Ne le Seve nacionale, kot vam pravijo nekateri, pravzaprav ste Seve internacionale. Med svetovno turnejo leta 2017 ste nastopili tudi v Las Vegasu. Kako bi se lahko ameriško občinstvo primerjalo s slovenskim in hrvaškim?

Imeli smo veliko koncertov po vsem svetu in zagotovo je bil na katerih kakšen tujec, v glavnem pa gre za naše ljudi, ki živijo v tujini in imajo enak temperament. Ni razlike med nami, razen tega, da naši izseljenci pogrešajo domače kraje, zato so ti koncerti zelo čustveni. Pravijo pa, da moj koncert ni drugačen od koncertov svetovnih zvezd, ki jih imajo priložnost obiskati. Želim si delati tudi dogodke za ljudi, ki niso z našega govornega območja.

Moj oče je veliko delal, zato ga pogosto ni bilo doma in sem ga pogrešala. Vselej mi je govoril, da sem za vse, kar v življenju naredim, odgovorna sama in naj ne iščem krivde pri drugih. V težkih obdobjih me je vedno rešil prav ta njegov nasvet. 

Nova turneja se začenja prav zdaj v septembru. Katerega nastopa se posebej veselite in kdaj vas bomo lahko poslušali in gledali v Sloveniji?

Vedno pravim, da je slovensko občinstvo najboljše, pa ne zato, ker se pogovarjava za vašo revijo, ampak je to dejstvo, ki ga je mogoče preveriti, videti v videih z nastopov. Turneja se začne septembra, po arenah pa v novembru in zelo se je veselim. V Ljubljani sem imela prekrasne koncerte v Cankarjevem domu, Križankah, Tivoliju in Stožicah na prejšnji turneji. Pod naslovom Dobrodošao u klub (Dobrodošel v klubu) jo je za nas delal naš Tomaž Pandur, moj prijatelj in režiser, za katerim nikoli ne bom nehala žalovati. Tudi za novo turnejo bodo poskrbeli Slovenci, očitno ste moja šibka točka. (Smeh.) Predstavila vam jih bom na novinarski konferenci za turnejo.

Vaše predstave so vedno vizualno privlačne in dramatične. Nam lahko poveste, kaj posebnega pripravljate tokrat?

Vesela sem, ker me je moj prijatelj Rok predstavil ljudem, ki popolnoma ustrezajo temu, kar sem iskala, ekipi strokovnjakov, s katerimi se vsak dan dogovarjam o podrobnostih nove turneje. Pripravljamo se že en mesec in videti je svetovno, moderno in komaj čakam, da se začne.

V enem daljših intervjujev z Vesno Milek v njeni oddaji ste dejali, da smo vsi otroci nesrečnih staršev. Prizadevati si je treba za spremembe podedovanih ali privzgojenih slabih vzorcev in to ni lahko. Kako to počnete vi in kako veste, da delate najbolje, kot lahko?

To vem, ko se počutim dobro in sem srečna, pa čeprav imam enake težave kot prej. Vsi ljudje moramo najti svojo pot do celjenja duše in še pomembneje – telesa, da bi bili srečni. Za to smo rojeni. Na koncu lanskega leta sem zbolela, nič strašljivega, ampak dovolj, da sem se odločila malo bolj paziti nase. Odpovedala sem nekaj koncertov, za katere smo bili dogovorjeni, ker je sin šel prvič v šolo in nisem želela izpustiti niti enega dneva. Teh šest mesecev premora je bilo najboljše, kar sem naredila zase. Izboljšala sem kakovost svojega življenja in zdaj sem spet nova ter pripravljena na vse.

Predvsem si želim, da bi moj sin imel sposobnost ustvarjanja svojega mnenja ne glede na to, kaj ga učijo v šoli. In da se nikoli ne bo odrekel svojim željam, se ničesar bal ter bi ga skozi življenje vodili ljubezen, čisto srce in misli. 

Si želite še kakšnega otroka?

Seveda, ampak upam, da to ne bo naslov najinega intervjuja.

Ali nam lahko kot mama šestletnega Aleksandra zaupate, v kakšnega moškega si želite, da bo odrasel?

