Prepričala me je, da je ta napotek, nasvet treba upoštevati kot previdnost. Kot opozorilo. Pa lepo počasi, nikamor se ne mudi. Tudi z zgodbo ne.

Predlani septembra sem bila sprejeta v bolnico na operacijo kolka. Končno! Dolgo sem čakala nanjo, predolgo. Dan pred operacijo sem morala ponovno opraviti še nekaj rutinskih pregledov. Pacienti iz posameznih sob smo se zbrali na hodniku, nato pa v spremstvu sestre odšli v spodnje nadstropje. Pogovor je stekel sam od sebe, čeprav nisem nikogar poznala. Skupna nam je bila jutrišnja operacija, in to je bila naša glavna tema. 

Vse delamo hitro, mimogrede, površno, in takšni so tudi naši odnosi. Ustaviš in upočasniš se šele takrat, ko si v to primoran, ko ne gre več … Dokler ne pozabiš in se znova zaženeš v neusmiljeno kolesje časa, ki venomer priganja. 

Med nami je bil tudi mlajši moški, ki se je pohvalil, da ima zamenjane že obe koleni, en kolk, sedaj pa ga čaka še zamenjava drugega. Joj mene, kje sem šele jaz, sem na tihem pomislila in kar slabo mi je postalo ob misli, kaj vse je moral že prestati. Deloval je zadovoljno, sproščeno, skoraj malo ponosno glede na ostale, ki še nismo dali toliko skozi. Pravi heroj. 


Preiskave so potekale počasi, bilo nas je veliko in nazadnje sva ostala samo še midva. Pričel mi je dajati nasvete iz lastnih izkušenj, kako naj bom previdna pri hoji, zlasti po operaciji, ko hodiš s pomočjo bergel; kako rado se zgodi, da ti spodrsne na mokri podlagi; kako hitro se lahko spotakneš, izgubiš ravnotežje in padeš … »Eno vam polagam na dušo, nikoli naj se vam ne mudi. Vse počnite počasi in previdno in glejte pod noge, ne naokrog!« so bili njegovi nasveti, ki jih je dobronamerno delil z menoj. 

»Smem vprašati, od kod ste?« je sledilo njegovo vprašanje. Moj odgovor pa je bil pravo presenečenje, saj sva oba prihajala iz istega kraja. Bil je priženjen na manjšo kmetijo, nedaleč od mojega doma, a jaz ga do tistega dne nisem še nikoli videla. Poznam ženo, njene starše, sosede, a najino srečanje se je zgodilo povsem slučajno, ne brez razloga, mi je šlo na smeh, ko sem o njem pripovedovala domačim. 

Priznam, da so se me nasveti mojega sotrpina dotaknili in sem jim sledila. Še zlasti po tistem, ko sem v zdravilišču, kjer sem bila na rehabilitaciji, srečala ljudi, ki se jim je zgodilo prav to. 

V dneh po operaciji sem ga še nekajkrat ujela na hodniku, ko je »vadil« hojo, in tudi z ženo sva izmenjali par besed, ko je prišla na obisk. Obe sva potrdili, kako slabo se poznamo med seboj. Pa saj ni čudno, ko pa samo hitimo in se pozdravljamo le še iz avtomobilov, za kaj več pa nam vedno zmanjka časa. Vse delamo hitro, mimogrede, površno, in takšni so tudi naši odnosi, tehnologija pa nam pri tem pridno pomaga, sva bili enotnega mnenja. Ustaviš in upočasniš se šele takrat, ko si v to primoran, ko ne gre več … Dokler ne pozabiš in se znova zaženeš v neusmiljeno kolesje časa, ki venomer priganja.

Priznam, da so se me nasveti mojega sotrpina dotaknili in sem jim sledila. Še zlasti po tistem, ko sem v zdravilišču, kjer sem bila na rehabilitaciji, srečala ljudi, ki se jim je zgodilo prav to. Ker niso bili dovolj pazljivi, ker se jim je mudilo in ker so presegli svoje sposobnosti, je prišlo do zapletov, težav, poškodb in marsikdaj je bila potrebna ponovna operacija. Primer: gospa, ki je uspešno prestala zamenjavo kolka, se je pri izstopanju iz avta zapletla v dežnik in pri tem tako nesrečno padla, da si je zlomila stegnenico; kuharici v hotelu je v kuhinji spodrsnilo na mokrih tleh, ko je hitela pri pripravi hrane, in takšnih »povratnikov« je bilo kar nekaj. Na ploščicah, položenih ob bazenih, so sicer napisi z opozorilom »pozor spolzka tla«, a to še ne pomeni, da je s tem poskrbljeno za tvojo varnost. Daleč od tega, gre za varnost lastnikov, ne uporabnikov, kar se izkaže zlasti v primeru zahtevka pri zavarovalnici. Ti si tisti, ki moraš, ki si dolžan paziti nase. In vedno je to lažje, če ne hitiš, da se ti ne mudi, da si previden. Kot sem nekoč prebrala: »Pazite nase, kajti brez sebe ne morete preživeti!« 


In pazim. Prenehalo se mi je muditi in zavestno se trudim, da sem pri stvareh, ki jih počnem, še zlasti pa pri hoji, previdna. Da se ne spotaknem, da mi ne spodrsne, da se kam ne zapletem, da ne izgubim ravnotežja … Moj pogled je usmerjen v pot pred seboj, in če me kdaj srečate in vas ne opazim, verjemite, da tega ne počnem nalašč. Izkušnje so tiste, zaradi katerih sem se spremenila. Se upočasnila. Se umirila.

Mojega sokrajana nisem v tem času niti enkrat srečala. Sem pa v trgovini naletela na njegovo ženo in jo pobarala, kako je z njim. »Ni kaj hvaliti,« mi je potožila. »Prehitro je šel nazaj v službo in si pri delu s traktorjem ponovno poškodoval koleno.« Ni mi bilo vseeno, kar mi je povedala. Pa toliko pametnih nasvetov mi je dal, sem se spomnila na najino takratno srečanje. Žal mi je zanj. Da jih ni tudi sam dovolj upošteval. In na misel mi je prišla tista o kovačevi kobili, saj jo poznate. Lahko bi nadaljevala zgodbo, marsikaj bi se dalo še povedati. Pa ne bom hitela. Nikamor se ne mudi. Hiti počasi.