Ivana Šundov: Bilo je grozno

Simpatična Ivana Šundov, ki se že nekaj let ne pojavlja več kot voditeljica na slovenskih televizijah, a so si jo mnogi zapomnili iz priljubljene zabavnoglasbene oddaje Petka, za katero je obenem soustvarjala tudi vsebino, seveda ohranja stike z družino in prijateljicami iz Slovenije. Oziroma jih je. V živo. Dokler se ni v boju za zajezitev epidemije novega koronavirusa življenje, kot smo ga živeli, vsem zaustavilo. Njo in njene someščane pa je prizadel še močan potres. Kako preživlja vse to? 

Mama in oče sta bila v odločitvah, ki so zadevale najino vzgojo s sestro, vedno zelo enotna in neomajna, kar se mi zdi najboljše. Tega moji hčerki nimata, ker sem »samo en starš«. 

Nemirni dnevi so, ne morem, da ne bi začeli z rušilnim potresom, v zadnjih 140 letih najhujšem v Zagrebu, ki je na predzadnjo marčevsko nedeljo močno prestrašil in prizadel prebivalce hrvaške prestolnice. Lahko z besedami sploh opišete, kakšen šok ste doživeli in ga še doživljate?

Nič ne bom olepševala, zelo sem se ustrašila in pravzaprav mi je šlo kar malo na jok, kajti pred nekaj minutami je bil nov sunek. Zara je v tem trenutku ob meni, Nika v sobi, vsaka dela svoje in poskušam biti zbrana. Saj ne da skrivam pred njima, otroci vse čutijo, toda trudim se biti čim bolj mirna. Vse drugo ne pomaga nikomur. V nedeljo je bilo grozno. Konec tedna se pogosto – čeprav si tega ne želim – zbudim zgodaj in brez alarma. Ura je bila nekaj čez šesto in tako fino se mi je zdelo, da bom lahko še malo spala, saj je bila nedelja. Na žalost je občutek trajal zelo kratko, naenkrat se je začelo vse tresti. Tla pod nogami, predmeti v stanovanju, in kar me je še bolj strašilo, je bil zvok, ki je vse to spremljal. Ne zvok stvari, ki se tresejo in majejo, ampak ta, ki je prihajal iz globine, od koder je izviral potres. Po prvotni paralizi sem stekla v sobo po hčerki, v šoku smo se s svetlobno hitrostjo oblekle v trenirke, vzele dokumente, ključ avtomobila, in ko se je stanje malce umirilo, stekle po stopnicah. Doslej sem čutila tri tako zelo močne sunke, sicer pa jih je bilo več in seizmologi napovedujejo »nemirna tla« še celo približno en mesec.

Strašansko silovita in neusmiljena je narava.

Pravite, da je neusmiljena narava … Morda tako deluje na prvi pogled, v resnici pa smo mi že predolgo neusmiljeni do nje. Samo pomislite, kako onesnažen je zrak, koliko plastike (in drugega odpada) onesnažuje naše vode in ubija živali oziroma favno in floro, koliko »posiljujemo« zemljo s kemikalijami, da rodi več, da se zasluži več … In koliko smo onesnaženi v naših glavah, stisnjeni oziroma ozki v srcih in na katero odrinjeno mesto smo dali skrb za naš planet zaradi »pomembnejših« stvari in pomanjkanja časa. Ko smo po potresu sedele v avtomobilu in poslušale obvestila, da bi izvedele, kdaj se bomo lahko vrnile domov, mi je hčerka rekla: »Mami, a veš, da je danes dan našega planeta?!« 

Ko sem ga začutila, sem najprej pomislila, kaj smo naredili, da se nam vse to dogaja. Najprej novi koronavirus, ki nas oddaljuje, potem pa še potres. Pozneje v istem dnevu je naglo padla temperatura – po pomladnih 20 stopinjah Celzija – sledil je sneg in ponoči še močan veter, ki je Zagrebčanom prinesel dodatno nevarnost, ker je vse metal s porušenih hiš. Na prvi pogled deluje, kot da je vse proti nam. Morda pa bi bilo bolje, če bi spremenili pogled na dogajanje. Ne oddaljujeta nas ne virus ne potres, ampak je to priložnost, da se zbližamo, najprej sami s seboj, in potem, da se povežemo in pokažemo v boljši luči kot ljudje, kot človeštvo. 

