»Začelo se je na poletnem dopustu, ko je popustil adrenalin. Najprej se je pojavila vrtoglavica. Nadaljevalo se je z neprestanimi občutki tesnobe, paničnimi napadi. Spal sem samo dve uri na dan. Bal sem se biti sam s sabo. Pomislil sem tudi na to, da bi si kaj naredil. Nisem zmogel več.« 47-letni Dejan Poženel nam je svojo zgodbo o izgorelosti zaupal tri leta po psihičnem in fizičnem kolapsu. 


Zakaj se je pri vas zgodila izgorelost?

Mene je definitivno skoraj pokopal moj perfekcionizem. Neprestano sem se gnal za popolnostjo. V svoji glavi sem si postavil previsoke cilje na vseh področjih. Če bi svoje telo znal poslušati, ne bi izgorel. Telo je dajalo znake drugega za drugim, a sem jih preslišal. Že to, da sem bil neprestano utrujen, je bil znak za alarm. 

Človek je po izkušnji z izgorelostjo drugačen. Tak, kot je bil, ne more biti več in nikoli ne bo. Tudi v družinskem krogu … Te sprejmejo drugačnega ali pa tudi ne. Nam se žal ni izšlo. Ni bilo razumevanja za to, kar se mi je zgodilo. Izgorelost me je naučila sebe postaviti na prvo mesto, to pa vsem okrog mene ni ugajalo. Tudi veliko prijateljev je odpadlo. 

Kako je bil videti vaš vsakdan pred izgorelostjo? 

Takrat zame popoln. Zdaj, ko pogledam za nazaj, v dnevu ni bilo niti minute zame. Izgubil sem se. Vse sem postavil pred sebe. Delal sem v multinacionalki, v aviaciji, bil sem na vodilnem položaju, odgovoren za letalski promet. Tam so bile stvari zelo striktne, ni se dopuščalo niti milimetrskih napak. Po službi, ki me je psihično izčrpavala, sem prišel domov, se usedel na kolo in se izžel še fizično. Med vožnjo okolice nisem niti opazil. Vsa moja pozornost je bila usmerjena v številke na števcu. Vsakič sem želel voziti hitreje, imeti boljši rezultat. Zgornje meje pri meni ni bilo, nisem se oziral na to, koliko moje telo zmore. Potem sem prišel ves utrujen domov, k otrokom, ženi. Se razume, da pri vsem tem tudi družinsko življenje ni več funkcioniralo kot bi moralo. Ni me bilo doma, ko sem bil, sem bil kot cunja. 


Kdaj ste se odločili, da tako ne gre več naprej in da potrebujete pomoč? 

Ko se je stanje v moji glavi samo slabšalo. Ker so bili moji zdravniški izvidi brezhibni, me na pregledu psihiatrinja ni jemala resno. Hotela me je poslati nazaj v službo, pa čeprav sem ji dopovedoval, da niti avtomobila nisem sposoben voziti in sem se do nje v ordinacijo pripeljal s taksijem. Kasneje, ko sem potreboval urgentno psihiatrično pomoč, sem dobil tudi zeleno luč za bolniški stalež. Sedem mesecev sem bil doma, se v tem času nekako sestavil, da sem lahko odšel nazaj v službo. A me je kolesje multinacionalke hitro posrkalo nazaj vase. Vrnil sem se na stara pota. Takrat sem dojel, da je čas za umik. Tako nisem mogel več naprej, zbolel bi. Med enim od sestankov, ko so se moji nadrejeni spet pogovarjali samo o številkah in kako jih preseči, sem dal odpoved. Nepreklicno.

In potem so se začele stvari odvijati same od sebe. Na bolje, pravite. Začeli ste na novo. V poslu, v zasebnem življenju. Povejte nam več o tem. 

Ja, vse se je zgodilo v enem dnevu. V treh urah po tem, ko sem dal odpoved, sem začrtal novo zgodbo. Verjamem, da marsikdo ne bo imel te sreče, ampak še vedno mislim, da je bistvena ta odločitev. Potem se vse spremeni. 

Kakšno je življenje po izgorelosti, s čim se preživljate? 

Zdaj za preživetje počnem stvari, ki so bile prej moj hobi. Sem hvaležen, da mi je bilo to omogočeno. Prodajam, servisiram kolesa in se ukvarjam z ljudmi, ki radi kolesarijo. Zdaj srajce in kravate ni več, so umazane roke in je fino. Glava počiva. Zdaj sem zadovoljen s precej manj, kot sem imel včasih, a imam od življenja precej več. Tudi na kolo grem danes samo, če se dobro počutim in nisem utrujen. Grem z družbo, uživati. Brez števca in tekme s samim sabo. 

Delajte toliko, da ne pregorite. Telo vam bo povedalo, kdaj je dovolj. Družite se z ljudmi, ki vas ne sodijo po tem, kakšen je vaš položaj v službi in koliko zaslužite. Okrog sebe imejte ljudi, s katerimi ste sproščeni in vam je z njimi lepo. Ko imaš to, si zmagal. 


Vaša zgodba zelo spominja na naslov knjige Neala Donalda Walscha Ko se vse spremeni, spremeni vse. 

Človek je po izkušnji z izgorelostjo drugačen. Tak, kot je bil, ne more biti več in nikoli ne bo. Tudi v družinskem krogu … Te sprejmejo drugačnega ali pa tudi ne. Nam se žal ni izšlo. Ni bilo razumevanja za to, kar se mi je zgodilo. Izgorelost me je naučila sebe postaviti na prvo mesto, to pa vsem okrog mene ni ugajalo. Tudi veliko prijateljev je odpadlo. Zdaj so ostali samo tisti pravi. Z desetimi prijatelji v življenju je precej lažje kot s stotimi navideznimi.

Izgorelost vas je veliko naučila, o sebi, o ljudeh okrog vas. O tem, kaj želite in česa nočete. Kakšen je vaš nasvet za vse, ki živijo podobno kot ste pred tremi leti živeli vi? 

Poslušajte sami sebe. Vzemite si čas in razmislite, kakšne so vaše prioritete v življenju. Seznam mora biti, ko ga prečistiš, zelo kratek. Meni sta na prvem mestu moji dve hčerki. Brez posla ne gre, nekako je treba preživeti. Delajte toliko, da ne pregorite. Telo vam bo povedalo, kdaj je dovolj. Družite se z ljudmi, ki vas ne sodijo po tem, kakšen je vaš položaj v službi in koliko zaslužite. Okrog sebe imejte ljudi, s katerimi ste sproščeni in vam je z njimi lepo. Ko imaš to, si zmagal. 

Morda vas zanima še: