V peklenski ples z narcisom se lahko zapletemo v intimnih odnosih, na delovnem mestu ali kje drugje. Največja napaka pri tem je domneva, da so to vsaj približno normalne osebe, pri katerih bodo delovali normalni vzorci vedenja. Vsak poglobljen odnos z narcisom je v najboljšem primeru minsko polje. Principe, ki nas bodo najhitreje varno pripeljali na drugo stran, je v svoji imenitni knjigi V opoju narcisa strnila Loti Palmer. Kar je njen psevdonim. Pri vsakem pojavljanju v javnosti se je namreč odločila ostati anonimna. Strah pred bivšim intimnim partnerjem, ki mu je po dolgih mukah vendarle pobegnila, je preprosto premočan. »Vsake toliko me še vedno poskuša zvleči nazaj, da bi iz mene izcedil vsaj kapljico pozornosti,« se s strahom spominja Loti. »In v meni se še vedno pojavi reakcija, a je neprimerno blažja kot prej. Še dolgo po razvezi sem bila namreč vedno, ko se je na telefonu izpisalo njegovo ime, v sekundi vsa prepotena.«

Najprej morava seveda čim jasneje definirati, kaj narcis sploh je.

Večina nas ima kakšno lastnost, ki jo tipično pripisujemo narcisu. Mogoče slabo prenašamo dobronamerno in utemeljeno kritiko. Lahko smo nagnjeni k prepričanju, da vse vemo in imamo vedno prav. Ali pa zelo radi govorimo o sebi. Tu je seveda tudi občutek, da splošno sprejeta pravila – od etičnih norm do cestnoprometnih predpisov – za nas ne veljajo in jih smemo kršiti ter si jih prilagajati. Več kot ima nekdo takih lastnosti, večja je verjetnost, da ima narcistično osebnostno motnjo. Ključno je seveda tudi, kako se te lastnosti izražajo. Ali se stopnjujejo, kako škodljive so za okolico in ali se jih nosilec sploh zaveda kot problematične ali ne.

Tudi v obdobjih, ko je bil pomirjen in sit, sem zraven njega ves čas živela v hudem strahu, da ne bom spet storila česa, zaradi česar me bo začel brcati naravnost v srce. Bila sem kot otrok nasilnega alkoholika. Nenehno sem morala biti na preži. In nikoli nisem vedela, kakšen bo prišel domov.     

Narcisi se jih po definiciji ne. Ker se jih ne morejo, kajne?

V veliki večini res ne. Njihova mnenja so zanje dejstva in za vse gorje tega sveta so stoodstotno krivi drugi. Pomembno se je zavedati, da dobesedno niso sposobni sočutja in empatije, saj se ne morejo vživeti v sočloveka. Ne prenesejo ne kritike ne drugačnega mnenja, redno prevzemajo vlogo žrtve, nas enkrat kujejo v nebo in drugič teptajo v prah. V intimnem odnosu nas pod krinko ljubezni ves čas napadajo z lažmi in očitki, ob tem pa nikoli ne priznajo napak ali prevzamejo odgovornosti za svoja dejanja.

Uporabili ste izjemno posrečen opis: »Oseba z narcistično motnjo osebnosti je kot rabelj, ki nas prebiča, nato pa pričakuje naše sočutje, ker se je pri tem utrudil.«

Saj tako vse prepogosto tudi je!

Nekatere pa je teže prepoznati kot druge. Pomemben prispevek vaše knjige k razumevanju tega toksičnega fenomena je razločevanje med odkritimi in prikritimi narcisi.

Odkriti se ne morejo zadržati, da ne bi ves čas rinili v središče pozornosti – zlepa ali zgrda. Zato jih lahko tudi toliko hitreje prepoznamo in se pred njimi zavarujemo.

Prav zato so veliko bolj nevarni prikriti narcisi.

Še posebno če jim uspe, da nas zapletejo v intimen odnos. Na prvi pogled gre praviloma za izjemno toplo, prijazno, radodarno in v družbi priljubljeno osebo. Prikriti narcis uporablja celo orožarno prefinjenih trikov. V fazi dvorjenja zna reči in narediti točno tisto, kar od njega ali nje potrebujemo. Zasipa nas z darilci in drobnimi pozornostmi. Posluša nas, kot da je to, kar govorimo, zanj življenjskega pomena. S svojo galantnostjo, ustrežljivostjo in duhovitostjo nas kmalu celo prepriča, da je naša duša dvojčica ali kaj podobnega. V tej prvi fazi ob njem kar plavamo na valovih sreče, navdušenja, blaženosti, hvaležnosti. To nas zasvoji, prav kot mamilo. Večino znakov, po katerih lahko prepoznamo narcisa, bomo opazili šele tedaj, ko bomo z njim že globoko v odnosu. Takrat pa je lahko naš občutek za to, kaj je res in kaj ni, že preveč zmaličen, tako da začnemo vse prepogosto sami sebe kriviti, da razmerje ni več niti bleda senca tega, kar je bilo v fazi dvorjenja.