Predvsem si želim, da bi moj sin imel sposobnost ustvarjanja svojega mnenja ne glede na to, kaj ga učijo v šoli. In da se nikoli ne bo odrekel svojim željam, se ničesar bal ter bi ga skozi življenje vodili ljubezen, čisto srce in misli. Prav tako, da ovir ne bi dojemal kot usodo, temveč vsakič kot še en korak, ki ga bo naredil, da bo življenje živel, dihal s polnimi pljuči.

Ločitev je boleča izkušnja, a včasih je nujna, neizogibna. Po njej človek težko spet zaupa, zares odpre srce za koga drugega. Kako je uspelo vam? Imate kakšen svoj recept?

Recept za srečno življenje leži v nas, ne v okolici ali partnerju. Okoli sebe si želim imeti odprta srca, to pa lahko dosežem le, če odprem svoje srce. Res pa je težko, če imaš slabe izkušnje. Težava je v tem, da se ljudje radi pogovarjajo o preteklosti in tako živijo v njej, ljubijo prijateljico žalost in potem ko so dlje slabo razpoloženi, pogosto takšni tudi ostanejo, ker ne vedo, da obstaja druga plat. Sama navada je problematična, saj se zdi tako vse laže rešljivo. V resnici je treba srečnost vaditi, trenirati, tako da se že zbudiš srečen. (Nasmeh.) To pa ni lahko, zato toliko ljudi obupa, pa čeprav je sreča lahko že korak stran, če seveda vztrajamo.

Politika spreminja ljudi v sužnje, ubogljive ovce brez lastnega mnenja. Se strinjate?

Prej bi rekla, da so ljudje zmedeni in zmanipulirani, saj v našem prostoru vlada politika strahu. Ta pa jih paralizira, jim onemogoča, da bi normalno razmišljali in imeli svoje mnenje, zato o določenih stvareh nikoli ne dvomijo. Še vedno spodbujamo nacionalnost, ki pa nima zveze z domoljubjem. To sta različni stvari!

Zdaj živim za ta trenutek, ne razmišljam o tem, kaj je bilo včeraj in kaj bo jutri. Morda se niti ne bomo zbudili – bog ne daj! – saj razumete, kaj želim povedati. Ljudje pogosto govorijo o drugih, o sebi pa vedo tako malo; za druge porabijo veliko več časa in pozabijo nase. 

Pred leti sem imela z vami kratek intervju in že takrat sem se lahko prepričala, da zares imate posebno karizmo. Kaj vas poganja v vzdrževanju pristne strasti do življenja, lepote, notranje in zunanje?

Poganjata me spoznavanje sebe in negovanje svojih dobrih lastnosti. Zdaj živim za ta trenutek, ne razmišljam o tem, kaj je bilo včeraj in kaj bo jutri. Morda se niti ne bomo zbudili – bog ne daj! – saj razumete, kaj želim povedati. Ljudje pogosto govorijo o drugih, o sebi pa vedo tako malo; za druge porabijo veliko več časa in pozabijo nase. Učenje o tem, kdo sploh si, ni izraz sebičnosti, temveč sprejemanje sebe in življenja takšnega, kakršno je. To je zrelost. Z zrelostjo pa nimam v mislih resnosti. Ugajajo mi duhoviti in duhovni ljudje; prav takšne si želim imeti ob sebi.

Nekje ste rekli, da je za vas terapija številka ena glasba skupaj z nastopanjem, ki razveseljuje vaše občinstvo in številne oboževalce. Katere strahove ste premagali ali vsaj zmanjšali med ustvarjanjem najnovejšega albuma Halo?

Med snemanjem nimam nikakršnih strahov, kar se tudi sliši. (Smeh.)

Katere pesmi so vam najbolj pri srcu?

Na albumu jih je sedemnajst in tudi pol leta po njegovem izidu mi je še vedno všeč. Najbolj so mi pri srcu pesmi Imaš pravo (Prav imaš), Kao (Kot; ta video je na youtubu dosegel več kot 25 milijonov ogledov), Unaprijed gotovo (Vnaprej končano), Magija (Čarovništvo), Otrove (Strup; ta video je na youtubu dosegel več kot 25 milijonov ogledov), Tutorial (Vadnica), Losha (Slaba), Daleko ti kuča (Daleč je tvoja hiša), pravzaprav vse. (Smeh.)

