Bili sva službeni kolegici. Na daljavo. Opravljali sva enako delo, enaka opravila, vsaka zase v svojem podjetju, v svojem kraju. Več kot trideset kilometrov narazen. Bila je prva, ki me je poklicala po telefonu. Naslednji dan po seminarju, ki sva se ga udeležili vsaka zase, s svojimi sodelavci. Plaho, skoraj boječe se mi je predstavila in se mi najprej opravičila, da kliče. Skoraj vedno, tudi kasneje, ko sva si postali domači, je svoj pogovor pričela z opravičilom. Dejala je, da me je sicer želela to vprašati že prejšnji dan, med odmorom, a ji je bilo nerodno pristopiti k meni, ker nisem bila sama. »Sama?!« sem se nasmehnila v slušalko, seveda nisem bila sama, saj na seminarju nisi sam. Ali pač? 

Bila je dve leti starejša od mene, izhajala je iz številne kmečke družine, odraščala je na vasi, daleč iz mesta, dokler se ni poročila in si ustvarila svojega doma. Imela je otroke in tudi o njih sva se vedno kaj pogovorili. Vse to in še več je nadgrajevalo najino vez, do srečanja pa še vedno ni prišlo. 

Pa sem njeno zadrego nato hitro obrnila v sproščenost, prijetnost. Njeno vprašanje je bilo izključno službene narave, želela je potrditev neke razlage, za katero ni bila prepričana, ali jo je pravilno razumela. Pa jo je. Povsem tako kot jaz, čeprav je bila njena vsebina precej zapletena, nejasna. Vesela je bila moje potrditve, jaz pa tudi njenega klica, s katerim mi je dala priznanje, da nekaj štejem, pomenim. Da se je obrnila name. 


In tako je steklo najino razmerje, ki so ga povezovali najprej občasni, nato pa vse pogostejši telefonski pogovori. Prijalo mi je, kadar me je poklicala, ni mi bilo odveč njeno govorjenje, saj sva se vedno pogovarjali o konkretnih zadevah, o aktualnih stvareh in nikoli dolgovezili. In tako sva skupaj poiskali rešitev še tako zahtevnega problema. Bili sva si v oporo, se vzpodbujali in si pomagali ter tako potrjevali prepričanje, da več glav več ve. Mi smo bili večja ustanova, imeli večje število zadev in bilo nas je več, ki smo opravljali podobna opravila. Boža pa je bila sama za vse in zato mi je bila še toliko bolj hvaležna za vsako informacijo, pomoč, podatke, razlago primerov iz prakse.

Naslednjega seminarja, kjer bi se imeli priložnost osebno spoznati, se nisem mogla udeležiti. Obema je bilo žal. Sama je dejala, da sicer ve, kako izgledam, saj me je že enkrat videla na daleč, jaz pa njene predstave nisem imela v očeh. Tako sem si jo zamislila po svoji podobi, ki mi jo je oblikoval njen glas – po telefonu. Bil je nizek, globok, umirjen, tih, prijazen, prijeten. In tako sem si predstavljala tudi njo. Urejeno, umirjeno, vestno, prizadevno, skratka prijazno uslužbenko, kako sedi za mizo v svoji pisarni, s telefonom v roki in se pogovarja – z menoj. 

Želela sem ji pomagati, zato sem bila zdaj jaz tista, ki sem jo večkrat klicala. Da sem ji dala vzpodbudo, jo poskušala potolažiti in dvigniti iz oklepa, ki jo je obdajal, jo dušil in vlekel k tlom. Iz njenih prijaznih besed je bilo sicer čutiti zahvalo, a pravega veselja in zadovoljstva ni bilo zaznati. Kot da mi ne verjame. Ne meni ne drugim. 

In tako se je nadaljevalo. Vsa leta, enako, podobno, le da je najin službeni odnos počasi prerasel v osebnega. Bila je dve leti starejša od mene, izhajala je iz številne kmečke družine, odraščala je na vasi, daleč iz mesta, dokler se ni poročila in si ustvarila svojega doma. Imela je otroke in tudi o njih sva se vedno kaj pogovorili. Večna tema, kjer nikoli ne zmanjka besed, kjer nikoli ne postavimo pike. Vse to in še več je nadgrajevalo najino vez, do srečanja pa še vedno ni prišlo. Nekoč sem ji spontano predlagala, da si izmenjava fotografiji, da bova vsaj videli, kako izgledava. In res sva poslali druga drugi majhno, črno-belo fotografijo, takšno, kot je bila predpisana za potni list. Na njej sva obe izgledali uradno, resno, brez nasmeha, zaprtih ust, z urejeno frizuro in primerno obleko. Uradnici pač! Pa saj to sva bili. Poleg vsega ostalega.

