Že dolgo. Vse odkar vem, se zavedam, da je življenje dragocenost, darilo, s katerim moramo spoštljivo ravnati in biti zanj hvaležni. Komu?! Usodi, univerzumu, roditeljem, učiteljem, vsem tistim, ki nas spremljajo in sodelujejo v njem, ki vstopajo vanj in iz njega odhajajo. Vsem, ki so bili, ki so in še bodo. Vsak ob svojem času. 

Zakaj prav Manca Košir? Kako to, da je prav ona tista, ki sem jo izbrala za vzor, za primer, za vodnico, učiteljico, za luč in svetlobo, za pogum in vztrajanje, za gledati naprej, navzgor, za pot v življenje, kolikor mi ga je še ostalo in kot mi je namenjeno. Odgovora ne morem dati v enem stavku, pričeti moram na začetku, mnogo let nazaj, tam in takrat, ko je bil čas še na moji strani. Moj zaveznik! Ko me ni priganjal, me opominjal, mi žugal, mi težil, me obremenjeval … Ko sem bila jaz tista, ki sem odločala, kaj bom z njim naredila, kdaj si ga bom vzela zase, kdaj za druge. Bilo ga je dovolj za vse, karkoli smo počeli: za igre, za zabavo, za ljubezen, za delo, za študij. 

Z visoko dvignjeno glavo in s prijaznim nasmehom se je ustavila in nas ogovorila, kot da nas pozna. Kot da smo stari znanci. Nič vzvišenega, nobenega občutka večvrednosti, češ »jaz sem nekaj, kaj ste pa vi?«, nič takšnega, kar bi nas naredilo majhne, nepomembne, nevidne, ni bilo slišati iz njenih ust. 

Imela sem lepo službo, delo, ki sem ga rada opravljala, a po nekaj letih sem si zaželela še nekaj več. Napredovanje v višje razrede je bilo možno le z ustrezno stopnjo izobrazbe, zato sem se odločila za študij na upravni fakulteti. Moji želji je bilo ugodeno, pogodba za študij ob delu mi je zagotavljala tako plačilo šolnine kot dneve dopusta za pripravo na izpite, kar je bilo več kot odlično. Lepi časi, naklonjeni mladim in znanja željnim ljudem, s poudarkom na tovarištvu in lepih medsebojnih odnosih. Na vrednotah! 


Bil je vroč junijski dan, ko sem imela še zadnji izpit pred zaključkom semestra. S sodelavcem, prav tako sošolcem, in še dvema sotrpinkama iz sosednjih podjetij, s katerimi smo se večkrat skupaj pripravljali na izpite, smo se peljali proti glavnemu mestu. Med potjo smo na glas ponavljali odgovore na vprašanja in se dopolnjevali v snovi, kolikor je bil kdo pripravljen. Tako smo si dajali pogum in bodrili drug drugega, v želji, da nam uspe. Skupaj smo bili močnejši, pogumnejši in delovali bolj sproščeno, čeprav je vsak pri sebi doživljal enako stisko in se skrivaj spopadal s strahom, s tremo, kako bo šlo. Večna skrb študentov! 

Stali smo pred vrati kabineta in čakali profesorja, ki je zamujal. Bilo nas je kakšnih petnajst izrednih študentov, nekateri smo se poznali s predavanj, nekaj je bilo nepoznanih. Vsi smo bili tihi, zamišljeni in se zvedavo ozirali po dolgem hodniku, kdaj bo končno prišel profesor in nas »rešil« negotovosti. Takrat pa se je v daljavi prikazala podoba mlade, lepo urejene ženske, z moderno frizuro in velikimi, široko odprtimi očmi, ki je prihajala nasproti. Manca Košir! Od presenečenja sem odprla usta. Takoj sem jo prepoznala. Gledala sem jo v filmih, spremljala na televiziji in brala njene članke v raznih revijah. Seveda je ona – profesorica in predavateljica na sosednji fakulteti, v sklopu katere je delovala tudi naša, sem potrdila svojo ugotovitev. Naenkrat jo je obkrožila skupina študentov, verjetno njenih, saj so delovali sproščeno, domače, bili so glasni in samozavestni, pravo nasprotje nam, ki smo tiho in v krču ždeli na kupu in opazovali dogajanje. Videlo se je, da so ji blizu, in obratno, da jim je naklonjena, a kljub sproščenosti so delovali spoštljivo in s primerne razdalje. Čez čas se je z veselim pozdravom poslovila od njih in se z drobnimi koraki napotila naprej po hodniku – proti naši skupini. 