Tudi jaz komaj čakam, da znova objamem sestro, ki je v Ljubljani, starše v Vipavi, sorodnike v Novi Gorici, da s prijateljicami in prijatelji spet nazdravimo in zapojemo, se smejimo … A očitno zdaj ni čas za to. Ni čas za tekmo s časom, za tekmovanje z drugimi, za potovanja v oddaljene ali/in luksuzne kraje, pohlep, hvalisanje, kakršno koli razsipnost, objestnost. Zdaj je očitno čas za potovanja v notranjost nas samih, ki nam bodo prinesla popolnoma nove vpoglede in odprla nova obzorja. Čas je, da se vprašamo, v čem bi bili lahko še boljši, kaj lahko še storimo za človeštvo. Ustavimo se, umirimo in ozavestimo, kaj že imamo, ter to še bolj cenimo. Upam, da nam bo Zemlja odpustila, mi pa bomo znova odkrili lepoto drugih vrednosti in vrednot, resnično bolje cenili drug drugega, se zavedali, da smo odvisni drug od drugega, vseh živih bitij na tem planetu, in da bomo znali pokazati, da se tega zavedamo ter da to bolj cenimo.

Zame je družina vse. In sem štejem najprej družino »po krvi«, potem pa še nekaj ljudi, ki so moja družina, čeprav nismo v sorodu. 

Vaš tehtni premislek je v dramatičnih okoliščinah vredno večkrat prebrati, si ga zapomniti. Verjamem, da je v tem negotovem obdobju odgovorno ohranjati mirne živce in da strahu ne prenašate na hčerki.

Ti časi so res popolnoma nov izziv za vse nas in ne glede na to, da sta Nika in Zara že najstnici, panika in strah nikomur ne pomagata. Po drugi strani pa se pred hčerkama ne gre pretvarjati, saj vidita in čutita, kaj se dogaja – ne samo v mestu, v državi, Evropi, temveč po vsem svetu. V glavnem se veliko pogovarjam z njima, spremljamo dnevne informacije in navodila ter poskušamo biti kar se da odgovorne do sebe in drugih. Nekaterih ukrepov smo se držale, še preden so bili tudi tukaj uradno uvedeni, saj se vsak dan slišimo z družino, svojci in prijatelji v Sloveniji.

Draga Ivana, kaj menite o tem, da čustva in misli močno vplivajo na naše zdravje?

O tem sploh ni dvoma. Že Sokrat je rekel, da je v glavi (mislih) vse: kar misliš, to postajaš. Poleg tega močno verjamem, da kar čutiš, privlačiš, in kar si zamišljaš, ustvarjaš. Trudim se ozavestiti to iz dneva v dan.

Poudarili ste, da je med epidemijo, ko so za čim bolj učinkovito preprečevanje širjenja novega koronavirusa zaprte šole in se je družbeno in javno življenje v državah po Evropi ustavilo, (samo)izolacija čas za potovanje v notranjost in prav tako priložnost, ko se lahko bolj posvetimo družini. Si vi ne belite glave s tem, kako dneve s hčerama preživeti s čim manj stresa in negativnih mislih, češ, joj, saj se nam bo doma še zmešalo?

Meni je z Niko in Zaro zelo lepo. Saj ne rečem, da ni trenutkov, ko mislim, da se mi bo zmešalo, toda to je v glavnem tedaj, ko sem preutrujena ali preobremenjena in bi ju rada »odpravila«: »Tako naj bo, kot sem rekla.« Zanju tak odziv ravno takrat ni dober in se mi upreta, kar je najmanj, kar si v takšnem trenutku želim. Toda ko se vse tri malo umirimo in se pogovorimo, kot naj bi se že prvotno, se vse uredi. Med izolacijo poteka pouk na daljavo, a imamo kar red. Zara začne zjutraj in v njeni gimnaziji poteka vse v dejanskem času, v Nikini gimnaziji pa dopoldne nalagajo naloge in gradivo, dela pa popoldne in največkrat tudi v poznih večernih urah, kar ji pravzaprav ustreza. Prostega časa ni prav dosti, saj imata snovi kar precej. Vmes spremljamo, kaj se dogaja, in ko imamo čas, pogledamo skupaj kakšen film. To je zelo velik užitek za nas, saj potem komentiramo vse, denimo čas, v katerem se je zgodba dogajala, kostumografijo, način snemanja in še marsikaj.

