Nikakor se ne strinjam, da bo zelo drugače kot to, kar smo poznali prej. In večinoma nam želijo prihodnjih nekaj mesecev predstaviti kot življenje, ko bomo okrog sebe nosili navidezen dvometrski obroč. Oprostite, ampak, kaj? Zakaj?
Namesto zaprtih sprehajalnih poti bi morali ljudi spodbujati, da gredo v naravo. Dejstvo je, da se virus v naravi veliko težje širi, in če se med skupnim sprehodom ne mečemo ravno drug po drugem, bo imel veliko težavo. In če bodo ljudje zunaj, bodo bolj zdravi, bolj odporni, bolj srečni.
V tistem trenutku, ko bomo hodili okoli v kocki iz pleksistekla, ko se sočloveku ne bomo nasmejali, ko ne bomo smeli s prijatelji na sprehod, ko ne bomo smeli videti svojih vnukov. V tistem trenutku bodo glave preklopile in si rekle – resno? Pa tudi če zbolim! Kljub temu bomo do določene mere morali spoznati, da smo prej preveč hiteli, da smo ustvarili stvari, ki nam dolgoročno kot populaciji bolj škodijo, čeprav se zdijo super in fine. Za naše zdravje niso najboljše. Pa niso to samo virusi, tudi bakterije, tako in drugačno onesnaženje, kajenje, pitje, hrana z neskončno dodatki. Pravzaprav je smešno, da nas pri vsem tem tako zelo skrbi en virus. Najbolj me skrbi, da se bomo virusne prihodnosti lotili kar preveč s strahom, nesorazmerno, brez pravih osnov, ker bodo nekateri v tem videli sijajne priložnosti.
Kako nazaj?
Težko bo iti nazaj. Ne zaradi virusa, ampak zaradi nas samih. Virus je v vsakem od nas pustil določen odtis. Nekateri ga bodo lažje izbrisali, drugi nikoli. Kakor koli bomo obrnili, vedno se bo našel kdo, ki se bo čutil ogroženega. Ustvariti nam je uspelo ozračje, ki ga ne bomo mogli presekati drugače kot z razumom. Razumom, ki nam bo povedal, da ljuba previdnost preprosto ni sprejemljiva, ker uničujoče vpliva na marsikatero življenje. Namesto previdnosti bomo morali vključiti naše znanje in modrost, da nam bosta pokazala pravo sliko, ne zgolj tistega dela, ki je strašljiv. Prepričan sem, in nisem edini, da ni več nobene strokovne podlage ali potrebe, da ljudi zapremo v domove, občine, državo. Da jim rečemo, da se ne smejo več objemati, da je virus bolj pomemben od njihovih vnukov. Da je virus bolj pomemben od otroške izobrazbe in otroškega razvoja. Da je en virus bolj pomemben kot marsikatera druga bolezen. Potrebovali bomo tudi razum, ki nam pravi, da pač nismo neranljivi. Nikoli nismo bili.
In kaj lahko se nam zgodi, da bomo zahtevali nemogoče, nedosegljivo. Popolno varnost. Pozabite na to. Že danes vemo, da bo virus tako ali drugače ostal med nami in oklepanje pesimističnih napovedi, strašenja ljudi nas ne bo pripeljalo daleč. Veliko bolje bo, če se držimo pozitivnih stvari in vidimo steklenice napol polne, ne napol prazne. In pri nastajanju ozračja pozitivnosti bodo kar najbolj morali sodelovati tudi politiki, zdravniki in ne nazadnje mi sami. Ne tako, da izpostavljamo ekstremne primere, ne tako, da podajamo nestrokovne številke, izkoriščamo strašljivost besed, kot so smrt, žrtev, okuženi ... Pokazali smo, da znamo sodelovati, vsi, in zaslužimo si korektne in drugačne pozitivne pristope, ki bodo odražali to, kar smo – ljudje, z znanjem in modrostjo!
Virus se bo vrnil
Ni preprosto. Veliko vprašanje je, kako se bomo odzvali pri naslednjem valu (in verjemite, prišel bo). Bomo šli še enkrat čez vse to? Če se bo virus dovolj hitro spreminjal (in o tem ne dvomim), potem bo ostal med nami tako kot marjetice na travniku. Vmes se bo spreminjal, mutiral, če želite. Spremembe pa so lahko za nas dobre ali pa slabe. Tako pač je, tako deluje narava in vedno bo. Tako nastajajo in živijo vsa živa bitja, tudi virusi in človek. In človek je v naravi že večkrat dokazal, kako majhen je ...
Zanimivo pri vsem tem je, da po takšni akciji, kot jo imamo zaradi virusa, marsikdo še vedno ne razume, s čim pravzaprav imamo opravka. In če se bomo v prihodnosti želeli prilagoditi temu, da bomo z njim normalno živeli, je prva naloga, ki nas po mojem mnenju čaka – ljudem razložiti, kaj virus sploh je. Morali bodo razumeti, kaj pomeni, da je »nož oster«, in kako je treba z njim ravnati. Če samo rečeš »pusti to pri miru«, se v vsaki pravljici zgodi točno to, kar se ne bi smelo.
