Kako je nastala ideja za fotografski projekt v bolnišnici?
Zelo spontano! V svojem življenju sem jadrala na oceanih, bila na odpravah v hribih, narava in svet sta bila moj poligon. Naenkrat je bil moj življenjski prostor omejen na posteljo, čez pol leta je to postalo stanovanje, ko sem znova začela hodit. Kreativna žilica je že ves čas prisotna v mojem življenju, najprej sem bila novinarka, urednica, nato sem delala v odnosih z javnostmi, vedno me je spremljala fotografija kot izrazna umetnost. Nenazadnje je tudi mož fotograf, ki ga izjemno cenim in se veliko učim tudi pri njem. V bolniški postelji ni sončnih vzhodov in zahodov, lepih valov ter drugih motivov, a tudi spopad z boleznijo je na svoj način lahko ustvarjalen. Prepoznava drobne stvari, točno to, kar izgorelost prinese. Iz življenja, kjer potrebuješ velike izzive, nato poskušaš živeti z drobnimi stvarmi, v njih poiskati kreativnost in motivacijo. Jaz, moja postelja in telefon smo postali prijatelji, tako so nastale tudi fotografije.


Prva faza je faza izčrpanosti, nato sledi faza ujetosti, ki lahko traja tudi leto ali dve. Za tretjo fazo izgorevanja je tipično nihanje med deloholizmom in izčrpanostjo, ki ga spremlja občutek vse večje razvrednotenosti. In nato sledi še zadnja, resnično rušilna stopnja procesa izgorevanja, ko zaradi funkcionalne blokade hipotalamusno-hipofizno-adrenalne osi v telesu pride do zmanjšanega izločanja kortizola.



Kje lahko tisti, ki sumijo, da imajo podobne težave, poiščejo pomoč?
Sindrom izgorelosti je v slovenskem zdravstvu zelo slabo prepoznan in premalo celostno obravnavan v procesu zdravljenja. Prav zaradi tega se lahko s svojimi težavami »zataknete« že na osnovni stopnji, pri osebnih zdravnikih. Tako se je zgodilo tudi meni. Pri meni je bilo ključno, da sem nato poiskala pomoč oseb z enakim sindromom, ki so me napotile po diagnozo na Polikliniko, in znanje v tujini. Na omrežju Facebook sem ustanovila skupino za ljudi z adrenalno izgorelostjo, Izgorelost in pot k sebi, tam se lahko med seboj spoznamo in podpremo na vsakdanji ravni. V bolnišnicah sem spoznala ogromno ljudi, intelektualcev in ljudi na visokih položajih, ki enostavno niso bili več kos absolutno prevelikim obremenitvam v svojem življenju. Telo ima svoje meje, lahko se pretvarjamo, da smo nepremagljivi, a pot, v katero se vrti svet, je pogubna za naravo in ljudi.


Je sindrom izgorelosti odraz časa, v katerem živimo?
Stara sem 41 let, polovica mojih prijateljev je že pustila službo, zaradi razočaranja nad današnjim ustrojem, niso notranje izpolnjeni, zato iščejo druge načine preživetja. Naša družba postaja družba nezdravih ljudi. Ne le zaradi oblice hrane in premalo športa, ampak zaradi prevelikih obremenitev, tako delovnih, finančnih in drugih, ki nam jih življenje v tem tisočletju pošilja na proti. Če svojo generacijo primerjam z generacijo svojih staršev, zagotovo ni bilo tako.



So enako ogroženi moški kot ženske?
Ženske imamo večje obremenitve kot moški, slabše upoštevamo lastne potrebe in meje, zato se vse prehitro razdajamo in se veliko več žrtvujemo za druge, kar je eden od razlogov, da so ženske precej bolj ogrožene z izgorelostjo kot moški. Že po naravi smo ženske bolj samouničevalke. Sama sem spoznala morda enega moškega in okrog 60 žensk, ta podatek pove vse. Praviloma so ženske tiste, ki skrbijo za otroke, obolele in starejše v družini, imajo službo, hobije in še kaj.


Izgorelci imamo nekakšne notranje prisile, ki nam narekujejo, kaj vse še moramo postoriti, obenem zelo težko rečemo ne in nismo dobri v postavljanju meja. Hkrati ne obvladamo ene ključnih lastnosti 21. stoletja, uravnavanja aktivnosti in pasivnosti. Po hudi aktivnosti je namreč nujen počitek, ne moremo ves čas nadaljevati z novimi in novimi projekti.


