Še vedno dela tako, kot je delal v vseh prejšnjih poklicih. Že ob sedmih zjutraj je v službi. Ni videti, da je, odkar je pred dobrim letom postal predsednik, stopil v prevelike čevlje. A kako se bo Marjan Šarec v prihodnjih mesecih kosal z vsemi pritiski, bo pokazal čas. Tisto, kar je namreč še danes usodno in dokončno, je lahko že jutri lanski sneg. Zato tudi ne mara skrajnosti, temveč srednjo pot, po kateri pa lahko začneš hoditi šele, ko se strasti umirijo. Najbrž je bolje biti igralec v politiki kot politik v igralstvu. Prvi vsaj znajo prepoznati svoje iztočnice in uporabljati prispodobe. Problem je le, če jih drugi ne razumejo.

Novinarji o vas tu in tam zapišejo, da ste kot strog oče. Je to za vas pohvala ali graja?

Ne eno ne drugo. Res pa nimam rad, da se stvari vlečejo predolgo, želim, da vse teče, kot je treba. Ne smemo pozabiti, da je ta vlada prva manjšinska, prva s petimi strankami v vladi, prva, ki ima v svojih vrstah dva nekdanja predsednika vlade, in prva, v kateri ima največja stranka le 13 poslancev. Če imaš toliko partnerjev v koaliciji, si moraš včasih izboriti prostor.

Pogrešam zavedanje odločevalcev, da niso gospodinjstva in posamezniki povzročitelji finančne krize. Nedoumljivo je tudi to, da so danes številni, ki so dobili kredite mimo vseh pravil, za rešetkami. Njim nihče ni postavljal vprašanj o kreditni sposobnosti, navaden državljan pa zdaj kredita ne bo dobil, ker se je nekdo odločil, da je njegov življenjski standard prenizek. 

Menite, da vam je položaj predsednika vlade stopil v glavo?

Čeprav sebe težko ocenjujem, si mislim, da ne. Ko delam, imam rad urejenost. Ko pa protokol ne velja, skušam živeti karseda normalno. Kot vsi drugi počakam v čakalnici pri zdravniku, odpeljem avto na tehnični pregled, stojim v vrsti pri mesarju. Bolj je problem v tem, da me kdo skuša spustiti naprej, česar pa nočem.

Se vam zdi občutek drugih, da vam s položajem avtomatsko pripadajo tudi »bližnjice«, upravičen?

No, saj so tudi drugačni primeri. Recimo ta, da bi te kdo kar pljunil. Na facebook dobivam takšna sporočila, da se včasih vprašam, ali ima vse skupaj sploh smisel. Prizadevam si ohranjati osnovno spoštovanje. Morda s tem nimam tako velikih težav, ker sem bil vedno sposoben različne okoliščine ločevati med sabo. Tako kot vlogo od igralca, ki to vlogo igra. Če bi se vsi zavedali, kakšno vedenje je primerno v katerih trenutkih, bi imeli bistveno manj težav.

Da imate radi metafore in slikovito podane besede, je očitno tudi iz vaših govorov. A kaj ko skuša marsikdo popestriti vsebino s prispodobami, pa se izkažejo zgolj kot mlatenje prazne slame.

Najteže je poslušati tiste, ki govorijo na silo. Metafora je kot kuhanje špagetov. Lahko jih kuhaš točno tako dolgo, kot piše na embalaži, nove minutti, lahko pa po občutku. Seveda tudi jaz včasih ustrelim v prazno in ne najdem pravih besed. Imeti moraš občutek za to, kdaj povedati kaj, in pieteto. Rad imam recimo črni humor, a vem, da je primeren samo tam, kjer ga razumejo. Vedno sem se trudil izbirati besede tako, da ljudi ne prizadenem. Je pa res tudi, da obstajajo ljudje, ki so užaljeni že z napačnim dober dan. Glede humorja namreč nimamo vsi istega praga bolečine.

Kot otrok nisem živel v bogatiji, temveč v bolj skromnih razmerah. Morja nisem veliko videl. Imeli smo kmetijo, zidali, klasična slovenska žalost tistega časa torej. V moji družini ni bilo ne politikov ne igralcev, bogatih stricev, naredil sem se sam. Ne zatiskam si oči pred dejstvom, da svet revščine obstaja, ker ga poznam, težko pa rečem, kdo je kriv zanjo. 

