Kampanja vključuje 23 izjemnih žensk z različnih področij, predstavila pa jo je evropska komisarka za inovacije, raziskave, kulturo, izobraževanje in mlade Mariya Gabriel. Z Ladejo Godina Košir sva se pogovarjali isti dan, ob ledeni kavi je delila z mano razmislek o svojem delu in nagradi.

Čestitke! Predstavljam si, da vam takšno priznanje daje veliko potrditev, da ste na pravi poti. Kako pa ga lahko razume nekdo, ki ni iz vašega posla in je nekje slišal, prebral, da ste uvrščeni na prestižni seznam 23 evropskih žensk prihodnosti?

Ko ste me povabili na intervju, me je prešinila misel: Ko reflektor osvetli eno, naj v soju luči zasijejo še druge. Skupaj se premikamo po teh orbitah, vpete smo v isti sistem, le da se enkrat prižge luč tu, drugič tam. Jaz ne bi bila prepoznavna, če ne bi pred mano in ob meni tlakovale poti še druge ženske, enako želim, da moji koraki pomagajo do preboja naslednicam. V tem kontekstu imajo nagrade zame smisel. 

Gane me vsakič, ko vidim, da človek predano in ljubeče opravlja svoje delo, pa tudi če je to čistilka na stranišču letališča. Vsak od nas je dragocen, ima svojo vlogo na tem planetu. 

Dajva jim nekaj imen.

Lučka Kajfež Bogataj, klimatologinja, Violeta Bulc, nekdanja komisarka, zdaj evangelistka eko civilizacije, Sara Isaković, športnica in znanstvenica, Edita Kuhelj Krajnovič, soustanoviteljica projekta Inženirke in inženirji bomo, pa Ajša Vodnik, direktorica AmCham, še in še bi lahko naštevala. 

Prva potrditev je prišla že leta 2018, ko ste bili finalistka za nagrado The Circulars 2018 v kategoriji Circular Economy Leadership Svetovnega gospodarskega foruma v Davosu.

Sledim svojemu poslanstvu in se vedno znova sprašujem, ali stvari, ki jih počnem, prinašajo notranje zadoščenje in obenem pozitiven vpliv v družbi. Pogosto sem se počutila kot žogica v fliperju. Toliko področij me je zanimalo in marsičesa sem se lotila. Svojega profesionalnega dela nisem nikoli zmogla opisati zgolj z eno besedo. Z leti sem spoznala, da je prav moja razpršenost pot do vedno novega znanja, izkušenj, spoznanj – zaradi »helikopterskega pogleda« lahko prepoznavam različne akterje in jih uspešno povezujem v širšem mednarodnem prostoru. A ko sem se znašla pred odrom v Davosu, me je spreletelo: Kaj pa jaz delam v tej druščini izbrancev?! 


To ste se spraševali? Saj vi nimate težav s samozavestjo.

(nasmeh) Res jih nimam. A imenovana sem bila ob ljudeh, ki so se izobraževali na prestižnih mednarodnih šolah, ustvarili izjemne mednarodne kariere. Formalno izobrazbo sem pridobila na ljubljanski univerzi, nisem živela dlje v tujini, res pa je, da sem bila vedno vpeta v mednarodna sodelovanja. Prepotovala sem veliko sveta, nastopila kot govornica v več kot 30 državah, na konferencah od Japonske do Savdske Arabije … 

V dvorani sredi zasneženega Davosa sem se še bolj zavedela dejstva, da je ključno živeti svoje poslanstvo. Gane me vsakič, ko vidim, da človek predano in ljubeče opravlja svoje delo, pa tudi če je to čistilka na stranišču letališča. Vsak od nas je dragocen, ima svojo vlogo na tem planetu. Nazivi in položaji seveda imajo svojo družbeno vlogo, ampak jedro, kdo smo, kaj smo, kakšni smo do drugih, nas dela zares vredne. 

Še vedno obstaja stekleni zid, ko se dotaknemo enakopravnosti obeh spolov. Ni bilo samoumevno vstopati v uprave, na ministrske položaje, vrhove. Računam na generacijo, ki zdaj vstopa na karierno pot, da bo modrejša, kot smo bile me. 

Vem, da se o premikih v krožnem gospodarstvu govori v enotah desetletij, pa vseeno za tiste, ki ne vedo: kaj vse delate?

