Soba, v kateri je bila konec novembra novinarska konferenca na izzivalno temo žensk kot najboljših voznic, je pokala po šivih. V tretji sezoni mednarodno nagrajene iniciative Heroji furajo v pižamah – ta posrečeno spodbuja mlado in staro, naj se po vse tiste, ki pijejo alkohol, odpravijo trezni kar v pižami, če ne gre drugače – je izpostavljena statistika, ki na moške udeležence v prometu meče precej slabo luč. 

Statistika kaže, da je bilo lani 22 smrtnih žrtev prometnih nesreč, v katerih so bili povzročitelji pod vplivom alkohola; med temi je bila le ena ženska. 

Heroj je vsakdo, ki drugim omogoči varen prevoz oziroma pot domov, četudi sredi noči in četudi v pižami,« je v uvodnem govoru dejal direktor zavoda Vozim David Razboršek in prvi mož iniciative Heroji furajo v pižamah ter dodal, da jim je v prvih dveh sezonah iniciative uspelo v delavnice vključiti več kot 14.000 mladih, predvsem v lokalnih okoljih podeželja: »Več kot šeststo mladih smo varno pripeljali na zabave in z njih. Ponosen sem, da je devet manjših občin sprejelo konkretne akcijske načrte za manj voženj pod vplivom alkohola; več kot petnajst občin pa je izpeljalo vsaj eno od aktivnosti modela Heroji furajo v pižamah. Gre pretežno za območja, kjer ni javnega prevoza in je infrastruktura bistveno drugačna, kot smo navajeni v Ljubljani, in kjer je verjetnost za povzročeno prometno nesrečo pod vplivom alkohola bistveno, to je najmanj dvakrat, večja.« Opisanemu modelu, ki ga sofinancirata ministrstvo za zdravje in Javna agencija RS za varnost v prometu – med partnerji iniciative so poleg zavoda Vozim še Toyota Slovenija, Zavarovalnica Generali in Luna TBWA – je evropska komisija letos podelila nagrado za najboljši projekt v Evropi na področju prometne varnosti v zadnjih štirih letih.

»Letos smo lahko na podatke še manj ponosni, saj je prometne nesreče s smrtnim izidom povzročilo kar 28 alkoholiziranih oseb; med temi pa ni bilo nobene ženske. Več kot očitno imamo moški težavo.« - David Razboršek, direktor zavoda Vozim 

Trezen nisi brezvezen 

Statistika kaže, da je bilo lani 22 smrtnih žrtev prometnih nesreč, v katerih so bili povzročitelji pod vplivom alkohola; med temi je bila le ena ženska. »Letos smo lahko na podatke še manj ponosni, saj je prometne nesreče s smrtnim izidom povzročilo kar 28 alkoholiziranih oseb; med temi pa ni bilo nobene ženske. Več kot očitno imamo moški težavo,« je poudaril Razboršek ter dal besedo kolegici tekstopiski Medeji Kraševec, ki je opisala pomenljiv koledar za leto 2020 na temo alkohola in vožnje, v katerem si sledijo fotografije znanih Slovenk. Te z avtoritativno držo stojijo za ustrezno preoblikovanimi pivskimi izreki, kot so: Trezen nisi brezvezen; Po treh pijačah bolje zavoziš, ne voziš ipd. Poleg koledarja, ki je vsem zainteresiranim – posebej si želijo, da bi visel v gostinskih lokalih – na voljo brezplačno, so posneli tudi video. Po besedah Kraševčeve so kampanjo, s katero bi spreminjali vedenje, kar je zlasti težko, načrtno začeli z za mnoge šokantno trditvijo, da so ženske boljše voznice, kar dosedanji stereotip postavlja na glavo; vedeli so, da si bodo tako zagotovili dovolj pozornosti, in niso se motili, saj so sprožili val komentarjev in kritik.

Razlike med spoloma so očitne

Vesna Marinko, vršilka dolžnosti direktorice Javne agencije RS za varnost prometa, je potrdila tezo, da pri vožnji razlik med spoloma ne moremo zanikati: »V Sloveniji zagotovo veljajo stereotipi o tem, kako vozijo ženske in kako moški. Po statističnih podatkih v zadnjem petletnem obdobju tri od štirih prometnih nesreč povzročijo moški. Največja razlika se kaže pri dejavniku tveganja, ko nekdo sede za volan po pitju alkohola. Letos so vse prometne nesreče s smrtnim izidom zaradi vožnje pod vplivomalkohola povzročili moški. Umrlo je 28 oseb. Kar zadeva dejavnik hitre oziroma neprilagojene hitrosti vožnje, moški povzročijo kar tri četrtine prometnih nesreč; letos je bilo teh kar 2022. Znanstvene raziskave sicer ne dokazujejo, da bi imel kdo glede na spol boljše vozniške spretnosti, a na podlagi statistike lahko sklenemo, da so ženske previdnejše in med vožnjo manj tvegajo.« Marinkova je še izpostavila, da smo seveda neodvisno od spola lahko priča tako dobri in zanesljivi vožnji kot agresivnosti, nerodnosti, nezbranosti in nespoštljivemu odnosu.

