Borisova zgodba

Vzroki za Borisovo invalidnost niso natančno znani. Zdravniki domnevajo, da bi bilo lahko krivo tudi to, da je njegovo mamo v nosečnosti brcnil v trebuh moški v vinjenem stanju, medtem ko je v jutranjih urah čistila diskoteko. Ne izključujejo pa tudi možnosti virusne okužbe. Boris čuti noge, tudi prste na njih lahko premika, mišice pa ima zelo slabotne. »Da sem dosegel zdajšnje stanje, so mi opravili 12 operacij na nogah. Prvo že, ko sem bil star en mesec, nazadnje sem imel operacijo kolena pred petimi leti, tako da imam večjo oporo.« Pri hoji po stanovanju si pomaga z berglami, za večje razdalje pa uporablja invalidski voziček. Kot pravi, je pri dnevnih opravilih samostojen. 

Še nikoli nisem videl razgleda s takšne višine. Ta dogodek mi bo ostal v spominu do konca življenja. Hvaležen sem prijateljem. 

Ni pa bilo vedno tako. V otroštvu je bilo njegovo stanje dosti slabše. Takrat so zanj skrbeli babica, teta in stric, saj so bili starši precej zaposleni. Ko je dobil brata, pri sedmih letih, so se starši ločili. Boris je večino prostega časa preživel z bratom, s katerim sta zelo povezana. Osnovno šolo je obiskoval v Slovenj Gradcu. Tamkajšnja ravnateljica ga je spodbudila, da je začel plavati. Dosegal je odlične rezultate, bil je trikratni državni prvak v paraplavanju. Kasneje se je začel ukvarjati tudi s košarko in atletiko, ki jo trenira še danes. Končal je srednjo šolo v Velenju, smer elektrotehnik računalničar. Več let je iskal službo, žal neuspešno. »Rad bi dokazal, da lahko normalno delam, a sem zaenkrat naletel na gluha ušesa. Delodajalci mi večinoma pravijo, da za delo nisem sposoben.« 

Pred nekaj leti je spoznal prvo ljubezen. »Ko sem bil na morju z invalidi, sem srečal dekle, ki je tam spremljalo dedka. Zaljubila sva se. Z njo sem se počutil drugače, bila je oseba, ki me je najbolj razumela. Počutil sem se ljubljenega.« Njuna zveza se je po treh letih končala, a sta še vedno prijatelja.

Boris Žibert živi z mamo in bratom v pritličju bloka v Slovenj Gradcu, stanovanje ima prilagojeno za invalide. Je aktiven v Društvu paraplegikov v Slovenj Gradcu, kjer trenira atletiko, njegova disciplina je sprint z vozičkom. Je perspektiven športnik, želi si nastopiti na olimpijskih igrah.

Ko prijatelji stopijo skupaj

Boris je tudi ljubitelj narave, že dalj časa si je želel užiti razgled s katerega izmed slovenskih vrhov. O tem je pripovedoval Nejcu Humku, prijatelju iz osnovnošolskih dni. »Ideja se je porodila, ko mi je Boris nekoč pripovedoval, da mu je stric obljubil, da ga odpelje na Triglav. Odvrnil sem mu, da bo za začetek Triglav prevelik zalogaj, lahko pa ga spravim na Uršljo goro,« pripoveduje Nejc. 

Začeli so na 1072 metrih nadmorske višine, do vrha so morali premagati 600 metrov višinske razlike. Foto: osebni arhiv

Od ideje do uresničitve je preteklo več let, predvsem zato, ker je Nejc do pred kratkim treniral rokomet, kar mu je vzelo precej prostega časa. A na obljubo, ki jo je dal Borisu, ni pozabil. Ko je opustil treninge in tekme, pa se je odločil, da jo uresniči. Poklical je Davida Pirnata, njunega skupnega prijatelja, in ta se je akciji z veseljem pridružil. »Borisa poznam že iz vrtca,« razlaga David, »pogosto smo bili pri njem doma, gledali filme, igrali igrice in jedli sladkarije. Seveda sem mu želel pomagati, da pride na vrh. Še isti dan sem poklical prijatelja, Nejca Domadenika in Boruta Gabrovca, s katerima veliko hodimo v hribe, in tudi onadva sta se takoj priključila ekipi.«

Na 1699 metrov s sanmi

Po premisleku so se fantje odločili, da bo najlažje, če Borisa na vrh vlečejo na saneh. »Razmišljal sem o drugih možnostih, spraševal za reševalna nosila, a mi nihče ni znal svetovati. Na koncu sem se odločil za sani,« razlaga Nejc Humek. Ker je oče dvojčic, ima doma malo večje sanke, ki so bile ravno pravšnje za podvig. 

