Lucija Mulej: Sposobnost odločanja

Vse tisto, kar občudujem pri nas ljudeh, bi težko strnila v nekaj stavkih. Ne samo, da smo se sposobni učiti z zgledom in opazovanjem, delom na sebi in iskanjem vedno novih poti. Ne samo, da smo vzdržljivi in polni sočutja, ko se nas dotaknejo okoliščine milosti. Ljudje smo zares sposobni ustvarjati svetove po lastni podobi. Iz sebe znamo priklicati napeve radosti in jih deliti svetu. V sebi smo zmožni ustvariti pekel in ga vsiliti drugim. Zares smo soodgovorni za podobe sveta, ki ga opažamo, potrjujemo in s tem ustvarjamo. Vsak od nas ima velik vpliv in ob malenkostnih spremembah slehernika lahko celotno vesolje zavibrira drugače. 

Odločamo se o domala vseh drobnih aspektih življenja, kjer se nam naša sposobnost odločanja ne zdi nič posebnega. Ali pa se nam zdi, da se namesto nas vedno odloči nekdo drug, če ne nekdo drug, pa »usoda«. Zdi se, kot da smo brez moči. 

Zagotovo pa je sposobnost odločanja tista kvaliteta, ki si zasluži dodatno pozornost. Nisem še zasledila, da bi v šoli poučevali predmet »Odločanje je samoodgovorno«, kjer bi učence poučevali o tem, da če se ne bodo znali odločiti, se bodo namesto njih odločali drugi. Seveda so situacije, ki se nam zgolj pripetijo in na katere nimamo neposrednega vpliva ali odločevalske izvršne funkcije. A če povzamemo, se cel svet vrti okrog akta odločanja. 

Pravzaprav se odločamo neprestano. Kaj bomo jedli za zajtrk, kaj za kosilo? Če ima kdo od družinskih članov specifične potrebe ali omejitve pri prehranjevanju zaradi zdravstvenih težav, je sam projekt nabave hrane in odločanja, kaj usklajevati s čim, glavna okupacija družine. Odločamo se, kam oditi na izlete, dopuste, potovanja. Odločamo se o domala vseh drobnih aspektih življenja, kjer se nam naša sposobnost odločanja ne zdi nič posebnega. Ali pa se nam zdi, da se namesto nas vedno odloči nekdo drug, če ne nekdo drug, pa »usoda«. Zdi se, kot da smo brez moči. Tako se je zdelo tudi Axlu.

Axel je bil v poznih štiridesetih letih prepoln notranje jeze in utrujen od vseh aspektov bivanja v dvoje. Imel je tri otroke in prav nič se mu do te točke ni sestavilo tako, kot bi si želel. Po ločitvi, ki se mu je po njegovi presoji zgodila sama od sebe, je odšel na svetovanje k priznanemu terapevtu in počasi sestavljal raztrgane koščke v zamolkel mozaik življenja, kjer je stežka priznal, da so se vselej namesto njega odločali drugi. 

Bil je uspešen komercialist, napredoval je hitro, a v sebi je nosil spomin na neizpolnjene želje, ki so ga na tiho mučile. Zakaj je takrat poslušal mamo samohranilko, ko je odraščal sam z njo, si je večkrat očital. A zdaj je bilo prepozno. 

Vedno je sanjal o svoji mehanični delavnici, a ker je bil preveč uspešen v šoli, je šel študirat ekonomijo, ki jo je sicer končal, a nikdar užival v premetavanju številk. Bil je uspešen komercialist, napredoval je hitro, a v sebi je nosil spomin na neizpolnjene želje, ki so ga na tiho mučile. Zakaj je takrat poslušal mamo samohranilko, ko je odraščal sam z njo, si je večkrat očital. A zdaj je bilo prepozno. In vzorec prepuščanja odločitev drugim se mu je skozi življenje ponavljal. 

Tako je tudi žena želela štiri otroke, on le enega. A vztrajala je in pričakovala, da bosta odnos zakrpala z otroki, ki prej razdružijo in zahtevajo nove zaveze ljubezni, kot pa povežejo že tako utrujene in izčrpane starše. Po drugem otroku, ki se je rodil kmalu za prvim, je spoznal, kako nesrečen je z ženo, ki se je po porodih čisto zapustila in njega dala na stranski tir. Rodil se je še tretji. Axel je bil proti. Več ust pomeni več stroškov in napora. In tako je Axel prihajal domov vse kasneje, naložil si je novo delo in prvič začel nezadovoljstvo utapljati v pijači.