Nadpovprečno čezmerno pitje

Dr. Maja Roškar z Nacionalnega inštituta za javno zdravje (NIJZ) se je osredotočila v prvi vrsti na dejstvo, da moški v povprečju popijejo več alkohola in pogosteje začnejo piti pri nižji starosti: »Alkohol je še vedno eden naših večjih javnozdravstvenih problemov; samo zaradi zdravstvenih stroškov vsako leto našo državo bremeni za približno sto petdeset milijonov evrov; če k temu prištejemo še prometne nesreče, dobimo številko več kot dvesto milijonov evrov. Ugotavljamo, da je alkohol problem tako pri mladostnikih kot odraslih. Čezmerno pitje sicer upada, a smo še vedno nad evropskim povprečjem; v Sloveniji je razmerje med moškimi in ženskami tri proti ena. Po naši raziskavi približno štirideset odstotkov odraslih prebivalcev vsaj enkrat na leto pije tako, da tvega kakršno koli škodo, ali je to vožnja pod vplivom alkohola, pretep ali kaj drugega. V razdelitvi odstotkov vidimo, da moški večkrat tvegajo, to je v 55 odstotkih, ženske pa v 30 odstotkih.«  

Prepričljivi opomin Aleša Kramolca 


V prazničnem decembru se človekove vrline in slabosti še bolj izrazijo, zato preudarnost in previdnost nikakor nista odveč. O tem iskreno priča tudi letos izdana knjiga Vozim skozi življenje, zgodba Aleša Kramolca, ki jo je zapisala Petra Škarja. Aleš Kramolc je kot energičen sedemnajstletnik za volan sedel vinjen in nepripet z varnostnim pasom; danes je invalid. Njegov spomin na usodni dogodek je lahko za vsakogar prepričljiv opomin: »Če bi mi kdo dan pred tem rekel, da bom pristal na invalidskem vozičku, pa četudi bi bil sam Bog, ki vidi in ve vse, bi si mislil – ja pa kaj še, meni se to ne more zgoditi! Niti ne poznam nikogar, ki bi bil na vozičku, kaj šele da bi se to dotikalo mene. Če bi mi kdo dan pred tem rekel, da bom nekoč močno cenil malenkosti, kot je imeti možnost, da s sebe spravim to muho, bi ga imel za norega. In tu sem. V bolnišnici na intenzivni negi, kjer se je prav vse uresničilo in mi popolnoma, ampak res popolnoma spremenilo življenje. Premikati se ne morem, ampak živim. Kaj sploh lahko kot sedemnajstletnik s tem naredim?«

Vesna Novak: Sedla sem v avto pijanega voznika 


»Prometna nesreča se mi je zgodila pred 22 leti, ko sem bila stara le 20 let. Bil je sobotni večer, ko sva se s prijateljico odpravili ven. Okoli pol enajste ure sem se odločila, da grem domov. Na parkirišču me je prijateljica prepričala, naj ostanem še malo in z njo spijem še eno pijačo. Nato sva sedli v avto k neznanemu vozniku, pozneje smo izvedeli, da je bil močno vinjen z 2,8 promila v krvi. Peljali smo se po avtocesti, sama sem sedela na zadnjem sedežu. Malo pred cestninsko postajo sem se premaknila na sredino in se naslonila na sprednja sedeža ter se pogovarjala s prijateljico. V trenutku, ko sem pogledala naprej, je bilo že prepozno, da bi se lahko odzvala,« se spominja Vesna Novak. Voznik se je zaletel v stoječ tovornjak in pri tem jo je – s pasom ni bila pripeta – vrglo čez sprednje sedeže. 

»Takrat sem doživela največji šok svojega življenja, saj sem vedela, da to pomeni popolno ohromitev od vratu navzdol. Iskreno, če bi tedaj obstajala evtanazija, me danes ne bi bilo več.« 

Zbudila se je šele tri dni pozneje v bolnišnici, kjer so ji postavili diagnozo tetraplegija: »Takrat sem doživela največji šok svojega življenja, saj sem vedela, da to pomeni popolno ohromitev od vratu navzdol. Iskreno, če bi tedaj obstajala evtanazija, me danes ne bi bilo več, ker si v tistem trenutku tega, da bi bila hroma, nisem mogla niti predstavljati. Nisem si želela več živeti. Moje zdravljenje je trajalo najprej mesec in pol v bolnišnici, nato pa še približno šest mesecev na Soči (Univerzitetnem rehabilitacijskem inštitutu Republike Slovenije, op. a.). Pot domov je torej trajala več kot pol leta, vendar se takrat moja bitka oziroma borba še ni končala,« svojo pot iz teme opiše Novakova: »Stanje se mi je po obiskih zdravilišča izboljševalo in naslednja štiri leta sem toliko trenirala, da sem se zmogla postaviti na noge oziroma hoditi z berglami. Kljub temu danes uporabljam voziček, saj so posledice poškodbe vendarle prehude. Kar bi rada povedala – ne glede na to, da sem jaz takrat načrtno pustila svoj avto doma in šla peš, ker sem vedela, da bom nekaj popila, nisem pričakovala, da bo nekdo drug v vinjenosti povzročil nesrečo. Še težje mi je bilo po nesrečnem dogodku sprejeti dejstvo, da sem sedla v avto pijanega voznika in nisem šla domov takrat, ko sem se odločila. Pa četudi se je po nesreči zdelo vse črno, imam družino, dva otroka, dokončala sem študij in se zaposlila.«

