Kristina Kočan je pesnica in prevajalka, ki je doktorirala iz sodobne ameriške poezije. Doslej je izdala že štiri pesniške zbirke in sicer Šara (2008), Kolesa in murve (2014), Šivje (2018) in Selišča (2021). Slednja je bila v sklopu podeljevanja Veronikine nagrade nedavno izbrana za najboljšo pesniško zbirko leta. V intervjuju nam je Kočanova zaupala, kakšni so bili njeni občutki ob prejemu nagrade, od kod črpa navdih za pisanje pesmi, za kaj v svojem življenju je najbolj hvaležna in katerim dejavnostim se najraje posveča v prostem času.

Konec avgusta ste prejeli Veronikino nagrado za najboljšo pesniško zbirko, ki jo podeluje Mestna občina Celje. Ta se nanaša na vašo pesniško zbirko Selišča, ki je izšla v lanskem letu. Kakšni so bili vaši občutki ob prejemu omenjene nagrade? Ste jo pričakovali?

Nekaj takega človek nikoli ne pričakuje. Vsekakor sem bila prijetno presenečena, ko sem izvedela, da sem dobitnica nagrade, saj so bili poleg mene nominirani še štirje izvrstni pesniki in pesnice z odličnimi pesniškimi zbirkami. Ob prejemu nagrade so me seveda preplavili občutki veselja in neizmerne hvaležnosti, da je strokovna komisija prepoznala moje delo Selišča kot najboljšo pesniško zbirko leta. Nagrada mi brez dvoma pomeni veliko čast in tudi veliko priznanje mojemu delu, saj gre za enega najpomembnejših izborov poezije pri nas.

Po čem bi rekli, da se pesniška zbirka Selišča najbolj razlikuje od vaših prejšnjih treh; Šivje (2018), Kolesa in murve (2014) ter Šara (2008)?

Zdi se mi, da v osnovi sledim neki smeri, ki sem jo začrtala že v prvi pesniški zbirki, je pa ta zadnja pesniška zbirka zagotovo bolj jasna in precizna. Pri pisanju pesmi sem si dovolila izraziti veliko več umetniške svobode. Naredila sem tisto, kar sem želela. V omenjeni zbirki je prisoten tudi nekoliko bolj umirjen, celo meditativen ton, ki bralcu omogoči umik v svet, kateremu ne vlada neka linearna časovnost in neki stimuli modernega časa, temveč ponuja prostor za samorefleksijo, spoznavanje najglobljih človekovih delov in se obenem nanaša na kolektivno izkušnjo. Ta pesniška zbirka je v primerjavi s prejšnjimi tudi veliko bolj zvočna. V tem glasnem svetu se mi zdi bolj kot kdajkoli prej pomembno tudi to, kako pesem zazveni, ko jo beremo na glas. Od nekdaj sem bila občutljiva na zvok, hrup, šum, kar sem zdaj začela izkoriščati pri pisanju poezije.

Odkar pomnim, sem bila obdana s knjigami in besedno umetnostjo. Moj ded je bil mojster v pripovedovanju zgodb, pa tudi sicer so mi doma veliko brali. Pisanja sem se lotevala, še preden sem osvojila črke. Spomnim se, da sem si prisvojila mamine beležnice in vanje pisala z neko izmišljeno pisavo.

Kdaj ste se začeli navduševati nad poezijo? Koliko ste bili stari, ko ste napisali svojo prvo pesem, in kakšna je bila njena tematika?

Odkar pomnim, sem bila obdana s knjigami in besedno umetnostjo. Moj ded je bil mojster v pripovedovanju zgodb, pa tudi sicer so mi doma veliko brali. Pisanja sem se lotevala, še preden sem osvojila črke. Spomnim se, da sem si prisvojila mamine beležnice in vanje pisala z neko izmišljeno pisavo. Svoje prve pesmi sem začela pisati na začetku osnovne šole. Prva, ki se je spomnim in je bila objavljena v šolskem glasilu, je bila pesem z naslovom Ure. Čas oz. minljivost me je vedno preganjala; že v otroških letih.

Doktorirali ste iz sodobne ameriške poezije na Filozofski fakulteti v Mariboru. Kakšna znanja vam je dal omenjeni študij? Kaj iz obdobja študija vam je najbolj ostalo v spominu?