Našli so rešitev in Borisa na vrh vlekli na večjih saneh. Foto: osebni arhiv

Počakati so morali le še na ugodno vreme. Bila je lepa, sončna februarska sobota, ko se je pet fantov z različnih koncev Koroške podalo na 1699 metrov visoko Uršljo goro, polni zagona in navdušeni, da Borisa popeljejo v dotlej neznani svet. Boris je sedel na saneh, dva sta jih vlekla spredaj, eden jih je potiskal zadaj. Začeli so na 1072 metrih nadmorske višine, do vrha so morali premagati 600 metrov višinske razlike. Pot je strma, a z dobro voljo in hitrim tempom so dosegli vrh v uri in pol. 

Foto: osebni arhiv

»Pobje, vi ste nori,« je med vožnjo večkrat vzkliknil Boris, ki sta mu bila najbolj všeč adrenalinsko vzdušje ter pozitivna energija. Vsi so bili presenečeni nad tem, kako hitro so dosegli cilj. Fantje priznavajo, da so dali vse od sebe. »Držali smo hud tempo, bilo je naporno. Enkrat smo morali sanke dvigniti, enkrat smo vsi padli v sneg,« se nasmeje David. Ob prihodu na vrh je bil trud poplačan. Fantje so opravili svoj stari običaj: slekli so majice ter se, preden so si jih izmenjali, vrgli v sneg, Boris pa je užival v dolgo pričakovanem razgledu. 

Foto: osebni arhiv

Neprecenljiv dosežek 

»Še nikoli nisem videl razgleda s takšne višine, res je lep, vidi se zelo daleč. Imeli smo srečo, da je bilo lepo, jasno vreme. Užival sem. Ne samo v razgledu, tudi v druženju, bili smo krasna ekipa. Ta dogodek mi bo ostal v spominu do konca življenja. Hvaležen sem prijateljem.«

Vsi utrujeni so se vrnili v dolino. In čeprav se vsi rekreativno ukvarjajo s športom, so priznali, da so po prihodu domov kar popadali v postelje, a srečni, ker so prijatelju izpolnili željo in skupaj preživeli lep dan v naravi.

»Večkrat na leto gremo na Uršljo goro, to ni za nas nič novega. Boris pa ne zmore sam, zato je bila ta pot za nas posebna. Med nami so se stkala še globlja prijateljstva in na obzorju so že novi skupni podvigi,« pove Nejc Domadenik. Zaenkrat ostajajo skrivnost. 






BORIS ŽIBERT, 28 let
Po poklicu elektrotehnik, po duši športnik. Državni prvak v plavanju invalidov, trenira atletiko in košarko, igral je za KK Celje. Je tudi državni prvak v sprintu z vozičkom. Želi si razmer, v katerih bi lahko kot športnik dosegal vrhunske rezultate.
NEJC HUMEK, 29 LET
Osemnajst let je treniral rokomet, bil je vratar v RK Slovenj Gradec. Obožuje ribolov, ki se mu želi še bolj posvetiti. Je oče triletnih dvojčic. Po poklicu je tehnik zdravstvene nege.




NEJC DOMADENIK, 33 LET
Obožuje gore in šport. Rekreativno igra nogomet, teče in se udeležuje tekaških prireditev. Je oče, po poklicu mizar. Veseli se vsega, kar prinaša življenje.





DAVID PIRNAT, 29 LET
Navdušen planinec. Pri 19 je doživel hudo prometno nesrečo, ki mu je spremenila življenje. Od takrat ceni preproste stvari, živi za trenutek. Rad slika in občasno tudi razstavlja, zanima ga fotografija. Je oče štiriletne deklice.

BORUT GABROVEC, 38 LET
Rad hodi v planine, kolesari, se druži s prijatelji. Zaposlen je kot pek. Tudi oče. V prihodnje si želi čim več novih planinskih podvigov s prijatelji.