Ne moremo si zatiskati oči pred dejstvom, da je v Sloveniji veliko revnih. To je problem, ki ga ni mogoče rešiti čez noč, kot tudi čez noč ni nastajal. Kje vidite vzroke za to stanje in kako si želite, da se vas po urejanju tega vprašanja spominjajo?

Kot otrok nisem živel v bogatiji, temveč v bolj skromnih razmerah. Morja nisem veliko videl. Imeli smo kmetijo, zidali, klasična slovenska žalost tistega časa torej. V moji družini ni bilo ne politikov ne igralcev, bogatih stricev, naredil sem se sam. Ali kot pravijo Američani, sem self made man. Ne zatiskam si oči pred dejstvom, da svet revščine obstaja, ker ga poznam, težko pa rečem, kdo je kriv zanjo. 

Kot župan sem se vsak prvi četrtek sestajal z občani, z njimi sedel tako, kot zdaj sediva midva, na štiri oči. Nekateri so se prišli samo pogovorit, drugi so imeli težave z nasiljem v družini, tretji so, na primer, živeli v občinskih stanovanjih in si zaradi neplačevanja najemnine nakopali visoke dolgove. Če bi slepo sledili zakonodaji, bi jih lahko vrgli na cesto, a ker je bila to družina s tremi otroki ali več, si nisem znal predstavljati, da bi pred zimo ostali na cesti. Pokrivali smo jim stroške, a nato poslušali očitke, da je ravnanje krivično do tistih, ki najemnino plačujejo redno. In po svoje tudi je. Na občini smo imeli velikokrat težave s takšnimi primeri.

Predsednik vlade sem že 14 mesecev. Ko govorimo o revščini, vladi ni mogoče očitati, da v tem času za njeno omejevanje ni naredila nič. Sprejeli smo ukrep za povišanje minimalne plače na 700 evrov (s tem ukrepom bo višja od praga tveganja revščine). Ohranili smo 30 odstotkov višjo denarno pomoč. Tako smo kar 3599 osebam in družinam preprečili znižanje socialnih transferjev. Samo za ohranjanje obstoječega smo namenili 86 milijonov evrov. Do dodatka so spet brez omejitve upravičene vse velike družine. 

Sprostil se je celotni zadnji dohodkovni razred za pridobitev državne štipendije. Za vse to smo namenili dodatnih 58 milijonov evrov. V konjunkturi, ko delavcev primanjkuje, se je število prejemnikov socialne pomoči znatno povečalo. Leta 2013, v najhujši krizi, je pomoč prejemalo 86.000 upravičencev, letos pa že več kot 91.000. S tem tudi nekaj ni v redu. 

Ne smemo pozabiti na upokojence. Februarja lahko pričakujejo izredno uskladitev pokojnin; minimalno zagotovljene pokojnine se bodo s sedanjih 530 evrov povišale na 557. Ni veliko, nekaj pa vendarle. Država bo v primerjavi z lani namenila za socialne transferje dodatnih 155 milijonov evrov. Pomemben ukrep je tudi povišanje študentske urne postavke, ne smemo namreč dovoliti »suženjstva«. Nedvomno si prizadevamo lajšati revščino, a obenem moramo tistim, ki lahko delajo, za delo omogočiti možnosti.

Če se zazrem v svojo osebno življenjsko zgodbo, najprej pomislim na to, da sem bil kot otrok v reji, nato v družino posvojen. Živeli smo skromno. Lakote nismo trpeli, to moram povedati. A nismo imeli ne dobrega avtomobila ne dopustov. Ne znam pa si odgovoriti, ali zato ne, ker si jih nismo mogli privoščiti, ali zato, ker ne eno ne drugo za nas ni bila prioriteta. 

Moje vprašanje ni bil očitek, da vlada ni storila ničesar. Pravim le, da imamo težave, ki jih ne bi smeli imeti. Poznate odgovor, zakaj?

Krivda, čeprav te besede ne maram preveč, je deljena. Delno odgovornost nosi država, jasno. Delno nekateri izkoriščevalski delodajalci. Včasih pa se z usodo človeka poigrajo tudi izjemne okoliščine, na primer bolezen. Zelo veliko slovenskih družin se vsakodnevno spopada s posledicami nasilja, alkoholizma. Vse to so težave, ki zgolj z denarjem niso rešljive. Vsako človekovo stisko je treba obravnavati individualno. 