Lahko adrenalni zlom nastopi čez noč?
Izgorelost se razvija postopno, če telesu pravočasno prisluhnemo in prepoznamo določene znake, kot so prekomerna utrujenost, nespečnost, razdražljivost, pozabljivost, težave s srčnim utripom, lahko ukrepamo že prej. Prva faza je faza izčrpanosti, nato sledi faza ujetosti, ki lahko traja tudi leto ali dve. Za tretjo fazo izgorevanja je tipično nihanje med deloholizmom in izčrpanostjo, ki ga spremlja občutek vse večje razvrednotenosti. In nato sledi še zadnja, resnično rušilna stopnja procesa izgorevanja, ko zaradi funkcionalne blokade hipotalamusno-hipofizno-adrenalne osi v telesu pride do zmanjšanega izločanja kortizola. Zato govorimo o sindromu izgorelosti HHA-osi oziroma o adrenalni izgorelosti. Adrenalni zlom pomeni skoraj popolno izgubo energije, velik  zlom, ki ga lahko zdravimo tudi do 4 leta. Kar tretjina bolnikov z zadnjik stadijem pa nikoli ni več delovno sposobnih.



Faze se tako razlikujejo po številu in intenzivnosti simptomov.  
V zadnjem stadiju – adrenalnem zlomu, v katerem sem se znašla sama, nimaš več drugih možnosti, da bi se iz tega skopal sam, saj te dobesedno položi v posteljo za nekajmesečno obdobje, in potrebno je veliko pomoči. Tako osebnih zdravnikov, endokrinologov, imunologov, nutricionistov in psihoterapevtov.  Meni je kot športnici prišlo še kako prav tudi znanje avtogenega treninga, tehnik umiritve in razbremenitve pa sem se naučila. Boljše kot uspavalne tablete, ki ti jih predpisuje uradni zdravstveni sistem. Slednje namreč ne odpravijo vzroka.  


Kako torej že prej prepoznamo nevihto izgorelosti, ki se pripravlja?
Sindrom povzroča veliko simptomov, ki jih je mogoče slišati že prej. Sama sem eno do dve leti prej imela grozne glavobole, pri katerih ni nič pomagalo, vnetja dihal, angine, začela sem izgubljati koncentracijo, imela sme težave s spominom, zadnji mesec me je noro bolelo srce in zelo slabo sem spala. Moj osebni zdravnik mi je ob moji zaskrbljenosti rekel, da gre zgolj za naključja.  



Izgorelost si pravzaprav na nek način prikličemo tudi sami. Kakšne osebnosti so bolj pogosto podvržene sindromu?
Izgorelost je sindrom, ki se izraža z več različnimi simptomi. Tudi dejavnikov, ki jo povzročijo, je več, ni vzrok le v preobilici dela. Ti faktorji so zelo široki, mednje sodijo tudi osebne značilnosti človeka. Za osebnostno strukturo, ki je zelo dovzetna za izgorevanje, je značilna nagnjenost k perfekcionizmu, hitenju, stvari vedno počnemo sto odstotno, radi ugajamo drugim, radi smo obremenjeni, na nek način smo odvisni od aktivnosti in podobno. To morajo spremljati še zunanji dejavniki, ki so praviloma bolj izraženi pri ženskah, torej služba, skrb za družino, hobiji, gospodinjstvo, pri meni se je dodala skrb za bolne starše in veliko število bližnjih sorodnikov, ki so umirali za rakom. Seveda obstaja razlika med simptomom delovne izčrpanosti (wornout), ki je normalna posledica pretiranih delovnih obremenitev, in izgorelostjo. Deloholiki znajo zdravo postavljati meje, sicer veliko delajo, a si potem tudi vzamejo dopust ali počitek. Izgorelci imamo nekakšne notranje prisile, ki nam narekujejo, kaj vse še moramo postoriti, obenem zelo težko rečemo ne in nismo dobri v postavljanju meja. Hkrati ne obvladamo ene ključnih lastnosti 21. stoletja, uravnavanja aktivnosti in pasivnosti. Po hudi aktivnosti je namreč nujen počitek, ne moremo ves čas nadaljevati z novimi in novimi projekti. Tudi telesni dejavniki doprinesejo k izgorelosti, sama sem bila zelo aktivna rekreativna športnica, zato je telesu zmanjkalo esencialnih snovi. Ti dejavniki so lahko tudi različne bolezni, ki te dobesedno oropajo življenjske energije.