Ko sem kasneje razmišljala o takratnem srečanju z njo, sem se spomnila, kolikokrat sem bila v svojem življenju prezrta, spregledana in kako slabo sem se ob tem počutila. Nekateri profesorji so nas izredne študente, drugače obravnavali. 

In takrat se je zgodilo nekaj, kar mi je za vedno ostalo v spominu. Z visoko dvignjeno glavo in s prijaznim nasmehom se je ustavila in nas ogovorila, kot da nas pozna. Kot da smo stari znanci. »Od kod smo, že dolgo in koga čakamo, kateri izpit je to?«, nam je postavljala vprašanja, mi pa smo ji, vsak po svoje, odgovarjali. Sprva zadržano, potem pa vedno bolj sproščeno. Njena preprostost, prijaznost in način, kako nas je obravnavala, me je za vedno zaznamovala. Nič vzvišenega, nobenega občutka večvrednosti, češ »jaz sem nekaj, kaj ste pa vi?«, nič takšnega, kar bi nas naredilo majhne, nepomembne, nevidne, ni bilo slišati iz njenih ust, ne zaznati v gestah, ki so izražale njeno čudovito osebnost. Prevzela me je! 


Ko sem kasneje razmišljala o takratnem srečanju z njo, sem se spomnila, kolikokrat sem bila v svojem življenju prezrta, spregledana in kako slabo sem se ob tem počutila. Nekateri profesorji so nas izredne študente, drugače obravnavali in enako so bili tudi redni študentje do nas marsikdaj zadržani, kot da nismo enakovredni. Pa nam je bilo po svoje težje študirati, imeli smo manj časa na voljo zaradi številnih obveznosti v službi in doma, saj smo mnogi imeli že družine, kakor tudi manj predavanj in konzultacij pred izpiti. Ni bilo prav, ni nam bilo vseeno, a v tolažbo smo si dopovedovali, da nam je pa na drugi strani bolje, saj imamo službe, denar in si lahko tudi kaj privoščimo. »Če smo prestali vojno, bomo še svobodo,« smo bodrili drug drugega in se vzpodbujali, da smo z vsakim opravljenim izpitom bližje zmagi. 

Izpit sem tisti dan opravila tako sproščeno in s takšno lahkoto kot še nobenega. Zaradi Mance! Zaradi besed, ki nam jih je privoščila, podarila iz srca, iz svoje plemenite duše. Dvignile so me! Spremenile so moj pogled na življenje. Dale so mi vedeti, da sem, da obstajam, da štejem, da pomenim, da znam. Še danes to vem. Premik, ki se je takrat zgodil v meni, je rodil spoznanje, da ni nihče več kot jaz – in nihče manj kot jaz. In da sem na svetu zaradi sebe, a z namenom, da pomagam drugim! 

»Zaradi vas sem izgubil strah pred državnimi organi,« mi je nekoč, več let kasneje, dejal moški, ki je kot stranka v postopku pri meni urejal svojo zadevo. Nasmehnila sem se njegovim besedam in dobro se mi je zdelo. Lepo jih je bilo slišati. In v meni je zacingljal zvonček spomina na srečanje z Manco pred mnogimi leti, katerega zvok mi je za zmeraj ostal v ušesih. 

