Navade so železne srajce in teh je imela kar nekaj, kot na primer vsakodnevni sprehod z malčki, kar je šlo z roko v roki z zračenjem stanovanja. Dva nadobudna fantiča sta se podila po hodniku, medtem ko je tretji za sabo še napol kobacaje vlekel polno pleničko.

»Pridi, smrdljivček, da te preoblečem,« ga je pobrala pod roko.

December je bil vedno njen najljubši mesec. Priprave na božič in rojstvo novega leta je oboževala že od otroštva. Ko se je poročila, sta ji starša podarila unikaten set okraskov za novoletno jelko in ročno narejene figure za jaslice, ki sta jih leto poprej kupila na praškem božičnem sejmu. Prihajajoči december je bil drugačen. Leto za njo je bilo polno preizkušenj in do prazničnega dogajanja ni čutila veselja. Pred lanskim božičem je v avtomobilski nesreči izgubila moža. Kuhano vino ji ne diši več, prav tako ji slabost povzroča cerkveno kadilo. Bog se ji je priskutil, vzel ji je steber življenja in jo pahnil v globoko brezno temnih misli. Ni razumela, kako lahko dopušča toliko trpljenja, ko pa je vsemogoč, in prav vse kocine na telesu so se ji postavile pokonci, ko je zaslišala: »Vse se zgodi z razlogom.«

»S kakšnim razlogom je vzel očeta otrokom?! S kakšnim razlogom mi je vzel moža?!« se je razburjala v krču nerazumevanja.

»Zanj ima v nebesih posebno nalogo,« ji je po pogrebu dejal župnik, h kateremu se je zatekla po odgovor, saj je bil božji odposlanec, njegov malodane advokat.

»Zakaj se ni vprašal, kako bodo njegovi otroci odrasli brez očeta? Kako se bo njegova žena znašla brez moža? Kako se bo pobrala, nadaljevala? Zakaj se Bog ni vprašal tega, preden ga je vzel k sebi? Milijone ljudi umre vsak dan, on pa je potreboval ravno njega. Mladega, na začetku življenja.«

Od tistega trenutka ni prestopila cerkvenega praga. Razmišljala je, da bi se letos izognila postavljanju drevesca in jaslic.

»Mama, lani smo postavljali drevo in ga okrasili. Kdaj bomo pa letos to naredili?« jo je prvi vprašal že novembra.

»Ne vem, kmalu,« mu je odgovorila.

»V šoli smo izdelovali okraske, s katerimi bomo okrasili učilnico.«

»Super,« ne sprašuje o podrobnostih, v upanju, da bosta to temo zaključila.

»Učiteljica je rekla, naj doma vprašamo, če lahko za okrasitev božičnega drevesca prispevamo vsak kakšen ornament.«

»Ornament?« se je začudila sinovemu besednjaku.

»To je tujka za okrasek,« ji poznavalsko odgovori.

»Pa ti veš, da si star komaj pet let in greš naslednje leto šele v prvi razred?«

Malček pokima.

»To so težke besede za petletnika.«

»Mama, saj si nisem izmislil besede.«

Otroci so pametni po njem, si je vedno govorila.

Pogovora jo reši zvonjenje telefona. Bila je tašča.

»Zdravo, Sabrina, kaj počnete?« jo je vprašala.

»Ravno smo s sprehoda.«

»Z Alfredom sva razmišljala, da bi se oglasila na obisk. Imate čas?«

»Seveda, kar pridita,« ju je vesela povabila. Izguba moža, njunega sina, jih je le še bolj povezala, čeprav so si že poprej bili zelo blizu. Čez svojo taščo ni nikoli imela žal besede. Seveda zato ni živela v iluziji, da so vse tašče tako krasni ljudje, kot je njena.

Čez pol ure je pozvonilo in odprla sta jima dva navihančka, ki sta ju vedno pozdravila z vzkliki: »Babi! Dedi!«

Po pozdravih in skuhani kavi so se otroci umirili pred televizijo, odrasli pa načeli zrele teme.

»Veš, danes sva z Alfredom prišla na obisk, ker bi s tabo želela govoriti o nečem.«

Vibracije njenega glasu so Sabrini dale vedeti, da bo pogovor stekel v smeri pokojnega sina.