Kako dolgo traja, da se izvijemo iz primeža izgorelosti?
Toliko časa, kot zadeva nastaja, toliko časa je tudi z nami, da se z njo pogovarjamo in ukvarjamo. Telo nam v fazi izgorelosti oziroma adrenalnega zloma manjša količino enot energije. Če je bila moja energija prej velika kot Atlantski ocean, imam trenutno desetino te enote energije. To desetino je treba porazdeliti, med sebe, družino, delo, zelo učinkovito je potrebno upravljati s to majhno energijo, ki jo imamo. Obremenitve, ki smo jih imeli prej in so nas izčrpavale, torej služba, odnosi, šport, vse je treba popolnoma postaviti na nove temelje. Sama sem opustila prav vse, trenutno je edina stvar, ki jo počnem, da skrbim zase, pa še to mi zmanjkuje energije. Na drugi strani je treba povečati vire moči. Meni se je zdelo ključno, da se najprej začnem ukvarjati s prehrano, saj je konec koncev naše gorivo. Slovenski zdravstveni sistem se s tem ne ukvarja, v tujini je običajno, da človeka, ki trpi za izgorelostjo, najprej pošljejo k nutricionistu, ki pregleda akutno stanje, krvno skupino in naredi načrt. Prehrambni management je zelo pomemben, kar jemo, to smo. Izredno pomembno je to, kar moramo črtati in kaj moramo dodajati, predvsem pa izgorelost potrebuje petkrat na dan obroke, ki nam redno dovajajo energijo. Drug zelo pomemben steber je psihoterapija. To je dolgotrajen proces, maraton, kjer skušamo dobiti uvide v svoje napačne vzorce in vedenje. Najprej je potreben uvid, nato sledi sprememba. To ni proces, ki bi se zgodil iz danes na jutri, zelo je treba biti pozoren na to, kako upravljamo s svojo energijo.


Izgorelost ne pride kot strela z jasnega. Ima pa tudi kar nekaj plusov: naučimo se prisluhniti sebi, svojemu telesu, se ustaviti, vsakodnevno pogovarjati sami s seboj. V življenju je namreč resnično treba imeti faze aktivacije in faze počitka. Mi se ne bomo slišali, če bomo preveč aktivni, ni tišine, v kateri se lahko slišimo.


Je izgorelost pravzaprav samo malo večja utrujenost?
Ljudje si velikokrat predstavljajo, da je to enako. Utrujenost ne traja leta in leta, kot izgorelost. Namreč, izgorelost se ne zgodi čez noč, dolga leta se izčrpavamo, nato vstopimo v tri faze izgorevanja, zadnji stadij je adrenalni zlom, kjer pride do tega, da se telo poruši in praktično ne stoji več. Moja izkušnja je takšna, tri mesece sem spala 20 ur na dan, nisem mogla vstati iz postelje. Faze se zmanjšujejo, a ni primerljivo s stanjem pred zlomom. Včasih sem lahko odtekla maraton, tekla na smučeh, prepotovala svet, danes pa je samo ena pot v trgovino ali sprehod, ki traja pet minut predolgo, prevelik napor. To me znova pahne nazaj na začetek, kar lahko pomeni tri ali štiri dni ležanja z zelo povečanimi simptomi: glavoboli, vrtoglavice, občutljivost na svetlobo. Telo na najmanjšo obremenitev reagira enako kot, da je obremenitev izjemna. Na primer, če bi mela še govorilne ure na isti dan, me lahko za dlje časa položi v posteljo. Upravljanje z energijo je zelo kruto, življenje je izgubilo spontanost, vse je treba natančno preračunati, da se kje ne zalomi.



Kaj še spremlja izgorelost?
Izgorelost ti sicer vzame energijo, a od tebe tudi ogromno zahteva. Če želiš iti iz primeža izgorelosti, tako da spiš in čakaš, kdaj bo boljše, se to ne bo zgodilo. Izgorelost pričakuje od bolnika aktivnost, vztrajnost, da iz petnih žil jemlje poslednji energijo, zahteva resnično podporo družine in prijateljev, ker vpliva na vse. Ti si popolnoma drugačen človek, ljudje te morajo sprejeti takšnega, to prinese veliko sprememb v dinamiki vseh odnosov okrog tebe. Pozitivno je vsekakor, da sam sebe spremeniš, da si bolj prisluhneš, da sprejmeš, da si dovolj, čeprav nisi aktiven, zabaven in oh in sploh. Izgorelost pogosto spremlja občutek krivde, ker ne moreš več dajati, a včasih je ravno to dovolj, da si tam z drugega. Ljudje se naučijo spoštovanja, znižajo življenjske standarde, naučijo se biti bolj potrpežljivi, veliko razmišljajo o samopodobi, v življenje nazaj uvedejo spet mir. Te pluse lahko začneš prepoznavati šele po letu in pol, na začetku je absolutno prehudo in si v stanju čistega obupa.


Ima izgorelost tudi pozitivne plati?
Izgorelost ne pride kot strela z jasnega. Ima pa tudi kar nekaj plusov: naučimo se prisluhniti sebi, svojemu telesu, se ustaviti, vsakodnevno pogovarjati sami s seboj. V življenju je namreč resnično treba imeti faze aktivacije in faze počitka. Mi se ne bomo slišali, če bomo preveč aktivni, ni tišine, v kateri se lahko slišimo. Sama pravim, da v razburkani vodi svojega odseva ne moreš videti, v mirni vodi pa zagotovo. Zato pride izgorelost, ki te brutalno položi, meni osebno že leto pošilja različne bolezni, obolenja, vnetja, to je nekako tako, kot bi imel v telesu živo srebro, ki se ne ustavi, samo premika se sem in tja po telesu.