Mnogokrat sem se spomnila na tisto posebno srečanje, na ozkem, dolgem hodniku takratne upravne fakultete. Srečanje, ki se je zgodilo z razlogom. Kot se zgodijo vsa. Čeprav se nam nekatera ne zdijo koristna, ne rodijo želenega, niso lepa ali nas pustijo prazne, so vseeno pomembna. Ker smo pomembni mi. In občutek, kaj nam kakšno srečanje pusti, kaj nam od njega ostane. Sporočilo, ki ga želimo ohraniti, ker se je dotaknilo srca, ali nekaj, kar hočemo pozabiti. Od nas je odvisno, mi smo tisti, ki izbiramo, odločamo. Sprejmemo ali zavrnemo.
Srečanje z Manco je imelo za posledico, da sem izgubila strah, tremo pred profesorji, pred izpiti, pred avtoriteto. A na drugi strani – ohranila spoštovanje do njih. Sprostila sem se in spremenila svoj odnos tako, da mi pot v Ljubljano ni bila več stresna, polna slabih občutkov in kompleksa manjvrednosti ter strahu, ali znam dovolj. Verjela sem v svoje znanje, se zavedala, da se bom mnogo lažje zbrala in odgovarjala, če bom sproščena in neobremenjena s strahom, kako bo, če bo. Moč pozitivnega mišljenja in vere vase mi je pomagala odpreti marsikatera vrata in se dotakniti tistega, kar je bilo za njimi. Mnogokrat v življenju. 


»Zaradi vas sem izgubil strah pred državnimi organi,« mi je nekoč, več let kasneje, dejal moški, ki je kot stranka v postopku pri meni urejal svojo zadevo. Nasmehnila sem se njegovim besedam in dobro se mi je zdelo. Lepo jih je bilo slišati. In v meni je zacingljal zvonček spomina na srečanje z Manco pred mnogimi leti, katerega zvok mi je za zmeraj ostal v ušesih. In katerega sporočilo sem nevede prenesla vase ter ga poskušala upoštevati pri svojem delu v službi in tudi sicer v svojem življenju. Da so se stranke počutile prijetno, sprejete in obravnavane tako, kot si zaslužijo, je bilo z moje strani potrebno tako malo, da skoraj ni omembe vredno. Da nisem nič več kot drugi, da tudi jaz poznam njihovo zadrego in tremo, da sem tudi sama kdaj stranka v postopkih pred različnimi organi, da je tudi meni kdaj neprijetno in da se tudi jaz »bojim« obrazcev, ki jih je treba izpolniti. Predvsem pa, da sem v službi in opravljam svoje delo – zaradi njih, ne zaradi sebe. In da imam tudi jaz kdaj slabe dneve, ko mi ne gre, slabe trenutke, ko mi je marsikaj odveč, in obdobja, ko moja pričakovanja niso izpolnjena. Da sem ne glede na svojo izobrazbo in delo, ki ga opravljam, samo – človek. 

»Vrednost človeka je v njegovem značaju in v njegovih dejanjih, ne v njegovi zunanjosti in ne v njegovih razmerah,« je nekoč zapisal slavni pisatelj. Ko sem v eni zadnjih revij brala intervju z meni drago Manco, sem v povedanem, izpovedanem, v besedah, ki bralca osupnejo in mu dajo misliti, ponovno zaznala njeno veličino in neizmerno bogastvo, ki jo nosi v svoji duši. 

Srečanje z Manco, kot sem ga opisala v tem pismu, je rodilo bogato klasje, polno dragocenih zrn, ki sem jih v svojem življenju posejala na rodovitna tla svojega srca. 

Spoznanje, da človek v življenju žanje tisto, kar je sejal, da je žetev vedno posledica, tisto zadnje, kar se zgodi, ko pade zavesa in se predstava konča. Kot češnja na torti. Kot posneta smetana. Kot sirup iz zdravilnih rastlin. Žetev je zadovoljstvo in hkrati hvaležnost, ki prihaja iz naše notranjosti, iz baze, kjer so hranjeni zapisi dogodkov in srečanj, ki so v nas pustili sledi in zaradi katerih smo postajali bogatejši in plemenitejši. Vsak nosi svoje. Tudi jaz. 

Srečanje z Manco, kot sem ga opisala v tem pismu, je rodilo bogato klasje, polno dragocenih zrn, ki sem jih v svojem življenju posejala na rodovitna tla svojega srca. Vzklila so v želji, da bom nekoč, ko pride moj čas, z nasmehom na ustih in s soncem v očeh preštevala polne skrinje dragocenega žita in moja duša bo – židane volje. Hvala, Manca.