Da bi spet užili začetno blaženost, za vsak naslednji narcisov zločin hitro poiščemo opravičilo. A njegova strahovlada se vedno, tako rekoč po definiciji, samo še stopnjuje …

Drži. To, da poslušamo, molčimo in kimamo, čeprav se ne strinjamo, pa da zaradi ljubega miru ubogamo in se ves čas po malem opravičujemo, ne da bi dobro vedeli, za kaj. Z vsem tem ustvarjamo idealne razmere, v katerih lahko narcis še bolj cveti in nas še bolj prizadene. Zelo pomembno je, da se zavemo svoje odgovornosti pri soustvarjanju tako bolnega odnosa. Če svojega prispevka k patologiji ne bomo prepoznali in razrešili, nas v bližnji prihodnosti kaj lahko čaka nov narcis z novo mrežo.

Ena največjih napak, ki jih ljudje delajo pri odnosih z narcisi, je, da se jim trudijo kar koli dopovedati, jih z močjo argumenta prepričati, da se motijo. A kot ste pronicljivo strnili v knjigi: »Kreganje z njimi se kaj hitro izrodi v nekaj tako norega, da se bomo bodisi vdali, da bi imeli mir, ali pobegnili. In se še lep čas spraševali, kaj nas je pravzaprav doletelo. Vsa orodja, ki smo jih pridobili za komunikacijo z normalnimi ljudmi, bodo pri narcisu odpovedala.«

Ko se počuti ogroženega, postajajo njegove obtožbe in laži vedno bolj napihnjene in noro absurdne. Tudi meni se je to dolgo dogajalo. Sprejemala sem ter se pustila teptati, ker preprosto nisem vedela za to bolezen. Ko nisem mogla več zdržati, sem začela raziskovati in v strokovni literaturi našla tako točen opis svojega narcisa, da me je kar zmrazilo.

Prav ta injekcija razumevanja vam je pomagala, da ste se od njega počasi odlepili.

Do tedaj sem se stalno na vse kriplje trudila, da bi mu olajšala življenje. Poganjalo me je prepričanje, da bom, ko bo lahko normalno živel, ob njem lahko normalno živela tudi sama. A življenje narcisa je eno samo veliko zaporedje kriz, pa če gre za resne probleme ali viharje v kozarcu vode. In tudi v obdobjih, ko je bil pomirjen in sit, sem zraven njega ves čas živela v hudem strahu, da ne bom spet storila česa, zaradi česar me bo začel brcati naravnost v srce. Bila sem kot otrok nasilnega alkoholika. Nenehno sem morala biti na preži. In nikoli nisem vedela, kakšen bo prišel domov. 

Bolj ko ste se izobraževali, bolj vam je postajalo jasno, da je ples z narcisom povsem brezupen in da je v njem edina prava zmaga konec odnosa.

Stroka med vrsticami namiguje, da je narcistična motnja v veliki večini neozdravljiva. V nekaterih primerih jo je sicer mogoče ublažiti, a prognoza vsekakor ni dobra.

Ko rečemo konec odnosa, mislimo idealno pretrganje vseh stikov. To je zelo pomembno, kajne? Razen seveda, če so v igri tudi skupni otroci.

Tudi če so v igri otroci, je v večini edina prava izbira konec odnosa. Nujne stike v funkciji skrbi za otroke pa se lahko naučimo upravljati. V knjigi navajam malce bolj podrobno razdelane tehnike za optimalno komunikacijo z narcisom.

Taki ljudje smo se pač nekje naučili, da je to, da nas nekdo ponižuje in izkorišča, da nas ves čas kritizira, nam grozi ter prestopa vse naše meje – da je to ljubezen. Pri ljudeh, ki se v otroštvu niso naučili takih hromečih podzavestnih vzorcev, je verjetnost, da se bodo zapletli z narcisom, veliko manjša.   

Njihov glavni namen je zmanjševanje škode, ki jo lahko kaj hitro povzroči vsak poglobljen stik.

V komunikaciji se moramo osredotočiti samo na bistvene vsebinske reči za dosego konkretnega cilja. Sami ne odpiramo nobenih drugih tem, na narcisove provokacije se preprosto ne odzivamo in pogovor vedno znova speljemo na kdaj, kje in kako. Samo bistvena dejstva in čisto nič drugega.

Če narcisu odtegnemo svoje reakcije, se nas bo kmalu naveličal in si poiskal drugo, hvaležnejšo žrtev.

