V kreativnem procesu nastajanja izdelkov se Mateja Premrl ukvarja predvsem z večuporabnostjo, enostavnostjo in brezčasnostjo. Preproste in premišljene rešitve, svež videz in inovativnost so rdeča nit vseh njenih izdelkov. Obenem je čuvarka izročila lanarstva in predsednica postojnskega društva Lokalc, ki združuje tamkajšnje ustvarjalce in si prizadeva, da bi bili ročno izdelani, unikatni ali maloserijski izdelki bolj cenjeni. V času samoizolacije je zaradi velikega povpraševanja po pralnih obraznih maskah organizirala skupino šivilj in pozvala k razmisleku o tem, ali sploh dovolj cenimo lokalno izdelavo. 

Kot pravite, ste (bili) koordinatorka skupine šivilj. Nam razložite bolj podrobno, kako poteka šivanje mask?

V Postojni sem zaradi velikega povpraševanja po pralnih obraznih maskah organizirala in aktivirala skupino šivilj, ki se s šivanjem ukvarjajo profesionalno ali pa je njihova dodatna dejavnost oziroma hobi. Le tako, da smo stopile skupaj, smo lahko zagotovile toliko mask – 10.000 v le 20 dneh. Mnogo je bilo prilagajanja, sploh ker se je količina naročila sproti stopnjevala, komunicirati smo morale na daljavo, paziti, da smo imele med seboj čim manj stikov, veliko nas je imelo doma obveznosti s šoloobveznimi otroki ali drugim delom ... Še sama ne morem verjeti, da nam je uspelo. 

Kako se bomo v prihodnje, ko bo virus potihnil in ko bo naše življenje teklo kot po navadi, vedli do nekoga, ki izdeluje ročne izdelke? Se bomo jezili, da ima previsoko ceno, in se obrnili v trgovino korporacijske verige? Bomo ljudem, ki so nam v trenutku, ko smo jih najbolj potrebovali in so nam noč in dan šivali maske, zastonj ali za simbolično ceno, zmogli pogledati v oči?  

Menite, da pri nas dovolj cenimo lokalno izdelavo?

Prav pomanjkanje zaščitnih obraznih mask mi je dalo misliti, koliko pri nas cenimo lokalno izdelavo. Ker dobave mask iz Kitajske niso bile uspešne in ker je bila potreba po njih iz dneva v dan večja, smo po vsej Sloveniji modne oblikovalke, šivilje, upokojene šivilje, šivilje, ki so pred leti po zaprtju tovarn ostale brez dela, vse druge ženske pa tudi moški, ki znajo šivati, priskočili na pomoč. Vesela sem, da smo lahko pomagali z doma zašitimi maskami, kljub temu pa mi je žal vsega truda, odrekanja naših šivilj ... 

Skrbi me, da bo dobro delo naših pridnih rok kmalu pozabljeno, ko bo uvoz iz držav s poceni delovno silo spet stekel. Predlagam razmislek o tem, kako se bomo v prihodnje, ko bo znova vse po starem, ko bo virus potihnil in ko bo naše življenje teklo kot po navadi, vedli do nekoga, ki izdeluje ročne izdelke. Se bomo jezili, da ima previsoko ceno, in se obrnili v trgovino korporacijske verige? Bomo ljudem, ki so nam v trenutku, ko smo jih najbolj potrebovali in so nam noč in dan šivali maske, zastonj ali za simbolično ceno, zmogli pogledati v oči? 





Kaj pa vas je vodilo kot predsednico skupine Lokalc v Postojni, za kaj si prizadevate?

Društvo Lokalc združuje lokalne ustvarjalce in si prizadeva, da bi bili ročno izdelani, unikatni ali maloserijski izdelki lokalne izdelave bolj cenjeni. Da bi postala oblikovanje in lokalna izdelava z drugimi dodanimi vrednostmi, ki jih imajo izdelki domačih ustvarjalcev, vrednota in vrednost, pri kateri cene ne bi primerjali s ceno uvoženih izdelkov po trgovinah. Taki izdelki nosijo v sebi neizmerno znanje, ki so ga odkrili nekateri pred nami, so rezultat številnih neuspešnih poskusov, v sebi nosijo lokalne zgodbe, so kakovostno izdelani ... To so izdelki, ki skrbijo za ohranjanje naše lokalne identitete!

Lani ste v slogu gibanja arte povera postavili na ogled kolekcijo Ostanki/Igra oblik. Kaj ste želeli sporočiti?

