V navidezno dolgočasnem mestu si v svetlobi zadnjih sončnih žarkov postaviva šotor na puščavskih tleh nedaleč od naselja. Mimo pripelje džip in bradati možak naju pobara, kako sva in od kod prihajava. »Ponoči se zelo ohladi, v šotoru vaju bo zeblo. Pojdita raje prenočit k nam, se bomo pogreli ob ognju in spili kakšen kozarec mleka,« zastriževa z ušesi ob nenavadnem povabilu, še malce vztrajava, da nama nočni mraz ne pride do živega, nato pa že podirava premični domek in mu slediva do bližnjih hiš.

Omanska gostoljubnost brez meja

Na dvorišču že prasketa ogenj in okrog odslužene kadi tuš kabine, ki je dejansko ognjišče, se posedemo po preprogah in blazinah. Srkamo črni čaj z mlekom, zobamo datlje in klepetamo, družinski člani prihajajo od vsepovsod. Ob večerih med sedmo in osmo se tako zbirajo sorodniki, in če koga ni, je to lahko znak, da je nekaj narobe. Tokratni večer je še posebno prazničen, tako za naju kot zanje. Glava družine Salah Ali, ki najbolje govori angleško, želi svojima gostoma pokazati in razložiti popolnoma vse. Ogrejeva se s toplim kozjim mlekom in ko se le pozanimava, ali pijejo tudi kamelje, se pred nama pojavi steklenica z belo tekočino. Dišeče nas ovije vonj kadila, piko na i doda omanski parfum. Vonjalne čutnice vznemirijo še dobrote, ki nama jih postrežejo: humus z zelenjavo, doma pečen omanski kruh, piščanec v omaki, za posladek pa še sladica z ananasom.

Iz slovenske popotnice v arabsko princeso

»Veš, kako bi zvenelo tvoje ime v arabščini?« me preseneti Salah Ali. »Anisa.« In ko me v roke dobijo arabske ženske, se skoraj prelevim v Arabko. Najstarejša hči izgine v hišo in se vrne z modro obleko in gomilo škatel, za zaprtimi vrati prostranega dnevnega prostora se začne preobrazba. Odenejo me v kraljevsko modri žamet z belo vezenino, hčerino poročno obleko, lase mi spnejo z zlatimi lasnicami, športno uro zamenjajo z elegantno, nadenejo mi zbirko zlatih zapestnic in veličastni ogrlici, roke ozaljšajo s prstanoma z dragimi kamni in še ustnice mi živordeče našminkajo. Tako iz popotnice nastane arabska princesa, ki očara tako slovenskega princa kot domača dekleta, katerih snapchati so polni fotografij slovenskih gostov.

Pisano življenje za domačimi zidovi

Ko te vzamejo za svojo, ti omanske ženske, ki se sicer vztrajno izmikajo objektivom, dovolijo v svoje življenje vstopiti tudi s fotoaparatom. Za domačimi zidovi so v pisanih oblekah in rutah, odkritih obrazov, v javnosti si nadenejo ohlapno črno ogrinjalo abajo, obraz pa pokrijejo z burko, ki pušča brado na svetlem, ali nikabom, katerega črna vlečka – denimo okrašena s kristalčki – sega do prsi. V Omanu je zlato doma, tudi če imaš občutek, da prihajaš v skromnejše domovanje – v vrstno hišo, kot jih gradijo po vsej državi in ki jo je tudi Alijeva družina pred leti za drobiž kupila od države. Srebrnobradi možak ob omembi sultana Kabusa kar zažari, prej ni bilo Omana, razlaga, zgradil ga je sultan, ki je prišel na oblast leta 1970 ter nekdaj beduinsko deželo prepredel z infrastrukturo in državljanom zagotovil dobro življenje.

Zadetek na loteriji

V kraju, ki slovi po dresuri kamel, zadeneva na loteriji. Arabec nama ponosno pokaže fotografijo ene od svojih ljubljenk, ki je pred leti zmagala na pomembni tekmi in mu prinesla pravo premoženje, ko jo je prodal dubajskemu mogotcu. Po vsem arabskem svetu imajo kamelje dirke večstoletno tradicijo in velik ugled, odrasla polovica Alijeve petdeseterice je ravno v času najinega obiska na dirki v Dubaju. Skoraj ni treba na glas izreči želje, da gremo naslednje jutro pogledat mladiče, ki trenirajo doma, ločeno po starosti, saj enoletne kamele tekmujejo na en kilometer, dvoletne na dva, petletne pa že na polnih osem kilometrov kamelodroma, kot naju vpelje v nama popolnoma neznani svet.

V zaodrju kameljih dirk

Ko se pripeljemo do hleva, se nam že približuje kamelja karavana z odraslo samico na čelu in peterico mlajših, ki pod budnim trenerjevim očesom korakajo za njo. Zaradi nizkih januarskih temperatur so mlade kosmatinke pokrite z odejo, pleten nagobčnik pa jim onemogoča, da bi pojedle vse, kar vidijo. Zaslužijo si le najboljše – krmo, deteljo in ječmen –, a v skrbno odtehtanih količinah, dvakrat dnevno po treningu. Medtem ko se zasluženo mastijo, izveva, da kamele tekmujejo same, brez jahača. Ko se vratca pred njimi odprejo, vedo, da morajo začeti na vso moč teči. Na hrbtu imajo pritrjeno nekakšno škatlo, lastnik pa jih spremlja prek voki-tokija, tako da umetni džokej predvaja šefovo spodbujanje in povelja ter jih po lastnikovem navodilu švrka z mini gumijastim bičem, če preveč zadremajo.

Ni nama treba dvakrat ponuditi, ali želiva zajahati kamelo. Moja malenkost se z višine prešerno smeji z vajetmi v izkušenih lastnikovih rokah, Aleš pa dobi prvovrstno priložnost samostojne ježe. A ostaneva zvesta najinemu jeklenemu konjičku, ki ga poženeva proti severu z malce nenačrtovane, a sila žlahtne zamude.

Se nadaljuje ... 

Če ste zamudili prvi del arabske pustolovščine, pa ga odkrijte tukaj.