Bolj ko se nanj čustveno odzivamo in mu skušamo kar koli dopovedati, slabše bo. Nedavno sem skušala pri razvezi od narcisa pomagati tudi prijateljici. Lahko sem se samo še enkrat prepričala, kako hitro vse skupaj degenerira v tudi po šestdeset razčiščevalnih e-sporočil na dan. Narcis se tega pričkanja ne bo nikoli naveličal. Tudi skupne otroke bo brez pomisleka zlorabil kot orožje. Samo mi bomo ob vsem tem besednem in psihičnem nasilju čedalje bolj izčrpani.

Te tehnike so izjemno koristne tudi pri obvladovanju narcističnih šefov. Zaradi omejenosti prostora sva se osredotočila na narcisizem v partnerskem odnosu. Kako pa je s porazdelitvijo te motnje med spoloma? Po mojih izkušnjah je odkritih narcisov več med moškimi, prikritih pa med ženskami.

O tem bi se težko z gotovostjo opredelila, so pa res tudi moje izkušnje takšne, kot pravite. Tehnike najučinkovitejše komunikacije z narcisom so na srečo enake za oba spola, pa če ga srečamo doma, v službi ali recimo šoli.

Pri tem je pomembno povedati, da smo nekateri veliko bolj občutljivi za narcisov strupeni opoj kot drugi.

Temu lahko rečemo luknja v duši, manjvrednostni kompleks, soodvisnost ali kako drugače. Gre pa za eno in isto stvar: za našo šibkost na podlagi ran iz otroštva ali adolescence. To bridko rano smo pridno potlačili v podzavest, da smo lahko zgodnja leta sploh preživeli. A kaj ko vsa potlačena bolečina zdaj kroji naše mišljenje in čustvovanje, za povrh pa tudi izbiro ljudi, ki jih spustimo v srce.

Zelo lepo povedano!

Taki ljudje smo se pač nekje naučili, da je to, da nas nekdo ponižuje in izkorišča, da nas ves čas kritizira, nam grozi ter prestopa vse naše meje – da je to ljubezen. Pri ljudeh, ki se v otroštvu niso naučili takih hromečih podzavestnih vzorcev, je verjetnost, da se bodo zapletli z narcisom, veliko manjša. Ne nujno zato, ker bi ga prej spregledali, temveč ker bo narcis hitro spregledal njih. Ugotovil bo namreč, da od njih ne bo dobil tistega, kar potrebuje, torej slepega oboževanja, nenehnega prilagajanja, brezkompromisnega strinjanja ter prenašanja verbalnih in včasih tudi fizičnih ali celo spolnih napadov.

Pretrganje odnosa z narcisom je tudi po vaših izkušnjah samo del okrevanja, kajne? Po tem se moramo trdo ukvarjati s sabo. Osvetliti temne kotičke svoje duše, zaradi katerih nas sploh privlačijo take pošasti.

Drži. To je dolg in mučen proces. A kaj ko je nujen! Če tega ne bomo storili, se bomo naslednjič zelo verjetno zapletli v podoben odnos. In potem bomo čedalje bolj zagrenjeni in se vdajali mislim tipa: Vsi moški so taki! ali Vse ženske so take! Kar seveda ni res, samo mi si podzavestno iščemo prav to sorto. In z vsakim takim odnosom je naša samopodoba slabša.

Na hrbtu knjige piše, da ste bili po razvezi dolgo v depresiji.

Delo na sebi je, kot ste prej omenili, zelo trdo. Pa tudi odžalovati moraš vse rane, ki si jih dobil v odnosu, kar lahko traja nekaj let. A če vztrajaš, se ti nekje v daljavi kmalu pokaže svetla lučka, h kateri se lahko usmeriš. Ta lučka si pravzaprav ti sam. Na koncu poti namreč najdeš samega sebe, kakršen v resnici si.

In šele ta pravi ti ima tudi pravo možnost za srečo in ljubezen.

Tako je.

Kako to, da ste se odločili ostati anonimni?

Preveč me je strah. Kdo ve, kakšne bi bile posledice, če bi se moj bivši narcis javno prepoznal. Tem ljudem se ne more zgoditi nič hujšega, kot da kdo javno razgali njihovo masko. Po tem, kar sem videla, ko sem pri pobegu od narcisa pomagala prej omenjeni prijateljici … Uh, ničesar niti približno takega si ne želim tvegati. Kar stresem se, če samo pomislim na to možnost. Narcisi so namreč pod svojo masko strašno ranljivi, saj se v resnici srdito sovražijo. Za povrh so še pod nenehnim stresom, ker jim vzdrževanje lažne osebnosti jemlje veliko energije – ki si jo vračajo tako, da jo srkajo iz nas. Povsem naša je torej odgovornost, da se prebudimo iz strupenega opoja. In da se zavemo, da ni na ta svet nihče prišel zato, da bi bil drugim predpražnik, pljuvalnik ali boksarska vreča.