Izpoved bralke: 15 let sem zapravila v odnosu z narcisom

S partnerjem sva bila skupaj več kot 15 let. Za oba je bila to druga daljša zveza, v kateri so se rodili otroci. On je iz prve zveze imel enega, jaz dva otroka, v najini zvezi pa se nama je rodila hči, sedaj stara 10 let in pol.

Pred kratkim sva se odločila, da bova življenje nadaljevala vsak po svoji poti. Ker imava že izkušnje z ločitvijo, bo vse skupaj potekalo brez večje drame. Korektno se bova zmenila glede skrbništva in stikov s skupno hčerko ter tudi glede premoženja.

Se mi pa ob razmišljanju o najini zvezi porajajo vprašanja - nekaj mi ne da miru v čustvovanju partnerja. Morda imate vi odgovor.

Najina zveza je bila hkrati zelo lepa in težavna že od samega začetka. Ko sem partnerja spoznala, je bil nekako na vrhuncu svoje moči, poslovno uspešen, počutil se je kot kralj, kar je bilo seveda zelo privlačno. Me je pa že zelo hitro na začetku zveze zmotilo, ko mi je rekel, da se njegova bivša partnerka, s katero je imel takrat desetletnega sina, ne more sprijazniti, da je njune zveze konec, čeprav nista živela skupaj že od otrokovega šestega meseca. »Zavoljo sina« so skupaj hodili na poletne počitnice in kasneje tudi smučat. Kar pa je bilo najbolj »glasno« je to, da je praktično vsak popoldan in večer hodil k njima zaradi sina, dokler le ta ni zaspal, kar je bilo zelo pozno, tako, da je bil tam do desete ure in čez.

Bivša mu ni pustila, da bi sin hodil k njemu, ker je bila verjetno v tako hudem zanikanju, in je s tem nekako sebi dopovedovala, da imata pač tako zvezo. Intimna v času najine zveze naj ne bi bila, kar sem partnerju verjela. Je pa trajalo kar tri leta, da je nehal hoditi tja in nekako stvari postavil na svoje mesto: živel je v novi hiši in sin je bil lahko z njim vsak drugi teden. Takrat sem si zelo oddahnila, čeprav sem kmalu spoznala, da je pri njem vedno na prvem mestu otrok.

Če zdaj gledam nazaj, me je vedno puščal zunaj nekega svojega kroga (sin, mama). Takrat sem sicer vse to videla, ampak kljub vsemu ostala z njim. Poskušala sem tudi oditi, pa očitno še nisem bila pripravljena. K meni je prihajal med tednom, ali pa jaz k njemu. Skupaj sva bila tudi za vikende, ko sva bila oba brez otrok, sicer pa ne, zaradi česar mi je bilo hudo. Pričakovala sem, da bomo zdaj, ko je situacijo z bivšo uredil, zaživeli skupaj. Za začetek sem mu predlagala, da bi vsaj vikende preživljali skupaj z vsemi otroki, vendar ni bil za.

Ker nisva napredovala v tej, zame naravni smeri, sem predlagala, da se pač razideva. Na dan, ko bi mi moral sporočiti svojo odločitev, sem prišla k njemu. Najprej sva se ljubila, šla v savno, potem pa je sledil pogovor, v katerem mi je povedal, da ne želi in ne more sprejeti, da bi bili med vikendi vsi skupaj. To je pomenilo, da je najine zveze konec. Torej, on je vedel, da me bo zavrnil, pa se je kljub temu prej ljubil z menoj. Ob tem, ko mi je vse govoril, je potočil tudi nekaj solzic, češ da mu je hudo, ampak on drugače ne more. Na nek način je bil iskren, po drugi strani pa mi je dal jasno vedeti, da me ne spusti v svoj krog.

Ko je minilo nekaj časa, sva spet pristala skupaj - seveda pod njegovimi pogoji. Leto ali dve pozneje sem nenačrtovano zanosila in se odločila, da bom otroka obdržala. Bil je zelo vesel, se je pa spet porajalo vprašanje skupnega življenja. Rekel je, da bi skupaj živeli morda kasneje, ko bo njegov sin že končal gimnazijo (torej čez 4-5 let) oz. da bo sina vprašal, kako bi se mu to zdelo. Ko je dobil njegovo privoljenje, je tudi sam privolil, da se preselimo k njemu v hišo.

Že dolgo vem, da ne bi nikoli živeli skupaj, če ne bi bilo najine hčerke, ki ji je bil predan. Skupno življenje je bilo zanj kar velik zalogaj, saj je edinec in ni bil vajen tolikšnega dogajanja. Z leti sva se oba spreminjala, rastla, naredila ogromne premike, vendar če zdaj pogledam nazaj, sem v neki meri vedno ostajala zunaj njegovega kroga, niti nisem čutila njegove predanosti najini zvezi. Po vseh letih osebne rasti sem nekako prišla do točke, kjer sem spoznala svoje meje. Prej sem se borila za njegovo pozornost, večkrat na neprimeren način in iz nemoči. Ko pa sem razčistila vse vzroke, zaradi katerih sem se borila, ni ostalo nič več.

Ugotovila sem, da od partnerske zveze želim predanost in ne le obljube, v smislu, vstopil bom v odnos potem, ko bom ugotovil, da je tam dovolj dobro zame. Partner po mojem videnju ni želel in zmogel prevzeti svoje vloge v predanem partnerstvu. Na nek način celo krivi mene, da ne more biti tisto, kar on je, in je prevzel vlogo žrtve. Jaz te krivde ne sprejmem. Trenutke bližine sva doživela le še ob ljubljenju, po katerem sva se naslednji dan praviloma sporekla. Verjetno zato, ker sem jaz zaradi malo večje bližine spet začutila večja pričakovanja do njega v partnerstvu, kar pa je on takoj zablokiral.  

V novo leto nisem želela vstopiti v zvezi, v kateri ni predanosti, spodbude in timskega delovanja v skupno dobro. Ker se je odločil, da ne vidi, da bi bila skupaj zmožna spremembe v zvezi na bolje, se je najino partnerstvo, tokrat zares in dokončno, končalo. Ko sva imela ta pogovor, je spet potočil solzice, češ, da me ima rad, in verjetno bi se bil celo sposoben ljubiti z menoj v slovo, če bi jaz to dopustila.

Ne znam si pojasniti, kaj me tu tako zmoti? Ali zna psihologija pojasniti, ali je to običajno čustvovanje? On pravi, da je žalost lahko lepa, jaz pa v njej vidim le veliko bolečino. V razhodu res ne vidim lepote. Vidim pa lepoto v zvezi in družini, v naravi, in v tem, ko bom odšla v neznano in si odpirala nova vrata v nove možnosti. Česa jaz ne razumem? Kaj me zmoti v tem vedenju?

Najlepša hvala za Vaš odgovor in razmišljanja!

- Bralka