Že na dodiplomskem študiju sem se do ušes zaljubila v ameriško poezijo, zato mi je bilo v veliko veselje, da sem se lahko na doktorskem študiju, ki sem ga večinoma opravljala na graški univerzi, povsem posvetila njenemu raziskovanju in preučevanju. Ameriška poezija se mi zdi kot ocean brez konca.

Iz časov študija sta mi najbolj v spominu ostali dve ekskurziji v Združene države Amerike, ki sta mi omogočili, da sem se udeležila predavanj nekaterih odličnih ameriških profesorjev in branj pesnikov in pesnic; tako tistih, ki sem jih občudovala, kot tistih, do takrat še nepoznanih, ki so mi odpirali nove svetove. Dobila sem tudi priložnost obiskovati predavanja iz kreativnega pisanja in veliko potovati. To so bile neprecenljive izkušnje, ki so mi ostale v lepem spominu.

Verjetno sem najbolj hvaležna za to, da sem danes tukaj, kjer sem, da sem prišla do sem, da nisem obupala na poti. Hvaležna sem za sina in za mojo družino. To so velike stvari in zavedam se, da niso samoumevne.

Od kod običajno črpate navdih za pisanje poezije?


Pesniki neradi govorimo o navdihu. Ljudje si pogosto predstavljajo, da ležimo pod drevesom in čakamo, da nas obišče (smeh). Pisanje poezije je resno delo. Najbrž je eno najtežjih vprašanj, kako nastane pesem. Sprožilci so lahko tako zunanji kot notranji. Potem se ti lahko prepletajo med sabo oz. obstajajo v neki soodvisnosti. Pesem lahko nastane že zaradi ene besede ali misli. Najbrž gre za sintezo številnih dejavnikov. Mislim, da je spomin tisti, ki pomaga pri ustvarjanju pesmi, pesnik pa doda nek svoj tonovski način. Proces pisanja pesmi je nedvomno skrivnosten in zato tudi tako zelo osupljiv.

Za kaj ste v svojem življenju najbolj hvaležni?

Verjetno za to, da sem danes tukaj, kjer sem, da sem prišla do sem, da nisem obupala na poti. Hvaležna sem za sina in za mojo družino. To so velike stvari in zavedam se, da niso samoumevne.

Katerim dejavnostim se najraje posvečate v svojem prostem času?

Trenutno posvečam največ prostega časa moji družini, še posebej mojemu triletnemu otroku, ki je nadvse živahen. Radi se skupaj odpravimo v gozd, saj se v njem s partnerjem sprostiva, hkrati pa je to najboljše igrišče za malčka. Nedavno smo kupili tudi hišo, tako da bo od zdaj naprej del prostega časa zasedalo tudi vrtnarjenje.

V mojem življenju je bilo kar nekaj življenjskih izzivov in pretresov. Eden prvih je bil izguba mame v zgodnjem otroštvu. Morda so me prav te izkušnje naučile, da je treba biti v življenju hvaležen za tukaj in zdaj.

Za kateri življenjski izziv bi lahko rekli, da vam je dal največ v smislu osebnostne rasti? Do katerih novih spoznanj ste zaradi njega prišli?


V mojem življenju je bilo kar nekaj življenjskih izzivov in pretresov. Eden prvih je bil izguba mame v zgodnjem otroštvu. Morda so me prav te izkušnje naučile, da je treba biti v življenju hvaležen za tukaj in zdaj. Sama imam sicer še vedno težave s tem, da se v tem hitrem tempu življenja ustavim, užijem trenutek in praznujem, vendar delam na tem, da bi se izboljšala na tem področju.

Katera je vaša najljubša knjiga in zakaj prav ta?

Težko odgovorim na to vprašanje, ker je toliko knjig, ki so mi ljube. Pesniki, ki so mi najbolj všeč, so Stanley Kunitz, Wendell Berry, Robert Hass, Milan Vincetič, Galway Kinnell in Catherine Barnett. Še veliko drugih je. Njihova dela nenehno berem. Trenutno berem pesniško zbirko Psica in poletje pesnika Uroša Zupana, ki je prav tako eden mojih najljubših pesnikov.