Prilagoditi človekovo življenje temu, da bomo omejili viruse, ne da bi pri tem drastično vplivali na naš način življenja, je malenkost. Ampak treba bo virus razumeti, saj se ljudje potem vedejo drugače. Z noži se ne igra nihče, pa so veliko bolj nevarni kot virusi. In dokler tega ne bomo razumeli, lahko postavite tri pregrade med mano in trgovko v trgovini – pa ne bo nobenega učinka. Pri tem ne smemo ljudi strašiti, jim prepovedovati stvari, temveč jim razložiti, jih izobraziti. Povedati jim moramo, kaj je resnično pomembno, in to prijazno, sprejemljivo in primerno. Če ne gre, je treba spremeniti način, ne ljudi, ne pravil, mi se moramo spremeniti in stvari povedati drugače. Temu danes ne posvečamo praktično nobene pozornosti. Institucije, ki bi to morale delati, so se raje usmerile v zastraševanje. In to je narobe! To smo v zgodovini že večkrat videli. Nikoli se ni končalo dobro. Izobraževanje ljudi je in bo najpomembnejše orožje v boju proti vsakemu virusu. Samo poglejte naše najmlajše, vrtčevske otroke – vedo, da obstaja koronavirus, in skoraj edini so, ki vedno kihnejo v rokav. Torej se da, tudi pri odraslih, pomemben je le pravi pristop. Ko bodo ljudje ugotovili, da ima zadeva smisel, bo šlo vse drugo samo naprej. Ker ljudje nismo neumni. Pa nisem idealist.
Postati mora družbeno nesprejemljivo, da si v javnosti bolan. Bolj kot vsako omejevanje gibanja je pomembno, da populaciji kot celoti omogočimo, da lahko brezskrbno zboli in v miru preboli. Tukaj nastopi država, ki bo to morala primerno omogočiti.
Razširimo stike
Prva stvar, ki nas čaka v prihodnosti, je, da razširimo naše socialne stike proti temu, kar smo poznali do februarja. Začnemo lahko vsaj z nekoliko razširjeno družino in tesnimi prijatelji. Da bodo babice in dedki lahko brez težav in zakonito videli svoje vnuke (sem res to napisal?), otroci srečali svoje prijatelje. Hkrati moramo vsi skupaj poskrbeti, da bo stikov s soljudmi nekaj časa dovolj malo. Z malo premisleka je to lahko zelo preprosto in prav nič boleče. V trgovino in k frizerju, avtomehaniku, na primer, ne gremo v paru, predvsem pa ne vsak dan. S tem bomo storili ogromno. Zelo veliko lahko tudi storimo, če se nekaj časa, sploh v poletnih mesecih, s prijatelji družimo v naravi, ne v stanovanjih.
Namesto zaprtih sprehajalnih poti bi morali ljudi spodbujati, da gredo v naravo. Dejstvo je, da se virus v naravi veliko težje širi, in če se med skupnim sprehodom ne mečemo ravno drug po drugem, bo imel veliko težavo. V Sloveniji ima že tako ali tako veliko težavo, saj je gostota poseljenosti izjemno majhna, pa tega nikomur ni vredno izpostaviti. Že samo v tem smo veliko na boljšem kot svetovne metropole. To je zelo pozitivna stvar. In če bodo ljudje zunaj, bodo bolj zdravi, bolj odporni, bolj srečni. Predvsem pa bomo naredili pomemben korak proti temu, da bi se virus preveč razširil med nami.
Zaščitna sredstva
Še najslabše, kar lahko naredimo, je, da si pomagamo samo in izključno z zaščitnimi sredstvi. Prvič, neudobna so. In drugič, ljudje dobijo občutek, da so varni, pa morda niso. Človek, ki meni, da je varen, se vede nevarno. Maske in rokavice po mojem mnenju potrebujejo zgolj tisti, ki se morajo zaščititi pred neposredno nevarnostjo, torej zdravniki, ki obravnavajo bolne ljudi. Poleg tega se mi pri maskah zdi izjemno pomembno, da je ravno obraz tisti, ki naredi človeka. In maske iz obraza naredijo samo velike oči. Marsikdo bo rekel, da podcenjujem virus zaradi navadne estetike. Ni res. Človek z masko ni več isti in to ni sprejemljivo, nismo roboti, čeprav bi si marsikdo želel, da bi bili. Če bomo otrokom v šolah rekli, da morajo stalno nositi maske, bodo to zgolj modni dodatki, ki ne ščitijo nikogar pred nikomer. Bodo pa prikrajšali otroke za nasmeh učiteljice. Če se bodo slabo počutili, bodo v njenih očeh videli vedno samo jezo, pa čeprav jih bo pod masko mirila z nasmehom. In tega jim ne želim in ne privoščim.
