Petra, za vas resnično ni ovir! Marsikdo se v življenju s strahom spopada z vsakodnevnimi nalogami, vi pa ste polni energije. Od kod črpate moč?

Hvala (smeh). Menim, da imajo pri mojem pogledu na svet precejšnjo vlogo starši, ki so mi že od nekdaj dopovedovali, da nisem invalidka. Bolj ko sem jim mahala z izvidi in jih prepričevala, da nečesa ne zmorem, bolj so mi govorili: »Ti nisi invalidka, še vedno si Petra!« In tako mislim še danes. Edina razlika je, da imate vi, na primer, svoje najdražje čevlje za sto evrov, moji čevlji – invalidski voziček – pa stanejo tri tisoč evrov.

Kako ste dejstvo, da kar naenkrat ne morete več tekati z vrstniki, sprejeli kot otrok, kot petletna deklica?

Bila sem majhna in nisem razumela, zakaj ne smem več hoditi, mislila sem, da me je doletela nekakšna kazen. Po prometni nesreči se je namreč zame vse spremenilo in vsega sem se morala naučiti na novo, izgubila sem tudi spomin. Bila sem zelo trmast otrok in z mano je bilo veliko dela. Res sem hvaležna staršem in bratcema za vse, kar so storili zame. Leto mlajši brat Denis, ki je bil prav tako udeležen v prometni nesreči, je bil prvi, ki me je spravil ven, na zrak, na kmetijo. Kot petletnik me je nosil po stopnicah, nato pa me je s tistim okornim vozičkom, v katerem sem se kot majhna punčka skoraj izgubila, vozil okrog; malo do kur, krav, prašičev, zajcev, pa še en krog. 

Če se bo vsaj eden izmed otrok, ki sem jih obiskala, vsaj enkrat spomnil name in bo zato vozil strpneje oziroma ne bo sedel pijan za volan, mislim, da sem dosegla veliko.

Kaj se je pravzaprav zgodilo tistega usodnega 22. septembra 1999?

Ironija moje prometne nesreče, ki se je prav dobro spominjam, je, da smo se z družino odpravili v porodnišnico obiskat sestrično, na koncu pa je ona kot dojenčica v bolnišnico prišla obiskat mene. Oče je vozil, mami je sedela spredaj, midva z bratcem pa sva sedela zadaj. Vedno sva se prerekala, kdo izmed naju bo sedel na sredini, saj je tam razgled veliko lepši, in tisti dan je obveljala moja. Na ravnici v Senožetih je začel oče prehitevati tovornjak, potem pa nas je ta kar naenkrat – še danes ne vem, zakaj – izrinil s ceste. Spominjam se, da je mami zavpila iz dna duše, kot žival. Zaleteli smo se v betonsko škarpo. Bila sem polna adrenalina in se nisem zavedala, kaj se je zgodilo, močno me je bolela noga, iz glave mi je tekla kri in sem jo dobesedno požirala, zaradi česar še danes ne prenašam krvi. Ko je pome prišel reševalec, svetlolas fant z modrimi očmi, sem mu rekla, da ne grem z njim, saj s tujci še govoriti ne smem ... V rešilcu sva se z očetom ves čas držala za roke, vse dokler niso vsakega odpeljali v svojo operacijsko sobo. Od tistega trenutka, ko sem spustila očetovo dlan, se skoraj ničesar več ne spominjam. 

Pa ste spoznali tovornjakarja, ki je v celoti kriv za prometno nesrečo?

Ne. Si ga pa želim spoznati. Pa ne da bom zato kaj potolažena, ampak mu hočem pogledati v obraz. On mi je namreč dobesedno odvzel otroštvo.

Prometno nesrečo ste na srečo preživeli vsi člani družine. Kako pa so vas, ko ste prišli iz bolnišnice, sprejeli prijatelji, sošolci?

Šok sem doživela, ko smo se v petem razredu z vasi preselili v mesto. Takrat sem videla, da invalid avtomatsko sodi drugam. Ob tem pa želim poudariti, da sem imela čudovite sošolce, ki so mi dopovedovali, da sem ena izmed njih. Vedno sem bila zraven, tako pri najboljših stvareh kot pri vragolijah, ki smo si jih privoščili kot najstniki. Spominjam se, kako se je v srednji šoli moj razred uprl, ko je profesorica rekla, da ne grem na ekskurzijo. »Če ne gre Petra, ne gremo tudi mi,« so rekli. In potem so me celotno ekskurzijo, ko smo hodili po hribih in obiskovali gradove, fantje nosili, nekaj časa na ramah, nekaj časa na rokah, nekateri so vozili voziček. Povsod sem prišla, pa nikogar nisem za to prosila. Meni je namreč najhuje, da sem komu v breme. In jokala sem od sreče, ker imam ob sebi tako dobre ljudi, ki toliko naredijo zame! Po drugi strani pa je res, da je v naši družbi veliko verbalnega nasilja do invalidov, ki se ga sploh ne zavedamo. 

Voznika tovornjaka si želim spoznati. Pa ne da bom zato kaj potolažena, ampak mu hočem pogledati v obraz. On mi je namreč dobesedno odvzel otroštvo.

Namesto da bi drugačnost spoštovali, se nanjo pogosto odzovemo z nestrpnostjo.

Res je. Na primer, jaz še dandanes »znorim«, če mamica po prstih udari otroka, ki kaže name, če ga za to kaznuje. Naj mu pove, razloži, morda pa se bo otrok ob tem malce zamislil. Iz mojega primera se lahko naučimo nekaj pozitivnega, ne pa da otroke učimo, da morajo pogledati stran! Pogovarjati se moramo o tem.

Imate partnerja, ki ni na invalidskem vozičku. Vam veliko pomaga pri vsakodnevnih stvareh?

Ne (smeh). On mi dejansko pokaže, kje so meje; recimo, če mi na tla pade skodelica, lahko poberem sama. Kot mi je povedal, si me je izbral za dekle, ker sem mu všeč, in ne zato, da bi delal za mano. In to zelo cenim, da ni usmiljenja, da si želi biti z mano zato, ker me ima rad. In res se imava super! Seveda pa mi pomaga pri dostopnosti do krajev, kamor je težko ali nemogoče priti z invalidskim vozičkom. Poznam namreč veliko invalidov, ki zaradi neprilagojenih dostopov ostajajo doma. In to je velika težava.

Z željo, da bi ozavestili mlade, kaj lahko pomeni prometna nesreča, ste svojo izkušnjo delili tudi z otroki osnovnih in srednjih šol.

Ja, res je. Če se bo vsaj eden izmed otrok, ki sem jih obiskala, vsaj enkrat spomnil name in bo zato vozil strpneje oziroma ne bo sedel pijan za volan, mislim, da sem dosegla veliko.