1. KDO: Urška Kolenc
2. KAJ: Predsednica društva Junaki 3. nadstropja, ki si prizadeva, da bi otrokom, ki so na hemato-onkološkem oddelku tretjega nadstropja pediatrične klinike premagali ali še premagujejo raka, in njihovim staršem olajšali, kar jim je mogoče olajšati, in spremenili tisto, kar je treba spremeniti.
3. ZAKAJ: Ker je breme malce lažje, če ga pomaga nositi kdo, ki razume in čuti enako.


Hoja od Škofje Loke do pediatrične klinine v Ljubljani je bila mišljena kot simbolični zaključek obdobja, v katerem so se vsi trudili, da bi Ema kljub izredno težki diagnozi ozdravela. Izkazalo se je, da je bil pohod v spomin na Emo le začetek neke nove poti. Urška Kolenc je sklenila, da bo Ema pustila sled, in z nekaj pogumnimi starši junakov in junaških zvezdic so si zadali nalogo, da pomagajo staršem otrok, ki se zdravijo ali so se zdravili na hemato-onkološkem oddelku v tretjem nadstropju pediatrične klinike. 

»Ne bi rekla, da nosim breme drugim, želim le doseči, da je manjše, kot je videti. Da bi nekako sami spoznali, da je nesprejemanje diagnoze največje breme, ki si ga lahko zadamo. Ko sprejmemo in se z dvignjeno glavo in optimizmom podamo v boj z otrokovo boleznijo, je vse lažje, čeprav izjemno težko in naporno.« 

Življenje samo po sebi nikoli ni pravično. Zakaj bi sicer umirali otroci? Pa vendar – tukaj smo samo kratek čas. Vsak posameznik mora dati svoj košček, vsak lahko naredi en majhen korak – pa naj bo to z dobrim delom ali nasmehom neznancu –, da bo svet lep in kar se da pravičen. 

Otroci s staršem v bolnišnici 

Poleg čustvene podpore in informacij, ki pridejo prav staršem, ko se jim zaradi otrokove bolezni zamaje svet, je bila med pomembnimi cilji društva Junaki 3. nadstropja, katerega predsednica je Urška Kolenc, sprememba ureditve pravice bivanja staršem ob bolnih otrocih tudi po šestem letu. »Starš je z otrokom lahko bival tudi pred uvedbo tega zakona, le plačati je moral za povprečno slovensko družino kar visok znesek za 'all inclusive' paket. Ker pa se otroci za rakom zdravijo dolgo časa in je delež dni, ki jih preživijo v bolnišnici, izredno velik, je tudi strošek ogromen. Po našem mnenju ni smel pasti na pleča staršev. Zato smo do uvedbe zakona z dvomesečnimi razpisi staršem otrok, ki so bili starejši od šest let, bivanje plačali v društvu. Potem smo si rekli, izgubiti nimamo veliko, in začeli zbirati argumente ter jih predstavili politikom. Uspelo nam je nekaj, kar bi moralo biti urejeno že prej.« 


Vse se zgodi z razlogom 

V težki življenjski izkušnji je Urška Kolenc spoznala čudovite ljudi in začela verjeti v besede – da se vse zgodi z razlogom. Z njo vsi v društvu Junaki 3. nadstropja puščajo sledi. Ne zgolj na oddelku najmlajših bolnikov z rakom, kjer so med drugim pomagali odpreti sobo zaupanja za pogovore med starši in zdravniki, temveč tudi širše – v družbi. »Ko vidimo nasmehe otrok in staršev, slišimo njihov hvala, ki je največkrat tako velik, da tudi ko že obupamo, se preprosto ne vdamo in se vrnemo v ritem, ki nam ga narekuje krmiljenje med rednimi obveznostmi in prostovoljnim delom. Potem je tukaj tudi drugi vidik, ko se na rednih sestankih s predstavniki oddelka pogovarjaš denimo o sobi zaupanja in se šele zdaj, ko je v uporabi, vidi, kako je manjkala. Ob vseh teh pričevanjih se lahko le nasmehneš in rečeš: Nič, gremo dalje!«