Moja sestra je največji dar, ki so mi ga lahko dali starši. Med nama je le dve leti razlike in v otroštvu sva se znali močno skregati, saj sva si bili po značaju zelo različni. Od končane srednje šole in vse do danes pa naju razlike in podobnosti le povezujejo. 

Zdaj se pravzaprav kristalizira, kaj ljudje zares potrebujemo.

To, kar se zdaj dogaja, opisuje stanje naše globalne skupnosti, kakšni smo kot »vrsta«, koliko smo ozaveščeni, ali nad nami vladata strah in panika, sebičnost, ali pomislimo tudi na druge, kakšni ljudje smo, koliko smo zares človeški. Pred nami je izziv, da spremenimo poglede, se zazremo vase in se bolj zavedamo, da smo vsi povezani, da ne moremo živeti ne v preteklosti ne v prihodnosti, ampak da je življenje zdaj. Po mojem ne bi bilo odveč, če bi bilo v presežkih ljubezni, človeške topline, skrbi zase, za svojce in vse bližnje, torej empatije, skrbi za naš planet, prijaznosti, razumevanja. Vsega lepega, kar nas »zaliva«, kar nam pomaga rasti. Virus, izolacija in vse, kar se v povezavi s tem dogaja, je priložnost, da se povzdignemo, ozavestimo in poenotimo.

Torej vam je v času, ko se je porazgubila marsikatera vrednota, nemalo pa se jih izoblikuje na novo – družina zelo pomembna?

Zame je družina vse. In sem štejem najprej družino »po krvi«, potem pa še nekaj ljudi, ki so moja družina, čeprav nismo v sorodu. Ne bom jih naštevala, saj vedo, kdo so.

Antropologinja dr. Vesna V. Godina je nekoč v intervjuju za Onoplus povedala, da to, kakšen bo otrok, ne izhaja iz vzgoje staršev, temveč družbenega okolja, v katerem je bil vzgajan. Ali kdaj razmišljate o tem, kako se je duh čas spremenil od vašega otroštva in odraščanja?

V mojem otroštvu smo se družili zunaj, se lovili, igrali skrivalnice, gumitvist, menjali in presnemavali avdiokasete (še pred zgoščenkami), brali stripe … Če je kdo iz razreda zbolel, smo ga obiskovali in mu nosili zvezke in gradivo domov (kot vidim, tega zdaj ne počnejo), imeli smo kar nekaj stebrov avtoritete: od staršev in starih staršev, učiteljev, profesorjev do starejših sosedov, ki so bili današnje »nadzorne kamere«, ko staršev ni bilo doma, in tako naprej. Danes se velikokrat prav mi, ki smo se še igrali na ulicah, bojimo nanje spustiti svoje otroke, ki jim tega pravzaprav najbolj manjka. Naši otroci so zbiratelji, zbirajo ocene, da izpolnijo merila za vpise naprej, zbirajo všečke na družbenih omrežjih, nimajo pa kje dobiti »street smarta«, to je ulične pameti, ki je dokaj širok pojem in jo v življenju vsi potrebujemo.

Kakšne vezi ste stkali z vam pomembno žensko – mamo?

Mama je bila glavna ženska figura, in čeprav je bila stroga, mi je vlila občutek, da se lahko nanjo obrnem, tudi če naredim kakšno neumnost. Želim si, da bi to vedno čutili tudi moji hčerki.

Medijskih žarometov ne pogrešam, saj še vedno koketiram z njimi, všeč mi je, da lahko sama malce narekujem tempo. Veliko pomembnejši žaromet v življenju je zame ljubezen. 

S sestro sta imeli bržkone drugačen, bolj zavezniški odnos. Sta sorodni duši?

Moja sestra je največji dar, ki so mi ga lahko dali starši. O njej lahko govorim samo v presežnikih, tako kakovostna in celostna oseba je. Med nama je le dve leti razlike in v otroštvu sva se znali močno skregati, saj sva si bili po značaju zelo različni. Od končane srednje šole in vse do danes pa naju razlike in podobnosti le povezujejo. Res sem srečna, da imam svojo Ano.