Sem »orkestratorka« procesov, ki vodijo v trajnostno preobrazbo. Sodelujem z vladami, podjetji, mesti, znanstvenimi institucijami, nevladnimi organizacijami … Circular Change pod vodilom »Najboljša vstopna točka za vašo krožno zgodbo« deluje že šesto leto, nekaj temeljnih kamnov je postavljenih: Kažipot prehoda v krožno gospodarstvo Slovenije, pet mednarodnih konferenc Circular Change, vsaka je razprla določeno temo – nacionalni kažipoti, kreativne industrije, bioekonomija … Začeli smo informirati, kako najbolj preprosto pojasniti pojem krožnega gospodarstva, kot vam bo povedal vsak dober kmet: »Svoje posestvo želim predati naslednikom v vsaj tako dobrem stanju, kot sem ga prejel od prednikov.« Enako bi moralo veljati za naš odnos do planeta. 

Gre za način razmišljanja in delovanja za ohranjanje vrednosti, v nasprotju z linearnim principom, ki temelji na logiki vzemi, uporabi, zavrzi. Poudarjamo, da nimamo vseh odgovorov, imamo pa pregled nad globalnimi priložnostmi, eksperti, projekti, da tistim, s katerimi sodelujemo, pomagamo ustvariti njihovo edinstveno pot krožnega delovanja. Trenutno na primer sodelujemo pri pripravi kažipota za Čile in Črno goro, pri razvojni študiji za bioekonomijo za Centralno in Vzhodno Evropo, knjigi z akademiki iz Japonske, mednarodnem projektu Effective (Obzorje 2020), pripravljamo načela krožnosti za Ljubljano – zelo raznorodno, interdisciplinarno, inovativno. 

Ni lahka naloga, glede na to, da se Slovenija s tem še ni poenačila. V naši zavesti krožno gospodarstvo še ni zasidrano, kajne?

Je in ni. Climate KIC je na primer izbral Slovenijo kot pilotsko državo, v kateri poteka Projekt razogličenja preko prehoda v krožno gospodarstvo. V tujini je Slovenija pogosto navedena kot zelena referenčna država. Slovenci imamo v DNK-zapisu odnos do narave in sobivanja z njo. Zdaj, v času korone, smo videli, kako smo se znali organizirati in razširiti tako imenovane zelene zabojčke, naročanje lokalne hrane, platforme so vznikale, še več smo se vozili s kolesi, hodili, urejali vrtove, preoblikovali smo nekatere turistične produkte … Ko je treba, se znamo kot državljani organizirati. 

Manj dobro pa nam gre na sistemski ravni: medresorsko sodelovanje, povezovanje zasebnega in javnega sektorja, sodelovanje pri pripravi večjih projektov. Evropa ima znanje in ambicijo za prehod v trajnostno družbo, nedavni Evropski zeleni dogovor to potrjuje, prav tako locirana finančna sredstva za zeleno okrevanje. Za to potrebujemo sodelovanje vseh. 


Ustaviva se pri evropski ženski. Kakšna je za vas Evropejka prihodnosti? Če poveževa preteklost, sedanjost in vse izzive, s katerimi se spoprijema: povezovanje kariere in družine, vzpenjanje v pretežno moškem svetu, Slovenka kot Evropejka in tako naprej.

Moja generacija, rojena v Jugoslaviji, odraščajoča v Sloveniji, je imela privilegij, da biti ženska ni pomenilo biti izrinjena iz javnega življenja. Imele smo veliko možnosti, omogočena nam je bila brezplačna izobrazba, ostati doma kot žena in mati ni bil imperativ. Obstaja pa še vedno stekleni zid, ko se dotaknemo enakopravnosti obeh spolov. Ni bilo samoumevno vstopati v uprave, na ministrske položaje, vrhove. Sodelujem v upravnem odboru Sekcije žensk v Združenju Manager, kjer si želimo uravnoteženosti na vodilnih položajih – mešani timi dokazano bolje delujejo. Računam na generacijo, ki zdaj vstopa na karierno pot, da bo modrejša, kot smo bile me.

V čem vidite, da je tisto pravo, kar bo vsem prineslo zadovoljstvo in napredek?

Številne med nami so za to, da so dosegle vrh, žrtvovale svojo ženstvenost, sprejele moška pravila igre in vedenja. To je škoda, ker se s tem ženski princip delovanja izgubi. Osebno sem negovala svojo žensko plat, sem tudi mama treh otrok in vedno sem lovila ravnotežje med družino in kariero, ker me prav ta kombinacija izpolnjuje. Velja imeti potrpljenje, biti vztrajen, zvest svojim vrednotam. Rojeva se prostor za uveljavitev mladih (in zrelih) žensk, za nov način soustvarjanja z moškimi – dozoreva čas za preplet moškega in ženskega principa, potrebujemo namreč oba. Prav je, da našo različnost spoštujemo in negujemo.