Katarina Milićević: Pas mi je rešil življenje 


Vzrok nesreče, v kateri je bila 30. novembra pred trinajstimi leti udeležena Katarina Milićević, ni bil alkohol, vsaj dokazov za to ni, pojasni: »Vemo, da moramo, ko sedemo za volan, sprejeti določeno odgovornost. Na cesti ne smemo ravnati objestno in nespametno. Pri meni sta bili vzrok dve neodgovorni dejanji, eno je bilo moje, drugo je bilo na strani drugega voznika. Vsaka, tudi najmanjša napaka je lahko usodna. Ljudje se včasih ne zavedamo, kako težka je naša noga in kako lahka je stopalka pod njo. Takrat sem se okoli sedme ure zvečer vozila po avtocesti. Odpravila sem se iz Postojne v Ljubljano, kjer sem študirala ekonomijo in prek študentskega servisa delala v kazinoju. Moja nočna služba se je začela ob 22. uri. Doma sem se dolgočasila in sem si rekla, da bom odšla prej, lepo počasi, ter potem v miru spila še kakšno kavico. Na pot sem šla tri ure prezgodaj. Med poslušanjem glasbe sem le malo povečala hitrost; namesto dovoljenih 130 km/h sem vozila 145 km/h.« 

»Bila sem popolnoma zaslepljena. Pred menoj je bila nenadoma le tema. Bočno sem trčila v obcestno ograjo, nato me je začelo obračati s strehe na kolesa, večkrat zapored kot v filmu.« 

Prekoračitev hitrosti bi bila morda povsem neškodljiva, če ne bi v točno določenem trenutku z nasprotne strani izza ovinka pripeljalo vozilo s prižganimi dolgimi lučmi, opiše razmere in posledice Milićevićeva: »Njegov del avtoceste je bil malce privzdignjen, zato sva se srečala pod takšnim kotom, da sem bila popolnoma zaslepljena. Pred menoj je bila nenadoma le tema. Bočno sem trčila v obcestno ograjo, nato me je začelo obračati s strehe na kolesa, večkrat zapored kot v filmu. Kotalila sem se kar 35 metrov, poleg tega se ni sprožila zračna blazina. Bila sem sicer privezana in pas mi je rešil življenje. Pristala sem na strehi. Ničesar nisem čutila, nisem se mogla premikati. Ni mi bilo jasno, zakaj ne morem vzeti v roke telefona in poklicati na pomoč. Zaradi močnih sunkov med prevračanjem, ko sem se vrtela, je bila poškodovana moja vratna hrbtenica, posledica je bila takojšnja paraliza telesa, to je ohromelost od vratu navzdol. Nekaj časa sem se z okolico sporazumevala le z mežikanjem.« 

Kdo je bil voznik in v kakšnem stanju je bil, ne ve, tudi tega ne, ali je bil morda pod vplivom prepovedanih substanc, a tragedija zaradi alkoholiziranosti v času vožnje njene družine vendarle ni obšla. »Moja mama je od svojega devetega leta brez očeta, ker ga je kot pešca do smrti povozil pijan voznik. Sama tudi zaradi te tragične zgodbe nikoli nisem sedla za volan pod vplivom alkohola, a kot sem izkusila, je na cesti še veliko drugih dejavnikov neodgovornega vedenja, ki terja tvoje življenje ali življenje koga drugega. Zagotovo obstaja dober razlog, da sem dobila še eno priložnost,« je prepričana Katarina, ki živi sama s pomočjo asistentke in se trudi živeti kar najbolj polno: »Ukvarjam se s scenaristiko, rada se družim s prijatelji, grem v kino, plavam, plešem, obožujem letenje, delam kot prostovoljka, pomagam ozaveščati mlade in ljudem, ki so doživeli poškodbo hrbtenjače in mislijo, da je konec sveta. Prav tako v sodelovanju z dvema oblikovalkama iz Švedske in Hrvaške ustvarjamo prototipe oblačil, ki bodo modna, lepa vendar ustvarjena za potrebe oseb, ki so na vozičku, denimo hlače z višjim pasom ter hlačnicami z zadrgo, da jih lahko odpremo in izpraznimo urinsko vrečko, jakna mora biti spredaj krajša in zadaj daljša, da nas primerno greje, rokavi se ne smejo zatikati v voziček, materiali pa morajo biti prijetni za preprečitev rdečin oziroma razjed zaradi pritiska ipd. Upam, da nam načrtovano uspe čim prej.«