»Kaj je razlog, da sem pred sedmimi meseci prenehal urednikovati in pisati za Reporter. Doletela me je huda, zahrbtna bolezen. Bil sem na robu med življenjem in smrtjo,« je svojo pripoved začel danes 47-letni odgovorni urednik Reporterja Silvester Šurla. Diagnozo »večji tumor descendentnega kolona (6 x 6 x 8cm) s preraščanjem trebušne stene, brez znakov razsoja« so mu postavili šele konec lanskega oktobra, ko so se mu pojavile bolečine v trebuhu, ki nikakor niso pojenjale, in takrat se je njegov svet postavil na glavo. 


»Pred boleznijo sem bil relativno zdrav, imel sem sto problemov, po postavljeni diagnozi je ostal en sam. Za mano je bilo stresnih dvanajst let izhajanja Reporterja, pritiski pa so iz leta v leto postajali hujši. Delo od jutra do večera, 24 ur na dan, sedem dni v tednu. Bil sem poročen s službo, kot se je včasih rad pošalil kak sodelavec na moj račun, pozabil sem nase. Bolezen, ki je udarila kot strela z jasnega, je bila veliko opozorilo. Upal sem, da le ni prišlo prepozno in da se bom nekako le izkopal iz tega pekla. Toda rak žal ni prehlad, ki bi ga prebolel v enem tednu,« je na lastni koži ugotovil Šurla.

Pred njim je bilo dolgo in naporno zdravljenje, ki ga je še otežil drugi val koronavirusa, s katerim se je okužil v bolnišnici. Tumor je imel tako velik, da so ga morali pred operacijo zmanjšati s kemoterapijo, kar pa ni potekalo gladko, saj so njegovo zdravstveno stanje vmes zapletala tudi vnetja in na eni točki je zdravnica za kemoterapijo nad njim že skoraj obupala ter predlagala paliativno podporno zdravljenje. 

»V popolnem brezupu sem kontaktiral doktorja Breclja in ga prosil za pomoč, bal sem se, da bom v naslednjih dneh kolapsiral,« je v izpoved najhujši trenutek v zadnjih mesecih opisal odgovorni urednik. Kirurg z Onkološkega inštituta Ljubljana Erik Brecelj, ki nam je namenil tudi intervju v junijski Oniplus (preberete ga lahko tukaj), je bil nad njegovim stanjem močno zaskrbljen, a ni dvignil rok nad njim. Poskusili so z obsevanjem in zgodil se je čudež, tumor se je po 25 obsevanjih zmanjšal dovolj, da so ga lahko kirurško odstranili.

»Moje zdravljenje tako še ni končano, a upam, da je najhuje že za mano. Petega maja sem se ponovno rodil. Zavedam se, da mi je vsak nov dan podarjen. Na življenje zdaj gledam drugače kot pred boleznijo. Da sem ostal na tem svetu, gredo največje zasluge doktorju Eriku Breclju, mojemu angelu varuhu, ki ni obupal in je nadaljeval zdravljenje, ko so nekateri že dvignili roke in me pošiljali v paliativno oskrbo. Najmanj, kar lahko storim, je, da se mu javno zahvalim. Tako predanega zdravnika v življenju še nisem srečal. Zdravnika, ki ima empatijo za paciente. Zdravnika, ki mu ni vseeno, bolniki zanj niso le številke. Poklic kirurga, ki ga opravlja na onkološkem inštitutu, je gotovo eden najbolj plemenitih. Koliko življenj je že rešil, tako kot ga je meni, koliko ljudem pomagal v svoji dolgoletni karieri, si lahko samo mislim,« je svojo pripoved končal Šurla.