Slog umetniškega gibanja arte povera bi lahko prevedli kot revna umetnost, ki je v 60. in 70. letih prejšnjega stoletja v Italiji izšla iz kritike dominantnega položaja uveljavljenih institucij umetnosti, politike in družbe. V slogu tega gibanja sem oblikovala kolekcijo, pri ustvarjanju katere sem uporabila le materiale, ki sem jih imela na razpolago. Tehnika ni reciklaža, saj sem se želela vrniti v čas, ko ni nihče recikliral, temveč ustvarjal z uporabo danega. S kolekcijo sem želela povedati, v kakšni krizi živimo tekstilni in modni oblikovalci, saj je poceni delovna sila manj razvitih držav naše delo razvrednotila. Obenem sem želela zabrisati meje med področji ustvarjanja, saj menim, da kreativno razmišljajoča oseba lahko deluje na katerem koli ustvarjalnem področju, če je le tehnično podkovana.

Poleg oblikovanja, krojenja in šivanja ste tudi čuvarka izročila lanarstva. Kdaj je čas za modre cvetove in zakaj so oblačila iz te tkanine posebna?

V Hiši izročila (ustanovila jo je Ljoba Jenče) v Cerknici sem se izučila za mlado čuvarko izročila lanarstva. Poleg lanarstva se Hiša izročila ponaša še z znanjem destilacije, kovaštva, izdelave drevaka ter ljudskim petjem in pripovedovanjem. K nam prihajajo večinoma šolske skupine. Sama jim predajam starodavno znanje naših prednikov, ko je bilo potrpežljivo delo rok zelo cenjeno, ko je od semena, ki ga je družina posejala, do tkanja platna in šivanja oblačil iz njega preteklo vsaj eno leto. Današnji otroci zelo težko razumejo dolgotrajnost tega postopka, saj so navajeni, da v trgovini v vsakem trenutku za nekaj evrov kupimo lepo pisano majčko. 

Če obiščejo Hišo proti koncu šolskega leta, lahko na njivi vidijo, kako lan modro cveti. Vsekakor jih navdušijo vse njegove pojavne oblike – radi se preizkusijo v otepanju semena, navdušeni so, ko končno pri trenju lanu iz stebla pokukajo zlati »laneni laski«, fantje se pred puncami želijo dokazati, da so boljši tkalci, saj je že od nekdaj tako ... Zdi se mi, da imaš lan lahko zelo rad ali ga sploh ne maraš. Jaz sem med prvimi, ker je v svoji preprostosti tako unikaten – poleti prijetno hladen, malo grob, dostikrat ga krasijo »nepravilnosti«, lepo drži obliko, lepo se šiva, tudi mečkanje mi je všeč. 

Dobro, da mi vsaj za plačilo prispevkov ni treba skrbeti, saj mi jih krije ministrstvo za kulturo. Preživela bom, dejstvo pa je, da bi bila april in maj glede na povpraševanje in naročila, ki sem jih dobila pred karanteno, med boljšimi meseci, ko bi lahko zaslužila še za kak mesec naprej in za poletni dopust. 

Kakšen slog sicer ustvarjate? Se ozirate tudi na modne smernice?

Kot samozaposlena oblikovalka se po končanem študiju na katedri za oblikovanje tekstilij in oblačil v oblikovalskem procesu ukvarjam predvsem s prenosom izročila tradicije v sodobnost in ga hkrati problematiziram, saj živimo v času pretirane potrošnje, ko sta modna in tekstilna industrija trg toliko zasitili, da je naše delo popolnoma izgubilo vrednost.

Na modne smernice se zavestno ne oziram, se jim je pa težko izogniti. (smeh) Všeč so mi preproste in premišljene rešitve, surovi robovi, enostavni materiali in kroji s čim manj dodatki ... To je seveda kontrast tradiciji, izdelek pa zato dobi svež videz.





Kateri materiali so poleg lanu najbolj »vaši«?

Ustvarjam s popolnoma različnimi materiali, med tekstilnimi najraje s pletivi, ker je rezultat hitro viden, drugače pa tudi z lesom, filcem, usnjem, pleksi steklom, po pluti me srbijo prsti.

In kje vas prevzame navdih?

Navdih pride iz življenja, okolice, okoliščin.

Kako pa preživite v teh negotovih časih?

Če se vprašanje nanaša na izolacijo v času virusa … Moje delo je projektno, včasih ga imam čez glavo, drugič ga je manj, zato moramo taki ustvarjalci vedno imeti nekaj prihrankov. Dobro, da mi vsaj za plačilo prispevkov ni treba skrbeti, saj mi jih krije ministrstvo za kulturo. Preživela bom, dejstvo pa je, da bi bila april in maj glede na povpraševanje in naročila, ki sem jih dobila pred karanteno, med boljšimi meseci, ko bi lahko zaslužila še za kak mesec naprej in za poletni dopust. Odpovedane imam številne delavnice, tečaje, produkcijo prireditve, naročniška oblikovanja, prodaja izdelkov se je ustavila. Želim si, da bi bil vsaj del neizvedenih aktivnostih, načrtovanih za april in maj, prestavljen na kasnejše mesece, in ne odpovedan.