Nato se je pri njej zgodil preobrat. Sprememba sistemizacije in s tem ukinitev njenega delovnega mesta sta jo zelo prizadeli. 


Njena krhka, nežna ženska duša je to težko sprejela. Ni imela rada sprememb, bala se jih je in njena samopodoba je bila prizadeta. Tako mi je takrat dejala in v njenem glasu sem čutila, da jo je strah, kaj bo z njo. Povedala mi je še, da je tudi mož ostal brez službe in da doma ni več pravega veselja, razpoloženja. Tudi odnosov ne. Hčerki se umikata v svoj svet in nič ni več, kot je bilo, mi je zaupala. Pa še, da jo daje menopavza, nespečnost in da je razdražljiva, nerazpoložena, večno utrujena. »Ne more biti huje, ne vem, ali bom lahko zdržala,« so bile njene besede, ki so mi sedle v srce. Močno. In me zaskrbele. Ni mi bilo vseeno zanjo. Želela sem ji pomagati, zato sem bila zdaj jaz tista, ki sem jo večkrat klicala. Da sem ji dala vzpodbudo, jo poskušala potolažiti in dvigniti iz oklepa, ki jo je obdajal, jo dušil in vlekel k tlom. Iz njenih prijaznih besed je bilo sicer čutiti zahvalo, a pravega veselja in zadovoljstva ni bilo zaznati. Kot da mi ne verjame. Ne meni ne drugim. Izgubljala je zaupanje vase in smisel življenja. Bila je polna dvomov, strahu in osebnih stisk.

Kmalu ni več zmogla hoditi v službo in več kot pol leta je bila v bolniški. V tem času se je zatekla po pomoč tudi k raznim zdravilcem duš. Tako jih je imenovala. Da ji to pomaga, je rekla, ko sem jo nekega večera, po dolgem času, poklicala domov. In da ima rada mir, potrebuje veliko miru, zato je najraje sama. Domači so to, hočeš nočeš, morali sprejeti. V službo da je sploh več ne vleče. In tudi nikamor drugam ne. Niso mi bile všeč njene besede, ni jih bilo prijetno slišati. Kot da niso njene. Ko pa je vedno tako rada imela službo in delo, ki ga je opravljala. Čutila sem, da je nekaj narobe in da se z njo nekaj dogaja. 

Po službeni dolžnosti sem nekega dne po naključju spoznala njeno sestro. Povedala mi je, da je Boža hudo bolna, da hodi na kemoterapije in da ni veliko upanja, da bo ozdravela. 

Moja želja, da bi se končno enkrat srečali, se osebno spoznali, je postajala vedno večja. To sem ji tudi povedala. Da si jo želim srečati – iz oči v oči. Sedaj, ko ima več časa. Jaz si ga bom že vzela, sem ji ponujala svoj predlog. Po premisleku je dejala, da bo prosila hčer, naj jo vzame s seboj, ko bo šla po nakupih, in da se bova dobili v velikem trgovskem centru, na obrobju mesta. In da me bo prej poklicala.

Pa se ni zgodilo. Res mi je telefonirala, a z izgovorom, da hči tokrat nima časa in da se bova dobili kdaj drugič. Sprejela sem njeno odločitev in čakala. 


Čez dober mesec pa me je poklicala, a z drugim razlogom. Bila je nadvse žalostna, jokala je v telefon. Umrla ji je mama, kar jo je močno prizadelo. Zelo je bila navezana nanjo. Spet sem bila tista, ki sem jo tolažila in jo vzpodbujala, kolikor je bilo v moji moči. 

Po tistem sva za nekaj časa prekinili stike. Vedela in upoštevala sem, da žaluje in da mora miniti nekaj časa. Nisem si je upala prva poklicati, čeprav sem veliko mislila nanjo. 

