Sprva je moja prijateljica Janja mislila, da je mož preutrujen zaradi izčrpavajoče službe, zato je prve zametke razočaranja mirno prenašala. Z leti je začelo pokati po šivih, bila sta na rojstnem dnevu, ker je bilo premalo prostora, se je umaknila z otroki na igrišče, on pa je zavpil za njo: Kam rineš, krava neumna! Zastalo ji je srce, zaradi sramu pred drugimi prijatelji je še nekaj časa ostala, nato pa se z otroki odpeljala, solze so se ulile po obrazu ... 

Še najhuje je bilo to, da je po vsakem takem izpadu legel k njej in zahteval ljubezen. Rekla mi je, da ga je milo prosila, naj jo pusti, jokala, a njemu to ni seglo nikamor, tako jo je dobesedno posiljeval. Bila bi vpila, a se je zadržala zaradi otrok. 

Pozno v noč se je vrnil mož in jo takoj napadel: Prasica nesramna, kakšno sramoto si mi naredila ... Janja se ni mogla zadržati, skušala mu je dopovedati, a takrat je prvič počilo, udarec za udarcem, njegov ranjeni ponos je norel, otroci so pritekli v dnevno sobo in jokali, a ga to ni ustavilo. 


Meseci so obračali svoje liste, Janja pa se je vselej vračala iz službe v strahu, zaupala mi je, da se ji je enostavno zagnusil, da ga ne prenese več, še najhuje pa je bilo to, da je po vsakem takem izpadu legel k njej in zahteval ljubezen. Rekla mi je, da ga je milo prosila, naj jo pusti, jokala, a njemu to ni seglo nikamor, tako jo je dobesedno posiljeval. Bila bi vpila, a se je zadržala zaradi otrok. 

Izmučeno sem jo srečala v čakalnici zdravstvenega doma, to ni bila več ona, le senca človeškega trpljenja. Takrat mi je dejala, da jo je zmerjal, ker odklanja seks, da je navadna kurba in ga ima v službi dovolj, da bi jo najraje ubil ... Sedela je in jokala, ga prosila, naj je ne kolne, naj ne kolne mrtve matere, a s tem ga je le še bolj ujezila, sledili so udarci, sosedje so tokrat posredovali, a je bilo še huje, lahko bi se zgodila prava tragedija. Na policiji so ji rekli, da ne morejo ničesar narediti, dokler ne bo dokazov, torej njene vidne poškodbe niso bile dokaz. Kaj se je morda sama udarjala? 


Nekega dne je pozno v noč Janja potrkala na moja vrata, ob njej jokajoči otroci. Prosila me je, ali lahko ostane, in ostala je. Njen mož mi je grozil na vse načine, da me ubije kot svinjo, ker ščitim kurbo. Tudi meni ni bilo lahko, a naneslo je, da sva se na ulici srečala iz oči v oči. Zgrabil me je za roko in odvlekel v zavetje, mi grozil, mi dajal najgrše vzdevke, takrat mi je prekipelo, vse ali nič, sem si rekla. Iztrgala sem roko iz njegovega prijema in zavpila: Samo še eno besedo, pa te ubijem! Dvignila sem roko, pripravljena na vse, a sem ga tako šokirala, da se je pobral.

Janja si je sčasoma uredila dom, se odselila, ločitev je bila seveda burna, njegov ranjeni ponos ga je begal do takega sovraštva, da ni kazalo na dober izid, a je šlo.

Leta so tekla in nekoč sem tega človeka spet srečala, tokrat mirnega, a sila potrtega. Vprašal me je, ali sem ga bila res pripravljena udariti, ubiti. Da, sem dejala, sam bog ve, kdo mi je takrat zadržal roko, da se te nisem lotila.