Če se zazrem v svojo osebno življenjsko zgodbo, najprej pomislim na to, da sem bil kot otrok v reji, nato v družino posvojen. Živeli smo skromno. Lakote nismo trpeli, to moram povedati. A nismo imeli ne dobrega avtomobila ne dopustov. Ne znam pa si odgovoriti, ali zato ne, ker si jih nismo mogli privoščiti, ali zato, ker ne eno ne drugo za nas ni bila prioriteta. Nima se smisla spraševati o krivdi, temveč o tem, kaj vendarle lahko naredimo. K zatiskanju oči pred resničnostjo pa po svoje prispevajo tudi sosedje, ki se ob nasilju obrnejo stran.

Revščina ni zgolj posledica prenizko odmerjenih socialnih transferjev, kot si prav tako zanjo niso krivi ljudje sami. Pozabljamo na »milijone« okoliščin, ki vplivajo nanjo. Še zdaleč pa, jasno, nismo rešili vsega. Kje pa! Veliko dela je še pred nami.

Velikokrat omenite, da bi morali ljudje, ki imajo moč odločanja, ohraniti stik z resničnostjo. Ravno pomanjkanje tega ste očitali Banki Slovenije ob poostritvi pogojev za pridobitev kredita. Pa vendar, mar nimate ravno vi v svojih rokah orodja prizemljitve?

To je moja velika bolečina, ukrep Banke Slovenije namreč. Rekli ste, da me mnogi vidijo kot strogega očeta, in mislim si, da bi bilo lahko marsikaj drugače, če bi res igral to vlogo. Omenili ste orodje prizemljitve. Res je, da guvernerja imenuje državni zbor, a moram poudariti, da ga naša stranka ni podprla, ker smo menili, da ne bo vodil politike, ki bi bila v skladu s tem, kar so nekdaj govorili, da je vloga vojske – služiti narodu. Da tega ne počne, je zdaj očitno. Sam sem, ko je bila možnost ukrepati, enega od koalicijskih partnerjev prosil, naj vendar pred imenovanjem guvernerja pretehta svojo odločitev in da zeleno luč drugemu kandidatu, ki smo ga predlagali. Žal se ni izšlo. 

Ko pa pravim, da ukrep Banke Slovenije nima stika z resničnostjo, hočem povedati predvsem to, da je do ljudi neprijazen, jih straši. Ko pa začneš ljudi strašiti, se začnejo njihova potrošnja in investicije ustavljati. Če kreditov, ki jih potrebujejo, ne dobijo, sta možnosti dve: se ne odločijo zanje ali pa gredo po denar na črni trg. Oboje negativno vpliva ne le na gospodarsko rast, ki smo jo z davčnimi ukrepi in razbremenitvijo regresa skušali okrepiti, ampak tudi na življenjski standard ljudi, njihov optimizem in ne nazadnje na družinsko politiko države.

Ta naš korak, ki bi lahko ugodno vplival na gospodarsko rast, je zdaj Banka Slovenije s svojim izničila. Stvar je popolnoma absurdna. Na eni strani je vlada sprejela ukrepe, s katerimi zvišuje gospodarsko rast v prihodnjem letu, hkrati pa Banka Slovenije sprejema ukrepe, s katerimi nam gospodarsko rast znižuje, in to celo sama priznava. Prav neverjetno. Upam, da banke ne bodo nadomeščale izpada zaradi kreditov z uvedbo ležarin. To bi imelo neslutene posledice.

Ukrep Banke Slovenije je nepremišljen, če samo pomislimo na vse njihove zaposlene, ki naj bi kredite dobili pod ugodnejšimi pogoji. Pogrešam zavedanje odločevalcev, da niso gospodinjstva in posamezniki povzročitelji finančne krize. Nedoumljivo je tudi to, da so danes številni, ki so dobili kredite mimo vseh pravil, za rešetkami. Njim nihče ni postavljal vprašanj o kreditni sposobnosti, navaden državljan pa zdaj kredita ne bo dobil, ker se je nekdo odločil, da je njegov življenjski standard prenizek. Res je, da nismo Švica. A ko govorimo o njej, ne moremo imeti v mislih samo njihovih visokih osebnih dohodkov, temveč tudi visoke življenjske stroške.

Prepričan sem, da ima pri tem, kdo so tvoji resnični starši, biologija zelo malo opraviti. Bistveno je, kdo te spravi do kruha. To, da sem posvojen, sem vedel že od začetka, saj sem imel že tri leta, ko sem prišel k hiši. S tem se doma nikoli nismo kaj veliko ukvarjali. 

Mladi danes, razen redkih posameznikov, niti sanjati ne morejo o tem, da bi si privoščili svoje stanovanje. Kako ste vi rešili stanovanjski problem?

Ko so umrli stari starši, so starši hišo, v kateri zdaj živim z družino, začeli obnavljati. Zelo dobro se spomnim, kako je bilo. Mislim, da sem hodil v prvi razred, ko smo začeli na veliko delati. Živeli smo v hiši, a jo hkrati obnavljali. Mama je pri podjetju, v katerem je delala, leta 1985 zaprosila za kredit. Seveda pa niso smeli vedeti, da imamo doma živino, saj je takrat veljalo, da kaj veliko drugega ne potrebuješ, če imaš kmetijo. Bil sem še čisto majhen, ko je prišla k nam kreditna komisija.

In vse krave ste skrili v svojo sobo?

(Smeh.) To ne, smo jih pa pred prihodom komisije res dobro nahranili, da se ne bi oglasile. Hlevska vrata smo zaprli, sam hlev pa na srečo, ker je bil nekako integriran h glavni stavbi, ni bil tako zelo očiten. Spomnim se komisije, ki je sedela v kuhinji in pregledovala dokumentacijo, in nas, ki smo trepetali, ali bodo krave zamukale. Tedaj je bilo celo sramotno, če si imel kmetijo, v šoli so se lahko norčevali iz tebe. No, kredit je komisija odobrila, hiperinflacija pa nam je pomagala, da ga ni bilo težko odplačati. Mama je kasneje prodala še svojo rodno domačijo. Ko pa so umrli starši, sem hišo podedoval. Tako je moja družina prišla do doma. Pot pa ni bila preprosta. Nič mi ni padlo z neba.

Ste kdaj iskali biološke starše?

Ne, nikoli, ker sem te, ki sem jih imel, vzel za svoje, tiste, ki so zame naredili vse, kar je bilo v njihovi moči. Bili smo družina kot vse druge. No, oče je bil malo starokopiten, a to je bilo tudi vse. Prepričan sem, da ima pri tem, kdo so tvoji resnični starši, biologija zelo malo opraviti. Bistveno je, kdo te spravi do kruha. To, da sem posvojen, sem vedel že od začetka, saj sem imel že tri leta, ko sem prišel k hiši. S tem se doma nikoli nismo kaj veliko ukvarjali.

Pogrešate starše?

Kako je bilo, ko sem odraščal, se najmočneje spomnim ob 1. novembru. Od leta 1983, ko je umrla očetova mama, je pri nas navada, da se na ta dan vsi zberemo pri nas doma. Najprej smo šli na grob, medtem pa je mama doma pripravljala hrano. V tistih časih nas je bilo ob tem dnevu veliko, cela kolona svojcev se je vila okoli groba. Zdaj nas je le še peščica. Mislil sem, da se bo z materino smrtjo ta tradicija končala, a jo je sama od sebe nadaljevala žena. Zdaj nas je seveda za mizo za prste ene roke. Velikokrat si zato predstavljam svojo mamo, kar vidim jo, kako na mizo nosi pečenice in zelje.

Velikokrat se sliši tudi, da nasprotujem ukrepom nevladnih organizacij, ki hočejo zaščititi okolje pred gradnjo elektrarn. Ni res! Seveda se strinjam z njihovimi pomisleki, da je treba na dolgi rok zmanjšati rabo energije, a se morajo potem tudi vprašati, od kod pride elektrika, ki jo porabljajo njihovi prenosniki in pametni telefoni. Ne smemo si dovoliti, da bi Slovenija postala povsem odvisna od uvoza. 

V posebni izdaji časnika Mladina Vroči planet sta objavljeni sliki, ki prikazujeta, da je globalno pregrevanje problem, ki se nas še kako tiče. Triglavska zaplata ledu, včeraj in danes, je najbolj ikonična manifestacija podnebnih sprememb. V enem od člankov pa lahko preberemo tudi, da je skrajno ciničen primer tega, kar bi lahko uvrstili v zeleno rast, gradnja šestega bloka Termoelektrarne Šoštanj.

Ko ste začeli postavljati vprašanje, sem prav to imel v mislih, Teš 6. Daje nam 25 odstotkov električne energije, 40 je dobivamo iz Jedrske elektrarne Krško, preostalo dobimo od drugod. Ko sem pred časom omenil, da bi bilo pametno zgraditi drugi blok JEK, so bili nekateri takoj za, drugi pa so me napadli. Poglejte, če hočemo ustvariti brezogljično družbo, moramo najprej zmanjšati emisije, kar pomeni, da bomo morali Teš 6 prej ali slej zapreti. Ljudje se bojijo jedrske energije, a morda se ne zavedajo, da je nevarna tako, kot so nevarna letala. Seveda se dogajajo tudi letalske nesreče, in ko se, so hude, a celotna slika nam kaže, da so letala veliko manj smrtno nevarna kot vožnja z avtomobili. Enako je z JEK. Razogljičenje družbe je ena od prioritet, zato tudi pripravljamo nacionalni podnebni dokument. 

Resno se bomo morali lotiti zmanjševanja rabe plastike in uvedbe krožnega gospodarstva. Zadnji pojem v teh časih zelo pogosto uporabljamo, kajti sliši se strašansko učeno. Pa ni. To smo včasih že poznali. Ničesar nismo zavrgli, vse smo popravili. Spomnim se pralnega stroja, ki smo ga imeli doma, ko sem bil otrok. Trideset let je delal brez težav, in to čeprav je dvakrat, ker smo ga imeli v neogrevanem prizidku, celo zmrznil. Po moko smo hodili s svojimi vrečami, mleko nalivali v steklenice, jedli lokalno in letnemu času primerno. A smo se razvadili. To, da hočeš imeti jagode sredi zime, ima svojo ceno. 

Velikokrat se sliši tudi, da nasprotujem ukrepom nevladnih organizacij, ki hočejo zaščititi okolje pred gradnjo elektrarn. Ni res! Pravim le, da si ne smemo dovoliti, da že pet posameznikov ustanovi društvo, ki nato nepremišljeno blokira čisto vse vladne zamisli. Seveda se strinjam z njihovimi pomisleki, da je treba na dolgi rok zmanjšati rabo energije, a se morajo potem tudi vprašati, od kod pride elektrika, ki jo porabljajo njihovi prenosniki in pametni telefoni. Ne smemo si dovoliti, da bi Slovenija postala povsem odvisna od uvoza. Zavedati se moramo, da je prav vsaka rešitev lahko tudi problem. Kot solarna, kjer lahko gre, to znajo povedati gasilci, marsikaj narobe. Vse ima svoje pluse in minuse. Ne smemo si privoščiti ekstremizmov ne v eno ne v drugo smer. To nas ne bo pripeljalo nikamor.

Za konec še vprašanje, povezano s Slovensko obveščevalno-varnostno agencijo. Glede na količine informacij, ki iztekajo iz nje, bi morala svoje ime spremeniti v nevarnostno organizacijo.

Mislim, da problem ni takšen, kot ga opisujete. Ni res, da iz Sove nenačrtovano odtekajo informacije, to je lažni vtis, ki ga načrtno ustvarja del opozicije. Veliko večji problem je politizacija komisije za nadzor obveščevalnih in varnostnih služb. Zdi se mi zelo sporno, da je njen vodja predsednik parlamentarne stranke, kajti nikakor se ne morem znebiti občutka, da je vse, kar počne, namenjeno predvsem njegovi samopromociji. Sedaj so člani Knovsa predsedniki treh opozicijskih strank. Ne vem, ali je to najbolj primerno, ampak kdo sem jaz, da bi sodil. 

Sova je v mojih očeh še vedno zaupanja vreden organ, cenjena tudi pri tujih organizacijah. Res pa je, da ji določene težave dela politika, ki ji v protiekstremističnih dejavnostih ne daje ustreznih pooblastil. Seveda se ob tem postavlja vprašanje njene »konkurenčnosti«. Vseeno me zanjo ne skrbi, Knovs je tisti, ob katerem si postavljam vprašanja.