Ksenija Benedetti: Zdaj ni čas za jamranje

Upam, da po novicah prejšnjega tedna vsi končno razumemo, da odnos do covida »ni stvar politične opredelitve, ampak izraz državljanske odgovornosti in solidarnosti« (Matjaž Gruden na twitterju). Covid in dolg rep posledic, ki ga pušča za sabo, bomo premagali le, če bomo vsi znali postati ljudje, ki skrbimo drug za drugega. 

Vzemite denar od oklepnikov in dajte zdravstvenemu osebju. Dajte ljudem vavčerje za zdravstveno oskrbo pri zasebnikih, če je treba. Časa za urejanje razmerij med javnim in zasebnim bo dovolj, ko ta covid vržemo na smetišče zgodovine. 

V vzporednem svetu so trije profesorji uglednih univerz Harvard, Standford in Oxford pripravili peticijo z zahtevo po ukinitvi ustavljanja javnega življenja zaradi vse hujših posledic mentalnega in fizičnega (da, paradoksalno, vendar ne nesmiselno) zdravja. Peticijo je do nekaj dni nazaj podpisalo 6.618 znanstvenikov in prek 14.000 predstavnikov medicinskega osebja. Hkrati se rojeva mednarodna tožba proti storilcem zločina proti človeštvu, ki jo pripravlja skupina uglednih odvetnikov. Poglabljajo se v tako imenovani »Corona Fraud Scandal« (škandal korona prevare, op. p.) in raziskujejo, kaj se je v resnici zgodilo: ali pandemija covida sploh obstaja, ali so ukrepi nujni zato, da se pandemija ne razširi ali za to, da imajo farmacevtska podjetja profit s prodajo testov in cepiv, ali gre za dušenje demokracije ali v resnici za varovanje ljudi. Oboje je legitimno. 

Ampak ko berem grozljivo pričevanje pisateljice Slavenke Drakulić o tem, kako je bolezen prebolevala, ali poslušam ginekologa Adolfa Lukanoviča, ki je preživel dva meseca v umetni komi, ali druge pogovore z obolelimi in preživelimi ali svojci umrlih, me take peticije in raziskave (za zdaj) nehajo zanimati. Za zdaj me je nehalo zanimati tudi to, zakaj se po smrti zaradi covida menda ne dela obdukcij in vse ostale zgodbe, ki jih najdemo vsepovsod. Diametralno različne informacije se širijo eksponentno in vsak v tem vesolju sporočil lahko najde tisto, v kar verjame.

A mnogi pogledi na stvarnost so skrivnost in bodo skrivnost verjetno ostali za vse, ki niso slepi, speči in goreči verniki na eni ali drugi strani. Zato bom tokrat vsa čustvovanja v tej kolumni spravila v predal in naštela nekaj suhih dejstev, ki jih ne glede na to, v katero skupino spadate – maskerji- antimaskerji, covid obstaja- covid je izmišljotina, demokracije nam ne morejo vzeti – demokracijo so nam že vzeli, ta vlada dela dobro – ta vlada je zanič in nas bo zasužnjila, opozicija spi in se je predala – opozicija je naše edino upanje, rad imam fižolovo mineštro – rad imam paradižnikovo juho - verjetno lahko sprejmemo vsi.

Dejstvo 1: Covid obstaja. Zelo obstaja. 

Tudi če za koga mogoče drži, da je ta bolezen posledica neke temne podtalne usklajene dejavnosti med WHO, Billom Gatesom in drugimi globalnimi silami ali gromozanska zarota proti človeštvu ali karkoli podobnega tem idejam, to ne pomeni, da covida in vseh zdravstvenih, družbenih in političnih posledic, povezanih z njim, ni. Zdaj je vprašanje, ali poznaš koga, ki je okužen ali bolan, že globoko v smeteh. Vsak v Sloveniji pozna koga, ki je za covidom zbolel, tudi hujše zbolel. To torej pomeni, da nevarnost zate, zanj, zanjo, zame obstaja. Sama tudi osebno poznam ljudi, ki so zboleli za najtežjo obliko in se komaj izvlekli, ena pacientka je stara 55 let, drugi pacient pa 35. Poznam tudi tri mlajše in vitalne ljudi iz Bergama, ki so bitko s covidom izgubili in jih z nami več ni. Zato je vprašanje obstoja in nevarnosti te bolezni vsaj zame zelo irelevantno. 

Dejstvo 2: Covid je kot loterija.  

To, da covid ni nevarna bolezen, da jo večina »itak« preživi in umirajo samo starejši, ne drži. Predvsem pa tisti del »saj umirajo samo starejši« zveni do konca sebično in ogabno. 

