje delovanje. Tedaj se je Bojčeva domislila rešitve. Osebje je med vaščani širilo lažno novico, da bodo bolnišnico sami uničili. Iz soseske je bilo moč videti eksplozije in dim, ranjence so v tistem času premestili drugam, kasneje pa so jih varno pripeljali nazaj. Bolnišnica je tako nemoteno delovala vse do konca vojne.

Bolnica Franja. Foto: javna last

Za svoje delo prejela številne nagrade in odlikovanja

Leta 1945, ko se je končala druga svetovna vojna, se je s tem zaključilo tudi delovanje bolnice Franja. Bojčeva je nato do leta 1946 delala v vojaških bolnišnicah v Gorici, Trstu in v Ljubljani. 


Kasneje se je preusmerila v ginekološko-porodniško dejavnost. Odločila se je tudi za nadaljevanje izobraževanja. Tako je leta 1953 opravila specialistični izpit, deset let kasneje pa je zaključila še podiplomski študij iz genitalne tuberkuloze v Ljubljani in Italiji. Kasneje je bila zaposlena tudi kot asistentka primarij na ginekološki kliniki v Beogradu, bila pa je tudi vodja ginekološkega kabineta v vojaški bolnišnici v Ljubljani. Zelo angažirana je bila tudi pri pisanju znanstvenih člankov. Objavila jih je več deset. Za svoje delo je prejela številna odlikovanja in nagrade, leta 1982 pa so po njej poimenovali tudi kolesarski maraton Franja. 

Franja Bojc Bidovec je tudi v zadnjih letih svojega življenja ohranila živahnost in samostojnost. Skozi celo življenje je bila uporniško naravnana. Upirala se je vsemu in vsem, ki so jo želeli na kakršenkoli način omejevati. Proti koncu svojega življenja je dejala: »Hitela sem skozi življenje, kakor bi bila pot neskončna. Pa je vsemu na tem svetu sojeno, da se enkrat konča.« 

Leta 1973 se je upokojila, leto pred smrtjo pa objavila tudi knjigo spominov z naslovom Ni neskončnih poti: pisma sinu, v kateri je opisala svojo življenjsko zgodbo od otroških let do upokojitve. Umrla je na svoj rojstni dan, 26. novembra 1985, stara 72 let. 


Bolnica Franja je danes odprta za oglede

Slovenska vojna partizanska bolnica Franja, ki se nahaja v Dolenjih Novakih pri Cerknem v težko dostopni soteski Pasice, je igrala v času druge svetovne vojne pomembno vlogo pri zdravljenju ranjencev in težkih bolnikov. Oddelek v soteski Pasice je bil namenjen oskrbi najtežjih ranjencev, medtem ko je bilo v okolici še več manjših oddelkov za lažje poškodovane. V vseh oddelkih bolnišnice se je v času vojne zdravilo približno 1000 ranjencev. Ti niso bili samo Slovenci, med njimi je bilo namreč tudi veliko bolnikov drugih narodnosti.

Leta 1997 je Ameriško združenje letalcev – vojnih veteranov partizanski bolnici Franja podelilo priznanje za pomoč in zdravljenje njihovega člana Harolda Adamsa. Bolnica Franja je bila leta 1999 razglašena za spomenik državnega pomena, od leta 2001 je na poskusni listi Unescove svetovne dediščine, leta 2015 pa je prejela tudi znak evropske dediščine. Danes je odprta za obiskovalce, ki si lahko jo lahko ogledajo vsak dan od pomladi do jeseni, v zimskem času pa je, razen po predhodnem dogovoru, zaprta.