Prva med njimi – moja sošolka še iz osnovne šole in z njo imava najtesnejše stike, ostali dve pa sta malo bolj oddaljeni. Časovno in krajevno. Da me pridejo obiskat, smo si obljubile na zadnjem skupnem obisku v domu, kjer Bojana preživlja svoje ure, vse od težke operacije in zaradi zdravstvenega stanja, ki ji onemogoča biti doma. Odvisna je od strežnega osebja, od zdravnikov, terapevtov in vseh ostalih, ki jim je mar zanjo. In seveda obiskovalcev, med katere spadamo me. Veselimo se srečanja z njo, si vzamemo čas in jo kam odpeljemo, se z njo pogovarjamo, jo spodbujamo in se smejemo. Največkrat nas čaka že kar pred glavnim vhodom, pripravljena in nestrpna, kdaj se bomo končno prikazale. 

Pravijo, da je jesen bolj stanje duše kot narave, sem nekoč prebrala in jim to povedala. Strinjale so se. Ljudje smo kot letni časi, najprej počasi, le kam se mudi, nato vse hitreje se šteje. 

Naši obiski so z leti postali stalnica in topla vez, ki nam daje občutek pripadnosti in medsebojne povezanosti. Še vedno se počutimo mlade in navihane kot nekdaj v šolskih klopeh in marsikateri dogodek priplava na površje, ko obujamo spomine na čase šolskih dni. Sošolke se imajo vedno o čem pogovarjati, kar potrjujemo in izkazujemo z nasmehi na ustih in iskrami v očeh. Lepo nam je skupaj. 


A tisti dan sem bila jaz tista, ki sem bila nestrpna. Sedela sem na klopi pred domačo hišo, oči pa imela uprte na dovozno pot, po kateri bi se morale pripeljati, ko sem jih končno zagledala. Nasmejane in sproščene so gledale skozi šipo in mi mahale v pozdrav. Kar poneslo me je do avta, da jih objamem in zaželim dobrodošlico. Bojana je izstopila prva in se pri tem opirala na leseno palico, s katero si je pomagala pri hoji. Kakšen napredek od prej, ko je bila na vozičku, mi je prešinilo misli in vesela sem bila zanjo. 

Nato sem se uzrla po ostalih dveh, ki sta še vedno nekaj počeli v avtu. Dragica je sedela spredaj vzravnano kot kip, Lidika pa s svojimi drobnimi koraki stopila naokrog, da ji odpre vrata. Pa je menda ni zaklenila v avto, saj ni otrok, mi je šlo na smeh, nato pa zagledala vzrok njunega obnašanja. »Torto smo ti pripeljale – Ano Pavlovo, za tvoj minuli rojstni dan, kot sem ti jo obljubila!« je z žarom v očeh dejala Lidika in mi jo z Dragičinih kolen posadila v naročje. Ves čas med vožnjo jo je skrbno držala na nogah, a je kljub temu na njenih hlačah nastal majhen rdeč madež od malin, ki so se zaradi vročine pričele taliti. A radenska in robec sta naredila čudež in madež je izginil, kot da ga nikoli ni bilo. 


Ana Pavlova!? Torta, ki sem si jo že dolgo želela, in prisrčnost mojih dragih prijateljic, vse to me je ganilo do srca. »Pa saj sem bila jaz zadolžena, da pripravim sladico?« sem med besedami zahvale opravičevala solze v očeh. »Ne skrbi, od viška glava ne boli,« so me pomirile, ko sem jim postregla z ledeno kavo in sladkim vinom, pred voznico pa postavila zeleni čaj z mlekom, njeno najljubšo pijačo. Sladkale smo se z dobrotami in nazdravljale jeseni in njenim čarom. Pravijo, da je jesen bolj stanje duše kot narave, sem nekoč prebrala in jim to povedala. Strinjale so se. Ljudje smo kot letni časi, najprej počasi, le kam se mudi, nato vse hitreje se šteje ….

Popoldan je hitro minil in bližal se je odhod. Bojana je postajala nemirna, sijaj v očeh je ugasnil in skrb se ji je zarezala v obraz. Treba bo nazaj – v dom, v samoto sobe, ki ni njena, v okolje, kjer ima sicer zagotovljeno vse tisto, kar potrebuje, a želja po domu in bližini domačih ostaja neizpolnjena. Zanjo ni nadomestila. »Pa saj se kmalu vidimo in se bomo skupaj spet kam zapeljale,« smo ji obljubile in ji s tem priklicale nasmeh na lica. Otožen. »Naslednjo jesen pa ponovimo vajo, z Ano Pavlovo in vsem, kar spada zraven,« smo si obljubile, podale roke, se objele in si zaželele, da bi se to res zgodilo.

Pa se ni. Letos ne. Korona je preprečila in onemogočila marsikatero druženje, ne samo naše, nas osamila in oddaljila drug od drugega. Osebni stiki so se prekinili in medsebojni odnosi postali brezosebni. Kako dolgo še? Kdo ve!? 


Letošnja jesen je drugačna od lanske. In ljudje prav tako. A moja draga prijateljica se ne da. Nikoli se ni dala, vdala. Bila je sreda, dan, ko so ta mladi v službi do večera, dolga sreda ji pravimo, ko se je Lidika pripeljala naokoli. S torto – Ano Pavlovo, kot smo se lani dogovorile. A brez ostalih dveh. Bojana je v izolaciji, v domu ni obiskov, ne izhodov, posebno stanje. Dragica pa je na dieti. A kos torte bi ji ne mogel škoditi, saj je nizkokalorična, sva se nasmejali ob spominih na lani.

Torto smo pojedli zvečer, v krogu družine, domačih. Bila je slastna in nič je ni ostalo. Niti košček. »Pa kako to, da vam jo je spekla?« me je vprašala snahica, ko smo sedeli za mizo. »Kako to …? Ker … ker me ima rada!« mi je odgovor v trenutku prišel na misel.

Saj smo ljudje vendarle čuteča bitja, ki določene stvari počnemo, naredimo brez posebnega razloga, ne da bi nam bilo to treba. Brezpogojno. Ker se imamo radi. Zakaj bi bilo v času korone drugače!? Kje to piše. 

Marija Deželak, Celje