Res je, da smrt kosi tudi pri drugih boleznih, a pri tej je velika težava v tem, da je kot loterija: lahko stakneš virus in ti nič ni, lahko malo pokašljuješ in jo odneseš z nekaj dnevi počitka doma, lahko pa potrebuješ zdravljenje v bolnišnici, tudi na intenzivni negi in ni rečeno, da ti ta bolezen v najbolj groznem scenariju, vzame življenje ali življenje tvojega bližnjega. In to ni odvisno le od pridruženih bolezni. Pa še nepredvidljivo nalezljiva je, širi se kot požar v posušenem rastju, mnogi prenašalci pa sploh ne vedo, da so okuženi.

Res je tudi, da se jo v mnogih primerih da pozdraviti, a ne redko le s pomočjo primernih zdravil, postelje v bolnišnici in predvsem primernega zdravstvenega osebja. Če tega ni, se umrljivost poveča tako za covid kot za vse druge bolezni. Ko imate kakšno osebno izkušnjo v zvezi s tem (tudi ko zaradi covida ne pridete pravočasno do pregleda ali postelje v bolnišnici zaradi druge, morda celo hujše bolezni), se percepcije, čustvovanja in mnenja spremenijo. Menda so se danes, na nekem vlaku, vsi zelo odločno spravili na nekoga, ki maske ni nosil. Vsi.

Dejstvo 3: Covid je zafrknjeno zahrbten. Godrnjanje ne pomaga, ukrepi pa. 

Covid ima veliko oblik in nekateri ne vedo, da so ga preboleli, drugi pa zaradi njega umrejo. Nihče ne ve, katero obliko lahko stakne. Kjerkoli. Na kljuki, kozarcu, pri pritisku PINa, na gumbu v dvigalu, v izdihu mimoidočega ničhudegaslutečega tekača, za sosednjo mizo, ki je preblizu naše, v najboljši restavraciji. Ker obstajajo asimptomatski bolni, se lahko okužite od vsakogar in – ponovno – ne morete vedeti, kakšno obliko boste staknili. To je ta zafrknjena zahrbtnost covida, a pred njo se lahko vsaj deloma obvarujemo – z ukrepi, o katerih imajo že ptiči svoje pesmi.

Poleg vseh znanih se zdi, da se morda premalo poudarja splošna skrb za zdravje, ki vam okrepi imunski sistem, kar je eno izmed orožij za vse bolezni. Covid gre sicer tudi nad z zdravjem prekipevajoče ljudi. Če samo godrnjate in jamrate, kako vas vse v povezavi z ukrepi moti, ste jamravci verjetno tudi na splošno v življenju in vas moti vse, od napačnega vzorca na preprogi pri sosedu do števila zvezd na nebu. Vem, da bodo posledice, vem, da bodo imeli gostinci, frizerji, kozmetičarke in mnoge druge panoge tudi hude finančne posledice, ljudje bodo ostali brez služb in še veliko nezdravstveno hudega bo, in upam, močno upam, da bo država znala vsem oškodovanim pomagati, da preživijo, vsem ljudem pa s temeljnimi osebnimi dohodki onemogočiti odhod skozi težka vrata nepovrata. 

Dejstvo 4: Zdravstvenega osebja ni dovolj. 

Tudi če bo postelj in razvpitih respiratorjev (upam, da so zdaj vsi primerni za uporabo) dovolj, ni dovolj zdravstvenega osebja. Vse zastonj, če ležite v bolnišnici v vojašnici ali v dolini zdravja, če za vas nima kdo skrbeti. Dejstvo je, da je država zdravstvo zanemarjala mnoga in dolga leta. Dejstvo je, da je klinika za infekcijske bolezni zgrajena pred predolgimi in premnogimi dobami. Dejstvo je, da je bil mariborski UKC do pred kratkim brez klim (upam, da jih zdaj končno ima). Dejstvo je, da je bilo na tone denarja preko raznih operacijskih miz in žilnih opornic ukradeno in prelito v vile na Obali in kje drugje ali prekuhano na mnogih neznanih bančnih računih. In za to dolgoletno zanemarjanje in kraje gladko nihče ne odgovarja. In zdaj smo tu, kjer smo. Presenečenja niso več presenečenja. In če bo šlo tako naprej, vas v nobeno bolnišnico ne bodo mogli več sprejeti, s covidom ali s kakšno drugo boleznijo.  

Dejstvo 5: Linija posledic našega neodgovornega obnašanja 

Takole gre:

• zaradi pišmeuhovskega, neobzirnega in nejevernega odnosa nekaterih ljudi je okuženih vedno več 
• obolelih vedno več
• potrebnih bolnišnične oskrbe vedno več 
• potrebnih intenzivne nege in respiratorjev vedno več
• ostale bolezni na čakanju
• bolniki z ostalimi boleznimi brez diagnostike in oskrbe, ker ima covid rdečo preprogo in VIP vhod v bolnišnice 
• lockdown, sicer scenarij Bergamo
• država pomaga, kolikor lahko
• država ne more več pomagati
• kolaps gospodarstva
• kolaps kulture (gotovo že mnogo prej na tej lestvici)
• kolaps življenj na vseh področjih.