Družine se spreminjajo, nekdaj je imela mama otroka brezpogojno rada in mu je puščala prostor, oče je zahteval pravila in red. Kdo je bil pri vas tisti, ki vam je govoril, da lahko dosežete vse, kar želite? In če ne boste, svet ne bo padel s tečajev?

Oče je steber družine in je bil mami vedno v veliko podporo. Nadvse rad se je poleg svojega dela in obveznosti ukvarjal z nama in zmeraj je bil zelo razumevajoč. Z mamo sta bila v odločitvah, ki so zadevale najino vzgojo, vedno zelo enotna in neomajna, kar se mi zdi najboljše. Tega moji hčerki nimata, ker sem »samo en starš«. Lani sta praznovala zlato poroko. Lepo je med njima še vedno čutiti ljubezen in spoštovanje ter videti, da sta si tudi na stara leta v podporo.

Vi, draga Ivana, niste med ljudmi, ki mislijo, da je življenje izgubljeno, če se jim enkrat vse sesuje?

Življenje nikoli ni izgubljeno, če imaš v njem svoj smisel.

A vendar neizogibno prinese tudi razočaranje. To je lahko večje ali manjše, kot obstajajo razlike med tem, kako smo opremljeni zanj. Ste razmišljali o tem, zakaj nekoga dotolče in drugega okrepi?

Zame možnost, da bi me razočaranje dotolklo, ni obstajala.

Življenje ste si ustvarili v Zagrebu. Ali človek za takšno selitev potrebuje pogum? Vi ste šli zaradi ljubezni.

Ljubezen preskakuje še marsikaj, ne samo meje. Površno gledano lahko rečemo celo, da je naivna, toda če je prava, ni preračunavanja, ni sebičnosti.

Ločitev ste prebolevali več let, ste iskreno razkrili in povedali, da ste morali oprostiti sebi, ker ste se krivili, da ste naredili napako. Zdaj ste preteklost pospravili – v preteklost?

V preteklosti ni nič novega in nič, kar bi se dalo spremeniti, kar potrjuje njen naziv. Naj ostane tam, kjer je.

Kaj vam je najbolj pomagalo, da ste našli stik s seboj in si začeli zaupati?

Dejstvo, da lahko le sama sebi najbolj zaupam oziroma da ne glede na ljubeče starše, svojce, prijatelje nihče ne more živeti mojega življenja.

Na trenutke se poigravam z mislijo, da bi napisala knjigo, saj se mi zdi, da sem nekaterih stvari doživela že za nekaj življenj, potem pa me mine, saj jih zapisujem zase. Bomo videli, vse se spreminja, prepuščam se življenju.  

Oblikujejo nas številne okoliščine, ljudje, na marsikaj sploh ne moremo vplivati. Vaše življenje ni nikoli ubiralo prav povprečnih poti, kajne? Mladi ste bili, ko ste bili prepoznaven obraz malih zaslonov, in veste – usidrali ste se v srca gledalcev. Ali imate zato, ker ste delali v medijih, trdo kožo?

Ne bi tako rekla. Za vse nas je življenje potovanje od točke do točke in na njem izkusimo marsikaj. Bistvo pa po mojem prepričanju ni v cilju oziroma destinacijah, ampak v zavedanju, da nas potovanje oblikuje, da vse, kar se nam dogaja, vse te izkušnje, tako slabe kot dobre, pripomorejo k naši rasti.

Pogrešate žaromete ali pač greste, tako po strelčevsko, predano proti novim ciljem?

Medijskih žarometov ne pogrešam, saj še vedno koketiram z njimi, všeč mi je, da lahko sama malce narekujem tempo. Veliko pomembnejši žaromet v življenju je zame ljubezen.

Ali pesmi še pišete?

Že kakšni dve leti ali tri nisem napisala nobene. Na trenutke se poigravam z mislijo, da bi napisala knjigo, saj se mi zdi, da sem nekaterih stvari doživela že za nekaj življenj, potem pa me mine, saj jih zapisujem zase. Bomo videli, kaj prinese čas. Vse se spreminja in po mojem bo po koncu tega, kar se zdaj dogaja, spet marsikaj drugače in nič več isto. Prepuščam se življenju.