In misli so storile svoje. Po službeni dolžnosti sem nekega dne po naključju spoznala njeno sestro. Povedala mi je, da je Boža hudo bolna, da hodi na kemoterapije in da ni veliko upanja, da bo ozdravela. Novica me je močno pretresla, prizadela. Sestri sem zaupala najino nenavadno prijateljstvo, vezano le na telefonske pogovore, z ene ali druge strani. Naročila sem ji prisrčne pozdrave zanjo in naj ji pove, da si jo zelo želim slišati. 

Da je umrla, sem izvedela iz časopisa, po tistem, ko je bila že pokopana. »Mnogo prezgodaj nas je zapustila draga žena, mama ...« je pisalo v uvodu, v nadaljevanju njeni podatki in v levem zgornjem kotu majhna, črno-bela fotografija. Prav takšna, enaka, kot mi jo je nekoč poslala v spomin, da si jo bom predstavljala, kako izgleda. 

Še tisti večer me je poklicala. Najprej hči, potem pa mi je dala na telefon še njo. Dolgo ni bilo ničesar slišati, mislila sem že odložiti slušalko, ko sem le zaslišala njen tihi glas. Drugačen, močno spremenjen. Govorila je počasi in zelo tiho, težko. Da tudi ona veliko misli name, da se me rada spominja in da se mi lepo zahvaljuje za vse nasvete, kar sem ji kdaj pomagala, je bilo slišati njene besede, ki so mi sedale v uho. In mi rezale v dušo. »Ti vedno čutiš, kdaj sem na dnu, in vedno me znaš dvigniti, pa me sploh ne poznaš, hvala ti,« so bile besede, ob katerih se ji je zlomil glas. Stisnilo me je pri srcu. Slutnja! Znova sem začutila močno željo, da jo vidim – v živo. Predlagala sem, da jo pridem sama obiskat, v njen kraj, k njej domov ali pa se dobiva kje v bližini. Da si jo res zelo želim videti, srečati. Vsaj enkrat. Sprejela je moj predlog, dejala, da bi me tudi sama rada videla, da pa je trenutno tako slaba in brez moči, da bova morali še malo počakati. »Če sva tako dolgo odlašali, bova pa še malo zdržali,« sem smeje se potrdila njene besede in tudi v njenem glasu je bilo čutiti rahlo veselje. Še dve dobri novici mi je imela povedati, da je mož dobil službo in da je hči sprejeta na medicino.

»Potem pa sploh imava razlog za veselje in da skupaj nazdraviva,« sem, z upanjem v srcu, odložila slušalko. 


To je bil najin zadnji pogovor, poslednji. Njen telefon je ugasnil, utihnil – za zmeraj. V mrzlem času tiste dolge zime je končala svojo kalvarijo. Tako je večkrat imenovala svoj boj za življenje. Da je umrla, sem izvedela iz časopisa, po tistem, ko je bila že pokopana. »Mnogo prezgodaj nas je zapustila draga žena, mama ...« je pisalo v uvodu, v nadaljevanju njeni podatki in v levem zgornjem kotu majhna, črno-bela fotografija. Prav takšna, enaka, kot mi jo je nekoč poslala v spomin, da si jo bom predstavljala, kako izgleda.

Še vedno jo hranim. Sinoči sem jo poiskala v predalu nočne omarice, tam, kjer hranim posebne spomine. Gledam v njen resni obraz, oči, za katere ne vem, kakšne barve so bile. Nisem je vprašala. Morda so bile podobne mojim, saj je bila tudi sama temnih las, kot jaz. Ne vem in nikoli ne bom izvedela. Pa še mnogo drugega ne. Nisva se imeli priložnosti osebno spoznati, ni nama bilo dano, grenko pomislim. Obrnem sliko in preberem besede, ki mi jih je napisala v posvetilo: »Spominjaj se me, ko mine čas, ko minem jaz.« V prsih me stisne in v očeh me zaskelijo solze. In si rečem: »Ne skrbi, Boža, vedno se bom spominjala tistega lepega časa, ko sva si bili dobri in čutili druga z drugo. Čeprav te nisem nikoli srečala, osebno spoznala, je tvoj glas tisti, ki ga moj spomin ne bo nikoli izbrisal. Še vedno ga slišim, kako zveni. Kot lepa, stara, otožna melodija, ki se mehko prileže duši in ob kateri človeku – zaigra srce!«