»Kako naj to povem … Ne vem, občutljiva tema je in … Nisva te želela izločiti … Jaz … Midva,« pogleda moža, »sva se potem odločila, ker sva se morala hitro odločiti.«

»Za Božjo voljo, povejte že, strah me postaja.«

»Veš, da je bil Benedikt darovalec?«

»Česa? Ne menda, da je kje na tem svetu še kakšen njegov otrok?!«

»Ne, ne, darovalec organov.«

»Aha,« je nekako čudno odleglo Sabrini. »Ne, ne vem.«

»Med študijem se je odločil za ta korak. Nama je povedal, da o tem razmišlja, in čeprav sva imela pomisleke, se je za to odločil in … No, na dan Benediktove smrti naju je klical koordinator iz zavoda. Obvestili so naju, da je darovalec in da bi želeli njegove organe.«

Sabrina ju je gledala, kot da sta padla z Lune. Nikoli prej ni slišala, da bi bil njen mož darovalec, in čeprav gre za plemenito dejanje, ki je v tistem trenutku v njenem srcu samo še poglobilo globoko spoštovanje do moža, si ni mogla pomagati, da se ne bi počutila izpuščena iz tako pomembne odločitve.

»Zakaj pa niso poklicali mene?« je vprašala z užaljenim tonom.

»Naju je takrat navedel kot svojca. Mislila sva, da se boš strinjala z upoštevanjem njegove želje. Bi ti odklonila?«

»Ne, sploh ne gre za to … Iskreno povedano od njega kaj drugega niti nisem pričakovala, bil je velik empat. Ko se je poročil z mano, se je na neki način osamosvojil spon staršev in pričakovala bi, da bo žena vključena v odločitve o posegu v njegovo telo.«

Obsedeli so v neprijetni tišini. Še veter je prenehal briti tam daleč med zasneženimi vinskimi trtami.

»Zakaj sta sedaj načela to temo?« Sabrina končno spregovori.

»Oprosti, nisva mislila, da te bo to tako prizadelo. Bila si na robu obupa, ko je prišla njegova nenadna smrt. Naj bi te takrat še midva gnjavila z darovanjem njegovih organov? Tudi nama je bilo težko,« reče tast.

»Zakaj sedaj? Kaj se je zgodilo? Nekaj mora biti, saj eno leto nista našla priložnosti, da bi o tem govorila z mano,« je Sabrina kuhala hudo kri, ki bi nemara lahko dosegla vrelišče.

»Ja … Nekaj je,« prične ponovno tašča. »Klical naju je psiholog iz kliničnega centra. Z njim je v stik stopil prejemnik Benediktovega srca.«

»Srca?!« je iz užaljenosti v osuplost kriknila Sabrina.

»Zato je bila odločitev o darovanju še toliko težja. Odločiti sva se morala takoj, saj je treba srce presaditi v roku štirih ur.«

Sabrina ni mogla več sedeti. Izstrelilo jo je s stola in pričela je postopati po kuhinji.

»Darovanje je anonimno. Veva, da gre za moškega Benediktove starosti. Psiholog je z nama stopil v stik, ker je prejemnik izrazil željo, da bi nam napisal pismo,« je nadaljevala in obenem iz torbice nerodno vlekla podolgovato kuverto. Položila jo je na mizo in jo počasi porinila proti praznemu stolu.

»Prebrala sva ga,« je rekel tast.

Sabrina se je usedla in nemo gledala predse. »Kaj piše?« je vprašala.

»Preberi,« jo povabi tašča.

»Ne morem. Ne še.«

»Pustila bova, da si ga prebereš, ko boš čutila, da je čas. Vem, da veš, a vendar ti še enkrat več povem, da vas je Benedikt nosil globoko v srcu. V tem srcu, ki nekje še vedno bije. Prejemnik se je namreč odločil, da bo napisal pismo, ker je v obdobju po prejemu srca velikokrat sanjal žensko s tremi otroki, kako se v belih oblekah lovijo po sveže pokošenem in s soncem obsijanem travniku. Po teh sanjah se je vedno zbudil neizmerno srečen in čutil je, da so nekako povezane z njegovim novim srcem.«

Sabrini so po licu nezadržno spolzele solze. Začutila je, da ji je Benedikt poslal še zadnji čudež, s katerim ji je vrnil vero v čarobnost božiča.