In če govorimo o šolah in vrtcih kot gojiščih virusa, vam povem, da so podjetja enak ali bistveno večji problem, pa smo jih puščali ves ta čas odprta. Tudi učitelji in vzgojitelji bodo izpostavljeni razmeroma omejenemu številu otrok. Tukaj lahko s preprostimi ukrepi marsikaj storimo, da bodo stiki omejeni na nujno potrebne. In če se pri tem držimo še osnove – da naokoli ne hodimo bolni – potem verjamem, da je lahko odprtje šol in vrtcev popolnoma varno. Kot mikrobiolog in starš menim, da je povsem zgrešeno, da otrokom jemljemo skoraj vso njihovo normalnost, samo zato da bomo lahko dosegali in reševali svojo.
Ne smemo dopustiti, da nekaj takega, kot je preprost virus, tako kroji naša življenja. In ne smemo dopustiti, da kot skupnost težavo rešujemo z zasebnimi interesi. V tem smo skupaj.
Ne hodi bolan naokoli
Vse napisano bo delovalo samo, če si vsi, do zadnjega, vbijemo v glavo dejstvo, da človek, ki je bolan, ne sme hoditi naokoli. Sami moramo biti dovolj odgovorni, da bomo to počeli. Postati mora družbeno nesprejemljivo, da si v javnosti bolan. Že v preteklosti bi moralo biti tako, pa ni bilo. Samo pomislite. Nekdo je glasno zakašljal, si obrisal nos in rekel: »Samo malo sem prehlajen, neki virus me je napadel.« Vsi smo se nasmehnili in delali dalje. Tega ne bi smelo biti ne takrat, ne danes in ne jutri.
In če se bo družba želela spremeniti, bomo morali spremeniti našo lestvico vrednot. Zaradi nas samih je pomembno, da skrbimo za svoje zdravje. Pa to ne pomeni, da se bomo zato skrivali. Pomeni pa, da ne bomo hodili sredi zime z golimi gležnji, da se bomo na primer cepili proti gripi in drugim boleznim, da bomo pazili nase. In še, da ne bomo posegali po tabletah za zbijanje vročine, ki bodo iz nas naredile bioteroriste na dveh nogah, in to samo zato, da bomo lahko nadaljevali delo in otroke poslali v šolo. Bolj kot vsako omejevanje gibanja je pomembno, da populaciji kot celoti omogočimo, da lahko brezskrbno zboli in v miru preboli. Tukaj nastopi država, ki bo to morala primerno omogočiti. Ne tega, da nas zaščiti pred virusom in boleznijo, to bomo morali storiti sami, ampak to, da lahko v miru zbolimo. Poskrbeti bomo morali, da tega ne bomo izkoriščali. Nisem idealist, vem, da je ravno tukaj največji izziv v našem boju proti virusnim in tudi bakterijskim okužbam. Ampak, mehki načini bodo vsekakor boljši, kot so trenutni. Predvsem pa bomo morali začeti ustvarjati skupnost, v kateri bo poštenost pomembna na vseh področjih.
O čem vas pravzaprav prepričujem?
O tem, da je treba izjemno malo, da v našem običajnem življenju omejimo širjenje virusa. Je pa res, da to lahko storimo samo skupaj. To ni neka nova normalnost. To je samo to, kar bi že ves čas morali početi.
Ko bo te krize enkrat konec, bo najbrž sledila zadnja faza, ko bomo ljudje drug drugega sumljivo gledali in iskali potencialne znake, da so okuženi. Nekako računam na kratek spomin in da je večini prav malo mar za vse skupaj. Pa vendarle. Še vedno nam bo vseeno za naš planet, še vedno bomo »svinjali« po lastnem pragu, še vedno nam bo vseeno, da ljudje, otroci, umirajo od lakote. Pa se ne bomo preveč vznemirjali. Dobro, taki pač smo in vedno bomo. Ob vsem tem je virus zelo nepomemben. Žalostno.
Še vedno verjamem, da bomo na koncu živeli popolnoma enako, kot smo živeli prej. Ampak! Bomo pa morali razumeti, da imajo velike dvorane, veliki stadioni, velika letala, velika mesta, velike soseske svoje posebnosti in da bomo imeli velike težave z iskanjem rešitev, da bi to povrnili v stanje, ki smo ga poznali. In verjamem, da je rešitev v nas samih, v tem, da bomo vsi ljudje razumeli, resnično razumeli, kaj 10.000 ali celo 100.000 ljudi na enem kupu pomeni. Ne gre za to, da bi take stvari za večno prepovedali, gre bolj za to, da se pred odhodom na koncert ne nabašeš s tabletami in da dvakrat več ljudi ne pomeni samo dvakrat večjega zaslužka ...
Vzporedno z vrnitvijo v našo normalnost se bomo morali zavedati tudi dejstva, da so pred in med covidom-19 obstajale še druge bolezni in jih imamo še danes. Da so obstajali drugi, mnogo pomembnejši znanstveni problemi in izzivi in obstajajo še danes. Da so obstajale druge težave na področju okolja, sociale, ekologije in tudi te obstajajo še danes. Ne smemo dopustiti, da nekaj takega, kot je preprost virus, tako kroji naša življenja. In ne smemo dopustiti, da kot skupnost težavo rešujemo z zasebnimi interesi. V tem smo skupaj.
* Dr. Miha Avberšek je mikrobiolog.
Preberite še:
Onaplus.si lahko sledite tudi na Facebooku: