Dobra odločitev, smo pokimali, ko smo izvedeli za vaše imenovanje. Med drugim kaže povečevanje vpliva žensk v družbi, za katerega je že kazalo, da krni. Kakšna direktorica ste?

Torej, kakšna direktorica sem, bi morali vprašati moje sodelavce. Dejstvo je, da se nihče ne rodi kot vodja, tega se mora priučiti, pridobiti potrebne veščine. Zagotovo skušam biti empatična, odprta, odkrita in neposredna v komunikaciji, pomembni so mi dobri medsebojni odnosi, sprejemanje – vključevati želim različnost, ker to vodi k razvoju. Poglavitno mi je, da komuniciramo z razumevanjem, saj je po nekaterih teorijah, tako denimo Ivo Andrić, najpogostejša oblika komunikacije nesporazum. Zaznava, da imajo ljudje občutek, da so slišani, ko sporočajo, mi je najpomembnejša.

Veliko zgodb imam. Zgodb žrtev, razžaljenih, ki so vendar našli moč in šli po poti naprej. Ko že misliš, da si dosegel svoje meje, pritečejo nove sile in ti dajo moč. 

Na čelu slovenske policije je prvič v zgodovini ženski obraz. Naj zaupam bralkam in bralcem, kar tisti, ki vas osebno poznajo, vedo, in sicer da z novinarji niste narejeni, v odgovorih ste samozavestni, neposredni in dosledni, znate se tudi pošaliti, med fotografiranjem ste mimogrede navrgli, da je vaš nasmešek zelo širok – ali pa ga ni. Medla ženska niste.

Vedno se nasmejem iz srca, ne glede na to, kakšna je potem slika. Tisto, kar pride iz mene, čustva, so vselej iz srca, iz globine in iskreno.

Je to, da svojega ega ne postavljate pred kolektiv, vaša značajska lastnost?

Da človek postane vodja, se mora zelo veliko ukvarjati s svojo osebno rastjo, ko pa vodja postane, mora dati sebe v ozadje in dovoliti, da njegovi sodelavci rastejo tako osebno kot profesionalno; torej razvijajo svojo kariero.

To, da si boste prizadevali za izdelavo in vzpostavitev kariernega sistema za policistke in policiste, ste poudarili ob imenovanju.

Res je, vzpostavljamo nov karierni sistem. V zadnjih desetih letih je bila policija deležna več organizacijskih sprememb in številnih stavk v prizadevanju za izboljšanje položaja policistov. V tem času so nastale določene plačne anomalije oziroma so se določena razmerja med delovnimi mesti podrla. To dejstvo pa narekuje oblikovanje kariernega sistema policije. Verjamem, da bo ustvaril ustrezno motivacijsko delovno okolje, spodbujal dobre medsebojne odnose in obdržal hierarhično organizacijsko strukturo, ki bo lahko še naprej zagotavljala ustrezno stopnjo varnosti državljanov, in ohranjal visoko stopnjo strokovne usposobljenosti policistov.

Starši so mi zagotovo privzgojili skromnost. In vrednote. Med njimi je bilo zelo pomembno delo, češ da je vsako delo častno, če ga posameznik opravlja resno, z odgovornostjo in občutkom za pravičnost. 

Da znate dati povelje, je bil eden od izrazov naklonjenosti ženski na čelu policije kot tudi vojske, ki jih je izrekel predsednik vlade Marjan Šarec. Kako je to videti? Razmišljam, da so »besede pred mišicami«.

Svoje moči ne črpam iz telesa, če se lahko tako izrazim, iz fizične zmogljivosti, ampak iz neomajne volje. Že dvajset let vodim različne enote v strukturi policije – od regionalne do državne ravni – in seveda znam dati povelje. Vendar, pomembnejše od avtoritarnosti mi je, da si kot vodja karizmatičen tako, da znaš motivirati ljudi, da te slišijo, sprejmejo tvojo vizijo, ti zaupajo in ti pri tem sledijo. To je bistveno.

In ko je treba, kako navdušite »orkester«? Je ključno, da verjamete v sodelavce?

Ko smo v policiji razbijali stereotipe in predsodke, je bilo treba biti tudi avtoritaren, da smo naredili korak naprej k odprtosti policije, k njenemu demokratičnemu razvoju, tudi miselnosti, če želite. Ko je kolegica pred leti delala anketo v policiji, je bil odgovor sodelujočega, da tu ni prostora za ženske ali za homoseksualce. Sporočiti želim, da je slovenska policija del slovenske družbe. In tako kot je nestrpnost prisotna v slovenski družbi, je lahko seveda tudi v policiji, ampak v zadnjih desetih letih smo namenili zelo veliko pozornosti omenjeni tematiki in razbili marsikateri tabu. Ne nazadnje sem sama s kandidiranjem na to delovno mesto zagotovo razbila stekleni strop. In dejstvo je, da slovenska policija nikoli več ne bo takšna, kot je bila. Prizadevali si bomo, da bo samo še boljša.

Najbrž ste razmišljali, kaj za pretežno tradicionalistično družbo pomeni to, da sta ženski na dveh najvišjih represivnih položajih v državi? Ne glede na vse, komentarjev na račun »leopardjih kril«, visokih petk in uhanov še nismo prerasli. Za diskreditiranje je dovolj že spol.

V karieri se s svojim spolom nisem kaj dosti obremenjevala. Moja pot je bila glede razvoja slovenske policije jasna. S sodelavci smo izpeljali nekaj zelo pomembnih projektov; ustanovili smo Nacionalni preiskovalni urad, pripravili temeljno policijsko zakonodajo, zelo veliko smo si prizadevali za socialne veščine, ustanovili Odbor za etiko in integriteto, se veliko pogovarjali o enakosti, preprečevanju najrazličnejših vrst nestrpnosti. Tako moški kot ženske moramo v tem smislu sprejemati svoj spol demokratično, skupaj moramo težiti k temu, da presežemo zapovedane vzorce in se otresemo morebitnega fašizma v naših glavah in vsakodnevnem ravnanju.

Piše se leto 2019. Vsenaokrog je bil razvoj izjemen, pri sebi pa spreminjamo bore malo. Prav daleč nismo prišli.

Mislim, da napredek je storjen, dejstvo pa je, da je o tem treba vedno govoriti. Pomembno je samo to, kakšen si kot človek. Ni tako odločilno, da imaš prav, pomembno je, da si dober. Kajti dobrota je tista posoda, iz katere lahko ljudje črpamo resnico.

So vam takšno življenjsko filozofijo vcepljali starši?

Starši so mi zagotovo privzgojili skromnost. In vrednote. Med njimi je bilo zelo pomembno delo, češ da je vsako delo častno, če ga posameznik opravlja resno, z odgovornostjo in občutkom za pravičnost. Zelo so spodbujali mojo osebno rast, izobraževanje, dali so mi ravno pravšnjo samozavest za življenje.

Vsakomur rečem, naj pusti preteklost za seboj. Pomembna je, ker se iz nje učimo, vendar pa živimo za lepši danes in seveda gledamo v prihodnost. Če sanjaš, se ti sanje lahko uresničijo, zato je treba vedno slediti svoji poti. Tudi zame osebno uspeh ni cilj, temveč je uspeh rezultat na poti iskanja resnice. 

Dovolite, da vas vprašam, kako »upravljate« zasebno življenje. Je doma tudi red, kot pri službenih zadevah?

Doma imam urejen kaos. Prostega časa nimam ravno na pretek. Zelo velikokrat razmišljam o problemih, ki mi jih prinaša služba, in o rešitvah. S sodelavci razpravljamo tudi zunaj delovnega časa, kako bi kakšno odprto vprašanje čim bolje rešili. Nekako imam policijo nenehno s seboj. Tudi v prostem času, ki ga sicer namenjam branju, gibanju in tistim, ki so mi najljubši.

Vsak potrebuje samoto in mir, branje je gotovo način, kako biti sam s seboj. Berete najzahtevnejšo literaturo in knjige za dušo?

Tudi. Berem leposlovje, psihologijo, filozofijo in seveda pravno literaturo. Odkar pomnim, rada berem, branje je zame tisti svet, kjer lahko zajameš modrost pametnejših od sebe.

Je hči središče vašega življenja?

Vedno. Je študentka biotehniške fakultete. Absolutno jo podpiram pri študiju, razvoju, da sledi svojim sanjam.

Katera leta so bila za vas formativno odločilna?

Gotovo študij na pravni fakulteti v Ljubljani, kjer me je že zelo zgodaj predramila ideja ali potreba po pravičnosti in usmerila moj prihodnji študij ter delo. V kriminalistiki sem prepoznala uro detektivov, ki po Thorwaldu bije dan za dnem in noč za nočjo in udari vedno, ko nas zločini spomnijo, da je absolutna svoboda le iluzija in da pranagoni pod plaščem civilizacije živijo dalje in vedno znova na več tisoč mestih udarijo na dan.

Od vašega otroštva, mladosti do danes, ko odrašča vaša hči, se je življenje v marsičem spremenilo. Kaj najbolj zaznavate?

Živimo v času in svetu, kjer je ponudba materialnih dobrin neizmerna. V izobilju imamo vsega, a smo morda spotoma izgubili občutek drug za drugega, občutek za bližino in toplino, oziroma kot piše Herbert Marcuse, nekako smo izgubili občutek za eros v pomenu medsebojne bližine in topline. Ampak ne glede na to sem prepričana, da je vse v življenju v gibanju; so vzponi in so padci. Ljudje se vendarle zavedajo praznine in iščejo občutek sprejetosti v drugem. In to je bistveno.

Drži, živimo v družbi obilja, a obenem nesproščeni in v nenehni bojazni, kaj nam bo prinesel jutri. Ste po naravi pozitiven človek, ki bolj kot probleme išče rešitve?

Vsakomur rečem, naj pusti preteklost za seboj. Pomembna je, ker se iz nje učimo, vendar pa živimo za lepši danes in seveda gledamo v prihodnost. Če sanjaš, se ti sanje lahko uresničijo, zato je treba vedno slediti svoji poti. Tudi zame osebno uspeh ni cilj, temveč je uspeh rezultat na poti iskanja resnice.

Imate morda zgodbo, ki vam daje moč?

Veliko zgodb imam. Zgodb žrtev, razžaljenih, ki so vendar našli moč in šli po poti naprej. Tolstoj je zapisal, da je najtežja stvar v življenju ljubiti ga v njegovem trpljenju. Ko že misliš, da si dosegel svoje meje, pritečejo nove sile in ti dajo moč.

Vodenje je zagotovo timsko delo. Nič ne sme biti odvisno samo od enega človeka. Dejstvo pa je, če greš s čredo, potem dlje od te črede ne prideš. Če želiš delati korake, moraš iti včasih tudi sam naprej. Verjamem, da se človek, ki ima voljo ali željo, da leti, nikoli ne bo plazil. To je moje temeljno načelo vodenja slovenske policije. 

Funkcijo ste prevzeli v obdobju stavke, migrantska kriza je razmere – denimo preobremenjenost, prenizke plače v policijskih vrstah – še zaostrila. Kaj je največji izziv v slovenski policiji?

Temeljna dolžnost policije je v prvi vrsti zagotavljanje varnosti posameznikom, skupnosti, varovanje človekovih pravic, temeljnih svoboščin in seveda krepitev pravne države. To je naš osnovni postulat. Slovenske policistke in policisti vsakodnevno z vso zavzetostjo in odgovornostjo opravljajo svoje naloge. V primerjavi z lani vsi statistični kazalniki v prvih petih mesecih letos kažejo, da smo pri tem uspešni. Obravnavali in preiskali smo več kaznivih dejanj, za več kot 60 odstotkov več gospodarske kriminalitete, prav tako več korupcijske kriminalitete; obe sta še vedno naša prioriteta. Opažamo manj najhujših kaznivih dejanj zoper življenje in telo, pa seveda stoodstotno povečanje nezakonitega prehajanja državne meje. Pri obravnavi tujcev, ki nezakonito prestopajo državno mejo, je treba upoštevati dva vidika. Prvi je humanitarni, torej da zagotovimo ljudem, ki vendarle iščejo pot v boljše življenje, vse človekove pravice, kot jim pripadajo po mednarodni in domači zakonodaji. Na drugi strani je varnostni vidik, ker moramo zagotavljati varnost prebivalcem republike Slovenije. Oba vidika opravlja slovenska policija zelo odgovorno. Ne glede na preobremenjenost z vso resnostjo in odgovornostjo izvajamo varnost tudi na vseh drugih segmentih v notranjosti države. In pri tem smo, kot pravi statistika, uspešnejši kot lani. Prioriteta in vizija našega dela – prisegam na timsko vodenje – pa je med drugim skrb za policiste. Vedno podpiram prizadevanja za izboljšanje položaja slovenskih policistk in policistov. Vedno. Pri tem seveda moram izpostaviti dober in konstruktiven dialog z obema sindikatoma. Moja osnovna ideja je, da je treba probleme reševati z argumenti v dialogu – in temu sledim. Seveda skrbimo za razvoj opreme slovenske policije, želimo si, da gre tudi v tem pogledu vštric z drugimi policijami. To je naša odgovornost, temu moramo slediti. Tu se moram zahvaliti vladi RS za podporo. In vedno poudarjam – pomembno področje je krepitev policijskega dela v skupnosti. Slovenske policistke in policisti smo ljudje v službi človeka.

Imate kdaj občutek, da ste sami pri sprejemanju odločitev?

Vodenje je zagotovo timsko delo. Nič ne sme biti odvisno samo od enega človeka. Dejstvo pa je, če greš s čredo, potem dlje od črede ne prideš. Če želiš delati korake, moraš iti včasih tudi sam naprej. Verjamem, da se človek, ki ima voljo ali željo, da leti, nikoli ne bo plazil. To je moje temeljno načelo vodenja slovenske policije.

Pripadnost dobremu in drug drugemu je tisto, čemur policist najprej sledi?

Rada predavam študentom višje policijske šole in vsaki generaciji sporočim misel grškega filozofa Plutarha, ki je rekel, da sta razumnost in srčnost zelo redki človeški vrlini, ampak še redkejša vrlina je pa pravičnost. Veste, občutek za prav, za sočloveka, za dobro nam kot družbi manjka. Nihče ni idealen, nihče ni popoln, nihče ni samo dober in nihče ni samo slab, a vsi bi morali ozavestiti občutek za drugega, pripadnost, solidarnost …

Slovenke in Slovenci policiji zaupamo, ko pa se zgodi kaj nesprejemljivega, smo do policistk in policistov zelo kritični. Morda imate razlago, zakaj se tako burno odzivamo?

Morda zato, ker smo vedno najbolj kritični do tistega, ki nam je blizu. Policija in njeni zaposleni smo pomemben del družbe, smo tisti, na katere se ljudje obrnejo, ko jim je najteže, in temu primerno visoka so tudi pričakovanja ljudi. V policiji se res trudimo, da bi upravičili to pomembno poslanstvo, ki nam je zaupano, in v večini primerov je tako. A vseeno smo samo ljudje.

V medsebojnem odnosu absolutno ni nobenega prostora ne za nestrpnost ne za nasilje. To je stvar družbe in vedno znova stvar vsakega posameznika. Če želiš spreminjati svet, so rekli bolj modri od mene, moraš najprej spremeniti samega sebe. 

Ona je s sodelovanjem Društva SOS telefon za ženske in otroke – žrtve nasilja in Društva za nenasilno komunikacijo pripravila peticijo in začeli smo zbirati podpise za podporo sistemskemu reševanju problematike nasilja nad ženskami in nasilja nad otroki. To je bilo pred štirimi leti. Kaj bi bilo še treba storili za boljšo sistemsko ureditev na področju nasilja v družini in ničelne tolerance do nasilja?

O spolni zlorabi otrok ali nasilju v družini je treba ves čas na ves glas govoriti. Delo ni nikoli končano. Tu se moram seveda zahvaliti nevladnim organizacijam, ker so steber, na katerega se lahko žrtve obrnejo po podporo, naloga državnih organov, policije, državnega tožilstva in sodišča pa je, da odkrije storilca, preišče kaznivo dejanje, ga procesira, sankcionira in da žrtvi potrebno podporo; ob pomoči nevladnih organizacij. Letos je bila sprejeta novela zakona o kazenskem postopku, ki prinaša implementacijo direktive o žrtvah. Ta bo zagotovo prinesla korak naprej pri podpori žrtvam, tako da se žrtvi poda zares pomembne informacije, kaj jo v kazenskem in predkazenskem postopku čaka, kam se lahko obrne po pomoč … In seveda – nikoli se ne konča usposabljanje preiskovalcev, tožilcev, tudi sodnikov, ki obravnavajo to kriminaliteto, da lahko zagotovijo ustrezno podporo žrtvam. Dejstvo je, in to vedno poudarjam: slovenske ženske in otroci so dostikrat varnejši na ulici kot doma. Za štirimi stenami se žal še vedno dogajajo stvari, ki jih otrok – niti odrasel – ne bi smel nikoli doživeti. Ničelno toleranco seveda moramo ozavestiti, vsak posameznik; da daš drugemu to, kar pričakuješ zase. Oziroma da ne delaš drugemu tega, kar ne želiš, da kdo drug dela tebi. Se pravi, v medsebojnem odnosu absolutno ni nobenega prostora ne za nestrpnost ne za nasilje. To je stvar družbe in vedno znova stvar vsakega posameznika. Če želiš spreminjati svet, so rekli bolj modri od mene, moraš najprej spremeniti samega sebe.