Doma ni imel razen svoje postelje niti lastnega prostora več. Edini prostor, kjer se je počutil kot on sam, je bil njegov stari avtomobil, ki je bil nekoč res dragocen. Tu je počel vse. Jedel, pil in kdaj tudi spal, ko je čakal kakšno stranko ali se vozil v sosednje države. In zgodilo se je, da je srečal simpatično natakarico, ki je tako kot on, polna bremen in ran življenja iskala priložnost zase. 

Takoj ko je zagledala Axla, je vedela, da sta si usojena. Večer je že bil, Maya je počasi zapirala lokal in z Axlom sta se spontano zaklepetala pozno v noč. Kako zelo je bil ta moški ujet v odločitve drugih, je spoznaval, ko je začutil, da se Mayi ne bo mogel upreti. Razmišljal je, da če bi z ženo ostala le pri enem otroku, bi ostala vsaj malo pozorna drug do drugega. Tako pa je bila njegova vloga le vloga iskalca in zagotovljalca sredstev. Počutil se je ogoljufanega. In Maya je bila tako prijetna, drobna, tako drugačna od njegove žene …

In tako kot se je večer začel spontano, se je tudi končal. Po zajtrku je ob Mayi spoznal, da je to ženska njegovega življenja. Seveda ji je povedal za ženo in tri otroke in Maya je hitro sprejela odgovornost nase in mu nasvetovala, kaj naj naredil. Žena je doma seveda norela, pa ne iz ljubezni, pač pa strahu, saj je tudi ona pokopala svoje sanje in dojela, da so otroci bogastvo in razkošje, a obenem skrb, stiska in preizkušnja. In zdaj bo s tremi ostala sama? 

Ko se boste odločali o bolj ali manj pomembnih vidikih svojih življenj, se spomnite, da razpolagate le z verjetnostmi. Zato z odločitvami ne odlašajte v prihodnost, saj je le ta projekcija. Kot je tudi gotovost le naša pobožna želja. 

Axel je bil vedno dobrih rok in srca, podpisal je, da bo plačeval dobro in redno, vzel nekaj malo stvari s seboj in objel otroke ter odšel k Mayi. Ponosen nase, da se je odločil sam in po svoji vesti, je vso pot jokal, ko se je spomnil svojih treh otrok, ki so ga klicali »Tati«. Ob Mayi je sprva žarel in cvetel, a ona je bila drugačna. Počasi je postala vodja restavracije, pozno je hodila domov, Axel pa je bil vse bolj ljubosumen in obremenjen. Neke noči je tako kot z njim nekoč posedala pozno v noč z neznancem in prišla domov proti jutru. Naslednje dni je oznanila, da ne more več biti v tej zvezi in ga prosila, da se odseli. 

Axel se je po terapiji seveda vrnil k prvi ženi, ki ga je rada sprejela, saj je tudi sama naredila mentalno higieno. Da sta oba na veliko zamočila in da je ona njega umsko in srčno zapustila takoj, ko se je rodil prvi otrok, si je priznala. Začela sta s ponovnim zbliževanjem in spoznavanjem. Odločila sta se, da jima tokrat uspe. Otroci niso potrebovali veliko časa, da so Tatija ponovno sprejeli. Žena je znala ustvariti pravo vzdušje, da se niso preveč pogrešali.

Čas korone niza mnogo zgodb družin in življenj, ki so gola in samotna pokazala barv, ki jih morda prej nismo želeli uzreti. In zares je pomembno, da znamo življenje živeti ne samo v času sonca in obilja, temveč tudi v časih preizkušenj in napetosti, ki jih na primer nosi korona čas. Sposobnosti odločanja in ločevanja zrnja od plev sta tu ključnega pomena. Da vemo, kaj pomeni odločitev. Učenje. Premislek. In seveda, ko se za nekaj odločimo, lahko odločitev tudi prekličemo. Zlasti takrat, ko je preklic plod spoznanja ali katarze. Morda nas korona pravzaprav uči, da vselej operiramo le z verjetnostmi in da je gotovost komponenta, ki je vselej projicirana v prihodnost. In vemo, da je prihodnost le projekcija naših umov. Da, ko se odločimo, izberemo le eno možnost, ostale pa zavrnemo.

Ko se boste odločali o bolj ali manj pomembnih vidikih svojih življenj, se spomnite, da razpolagate le z verjetnostmi. Zato z odločitvami ne odlašajte v prihodnost, saj je le ta projekcija. Kot je tudi gotovost le naša pobožna želja. Le mi smo tisti, ki s pravo odločitvijo določimo smer in vržemo sidro in da, tudi premislimo si lahko. Tudi to je naša pravica. Tudi to je odločitev.