Vaše delo generalnega tajnika Slovenske karitas je pravzaprav že končano, čeprav vas obiskujem v vaši stari pisarni. Uradno ste že v pokoju?
Tako je, zdaj delam kot prostovoljec. Obljubil sem sebi in drugim, da bom mandat končal, torej še dobro leto. 

V psihologiji učijo, da je na sedem let potrebna obnova, mi pa obnavljamo stanovanja, a nase pozabljamo! Nihče nas ni pripravil na to, da je za odnos treba veliko časa ter napora. In kot pravi papež Frančišek, veliko nežnosti.

Že veste, kaj potem?
O tem že razmišljam. Deloma je odvisno od družinske situacije, tu so vnuki, poleg tega naju z ženo potrebuje kateri od petih otrok. Zelo so si različni! Mirovanje mi ni pisano na kožo, kot kaže, imam gene svoje matere, ki je dejala: »Dokler se bom gibala in delala, bom zdravo živela!« Delo prinaša zdravje, aktiven sem na več področjih in mi ni težko. Na nekaterih sproti ustvarjam, druga načrtujem. Kombinacija morda izvira iz družine, naša rodbina je bila na prepihu ljudi, ki so se obračali k nam. Zelo smo bili angažirani pri pomoči v rodbini, sosedih ali občasnih obiskovalcih, na primer Romih. Moja mati jih je znala vzeti v roke, a jim je zmeraj tudi kaj podarila. 



Kako jih je vzela v roke?
Z njimi se je pogajala in jih zapletla v pogovor. Gospe so vedno kaj dobrega iztržile! Če so prišli ob praznikih, so bili še posebno veseli. 

Ni človeka, ki ga ne bi doletel križ, vsako družino najde. Dlje ko sem na svetu, bolj vidim, da to drži. A ljudje to krasno skrivamo, celo pred seboj. Kako to rešiti? Tukaj je veličina človeka, kako mu uspe. 




Celoten pogovor preberite v marčevski reviji Onaplus, ki je izšla 4. aprila 2017. Na prodajnih policah vas čaka vse do 2. maja.