To so dejstva, ki niso povezana niti z vlado niti s protestniki, ampak z vsemi nami. Kakšni napadi na demokracijo se ponekod dogajajo vzporedno, je druga zgodba za drugo kolumno, ki bi verjetno tudi bila zelo zgovorna. 

Zdravje je najprej naša odgovornost, šele nato pravica. In to velja za vsakogar, tudi tiste najbolj nejeverne in (pogosto tudi upravičeno) kritične do sveta in družbe. 

Petkovi protestniki in protestnice – protestirajte, če želite, a dosledno vsi z maskami (tudi čez nos), na primerni in varni razdalji vsaj 1,5 metra, še raje 2, čeprav ste na prostem. In Policija – saj dobro veste, da boste z represijo samo podžigali k še hujšemu in večjemu odporu in bolj razgretemu ozračju, kajne? In – če veljajo pravila – naj veljajo za vse – cerkev ne sme biti sveta izjema. Ni čudno, da se kulturniki potem norčujejo in želijo v cerkvah prirediti svoje predstave in koncerte – tam virusa ni, ali kako? No, menda je z novimi ukrepi zdaj tudi to urejeno, a to, da ljubljanski škof in metropolit nastopa na vladni novinarski konferenci, prav nič ne pomaga k pomiritvi vseh ljudi – z vsem spoštovanjem do vernikov in ver vseh vrst. 

In odločevalci – v teh časih dajati tako velike denarje v oklepnike in drugo orožje, je res popolnoma nesmiselno in tem razmeram, oprostite, do konca neprimerno. Pa ne govorim o osnovni opremi vojakov, ki jo nujno potrebujejo in jo morajo dobiti, ampak o oklepnikih in drugih ne nujnih nabavah. Pojdite raje takoj vsi v nebirokratski »lov« na novo zaposlene zdravnike, medicinske sestre, negovalce in drugo nujno potrebno osebje. Škoda, da se to ni zgodilo že avgusta. Izobraževanje in vključevanje zadnjih letnikov šol in vabilo medicinskih sester v pokoju je prvi korak, a potrebnih jih je vsaj še deset, velikih in odločnih korakov, in samo z birokratskimi razpisi, na katere se skoraj nihče ne prijavi, tega ne bomo rešili.

Tudi če zdaj karantena do prihoda simptomov ne velja, jih je še vedno premalo. Te ljudi je treba dobro, res dobro plačati. Pika. Vzemite denar od oklepnikov in dajte zdravstvenemu osebju. Dajte ljudem vavčerje za zdravstveno oskrbo pri zasebnikih, če je treba. Draga Levica, razumem in spoštujem vaše skrbi, a zdaj je potrebno iz stebrov zdravstva postrgati vsakogar in vse, kar imamo, se vam ne zdi? Časa za urejanje razmerij med javnim in zasebnim bo dovolj, ko ta covid vržemo na smetišče zgodovine. Veseli me, da bodo cepiva za vse brezplačna. 

Če ste, dragi moji sopotniki in sopotnice v tej deželi, prepričani, da se epidemija zlorablja za druge, avtoritarne namene, za bogatenje in nedotakljivost posvečenih, če ne zaupate tej vladi in njenim predstavnikom, potem zaupajte stroki. Zelo dobro vem, da si zaupanje odločevalcem pridobimo z nedvoumno, odkrito in jasno komunikacijo in ne z lažmi, pol-informacijami in pokroviteljskim tonom. Tu ima marsikdo od nastopajočih še veliko prostora za napredovanje.

Ni potrebno, da poslušate Jelka Kacina, če mu ne verjamete, a poslušajte vsaj Aleša Rozmana, direktorja klinike Golnik ali Tatjano Lejko Zupanc, predstojnico infekcijske klinike UKC Ljubljana. Če ne morete poslušati direktorja NIJZ dr. Milana Kreka, poslušajte njegovega sodelavca epidemiologa Maria Fafangla. Če ne morete poslušati nikogar več, pa samo zaboga končno vsi upoštevajte ukrepe in se obnašajte odgovorno do drugih ljudi. Zdravje je najprej naša odgovornost, šele nato pravica. In to velja za vsakogar, tudi tiste najbolj nejeverne in (pogosto tudi upravičeno) kritične do sveta in družbe.

P.S.

Stara novica: Ameriški predsednik ni več kužen. Zelo mu privoščim. A mu obenem hudo zamerim za izjave, ki jih je radodarno delil in objavljal med boleznijo. Afnanje na predvolilnih zborovanjih po ozdravitvi in izjave, kako in koga med navijači bo vse slastno poljubljal, ker ni več kužen, je groteskno. Metanje mask v publiko … Zdi se mi, kot bi gledala satiričen film iz nekega drugega sveta. Obnašanje in komuniciranje, ki ga je izbral (ne le v teh časih) in od katerega se ne more ločiti (ker je to njegova osnovna substanca), je neskončno daleč od česarkoli predsedniškega. Prejšnji, tudi republikanski predsedniki, so glede tega v primerjavi z njim bleščeči biseri.