Negovalka Samanta Mamić: Težko je vedno znova videti človeka, ki se poslavlja

Samanto Mamić gledam po televiziji, to mlado dekle, ki oddaja toplino, in zdi se, tako na daleč, zelo na daleč, a dovolj blizu, da je človekoljubka, kar pa je brez dvoma izjemno pomembno za delo z ljudmi, ki so našli svoj drugi dom v domu za starejše. Najbrž si težko predstavljamo, kako pomembno in zahtevno delo je to, in predvsem kako zelo hvaležni smo lahko, da mladi skrbijo za starejše z vso strokovno in človeško predanostjo. 

Vsak poklic je po svoje lahko »težak«. Pri nas v centru starejših Zimzelen imamo odlično ekipo in si med sabo zelo pomagamo, smo povezani, tako da je potem nekoliko lažje. Je pa težko, vedno znova, videti človeka, ki se poslavlja. Ne glede na vse pa se najde tudi ogromno lepih stvari v našem poklicu in to je tisto, kar šteje. 

V pogovoru razkrije marsikaj zanimivega in poučnega, ne samo o svojem delu, zaradi česar smo jo imenovali za eno izmed Oninih žensk leta, temveč o tem, kako mladi danes doživljajo nas, odrasle, kaj je njim pomembno v življenju, s čim se spopadajo: »Ne morem govoriti v imenu vseh mladih, ker ima vsak od nas drugačne skrbi ali pogled na prihodnost. Lahko pa povem s svojega vidika in vidika svoje družbe, da čutimo strah, kako si ustvariti dobro prihodnost tako na intimnem področju kakor tudi, kako priti do lastnega doma, dobre službe ... Nekje v prihodnosti seveda vsi želimo družino ter svojim otrokom omogočiti dobro življenje in lepo prihodnost. In to je tudi tisto, kar me žene in mi daje dodatno motivacijo za kljukice na mojem seznamu želja in ciljev. Vem pa, da smo mladi zelo zreli, ambiciozni, sposobni in polni zagona. Ob tej priložnosti bi rada vsem mladim, ki to berete, povedala le to, da je svet lahko ponosen na nas in ne obupajte nad svojimi cilji. Vsem želim veliko uspeha na vseh poteh, po katerih bodo korakali.« 

Izpostavi lasten primer. Ko so bližnji izvedeli, da si želi delati s starejšimi, so ji dejali, da bo to zelo težka preizkušnja in da bo tudi zaradi njene mladosti, pri 21 letih je začela delati v domu, vse prej kot lahko. Češ da to ni za mlade in tudi, da ta poklic ni zanjo. Danes nas spet vse nagovarja, rekoč: »Dokazala sem, da sem lahko zelo uspešna. Ljudje se skorajda vsakodnevno srečujemo s predsodki. Če so negativni, naj vam bo to motivacija, da dokažete prav nasprotno.« 

Ko govori o svojem delu, ki je v teh časih polno izzivov, novih preizkušenj, izpostavi, da je po naravi optimistična realistka: »Poskušam gledati na vse stvari s pozitivne strani in mislim, da je danes tega premalo. Življenje je navsezadnje zelo lepo, samo znati moramo živeti in početi to, kar nas veseli.« Delo je zahtevno, tako kot še marsikatero drugo, poudari, težko je tako fizično kot psihično, in z odhodi svojih varovancev se težko sprijazni, a zaradi odličnega kolektiva laže prenaša temo dneva. Ve, da se od starejših lahko veliko naučimo, kajti imajo življenjske izkušnje, podajo ti lahko mnogo dobrih nasvetov, pripoveduje, in to je neprecenljivo. Verjame, da se bo čas covida končal in se bo svoboda vrnila. Zato nas pozove drugič z lepo mislijo o pravičnem svetu: »Odprite svoje oči za lepoto okoli sebe, odprite svoje misli za čudeže življenja, odprite svoje srce za ljudi, ki vas imajo radi, in vedno bodite pravični do sebe.« 

A kaj je tisto, kar človeka gradi, kar ga dela človeka, najboljšega možnega, jo povprašamo: »Najbolj dragoceno je ceniti čas z ljubljenim, znati ljubiti in znati oproščati.« 

Zato je Samanta Mamić Onina ženska.