V nekem članku sem prebrala, da vas mama kar pet mesecev po porodu ni mogla objeti, ker je imela poporodno depresijo. Kako ste to preprečili pri sebi?

Nisem imela poporodne depresije, prav tako je ni imela moja mama. Zaradi rojstva mene je bila pet mesecev v komi.

V kaj ali koga verjamete, kadar vam je težko pri srcu, da vedno najdete svetlobo na koncu predora – tudi v najtežjih trenutkih?

V Boga v sebi in potem mi ni več težko. Ne glede na to, kaj z vami počno vaše misli, vas strašijo, obremenjujejo, se morate v vsakem trenutku zavedati, da so to le misli, ki jih lahko nadomestite z drugimi, lepšimi, in zato nikakor ne boste umrli. Tudi bolezen jemljite kot blagoslov. Kar koli se vam zgodi, to hitro sprejmite, pa bo tudi hitreje odšlo. Vse nam je dano z razlogom. Prav zato svojega življenja nikoli ne bi zamenjala z življenjem koga drugega, saj vem, da me čaka še veliko čudežev. Moj splošni napotek se glasi: ne bodite leni, vstanite zgodaj, telovadite, delajte, kar vas veseli, berite, bodite prijazni do sebe.

Ljudje so se pogosto vpletali v moje življenje in govorili, kaj bi morala delati. Popolnoma so šli v moj osebni prostor, si me lastili. Nekoč so o meni razpravljali kot o fenomenu in nisem mogla verjeti, da se to dogaja, saj sem vendar sedela za isto mizo.

Prvi najpomembnejši moški v življenju ženske je njen oče. Že v zgodnji mladosti ste ostali brez njega. Po čem se spominjate očeta Severa, po katerem imate ime, koliko ga pogrešate in katerih pomembnih lekcij ste se naučili od njega?

Moj oče je bil poseben in skrivnosten človek, zelo pošten, pameten. Bil je družaben, in ker je veliko delal, ga pogosto ni bilo doma in sem ga pogrešala. Vselej mi je govoril, da sem za vse, kar v življenju naredim, odgovorna sama in naj ne iščem krivde pri drugih. V težkih obdobjih me je vedno rešil prav ta njegov nasvet.

Še zadnje vprašanje: ali drži, da s svojima sestrama nimate najboljših odnosov?

Moji sestri nista znani osebnosti in imata svoje življenje. Jaz sem najmlajša in normalno je, da sta imeli do mene kdaj pokroviteljski odnos, saj sta me hoteli zaščititi. V otroštvu te to živcira, zdaj pa se temu smejimo in imamo odlične odnose.

Ljudje so se pogosto vpletali v moje življenje in govorili, kaj bi morala delati. Popolnoma so šli v moj osebni prostor, si me lastili. Nekoč so o meni razpravljali kot o fenomenu in nisem mogla verjeti, da se to dogaja, saj sem vendar sedela za isto mizo. Kot da me ne bi videli! Govorili so o ženski, ki z menoj nima nikakršne zveze, le da so ji dali moje ime. Imeli so svoje teorije. To je bila nenavadna izkušnja. Tega nisem vzela kot nekaj slabega in prav zato sem, kar sem, in se znam postaviti zase. Ne čutim zamere. Kdo drug bi obupal, vendar jaz predvsem vsem mladim svetujem, naj nikoli ne opustijo tega, kar radi počno, pa čeprav se ves svet zaroti proti njim. Še en nasvet bi podala: samo vi ste odgovorni za svoje življenje in morate vedno imeti jasno stališče, a najprej dobro razmislite, katero je zares vaše in katero ste prejeli iz okolice in mislite, da je vaše. To je past, iz katere se morate izmotati sami, torej ugotoviti, kdo ste sploh vi. Jaz sem na dobri poti do svojega reprogramiranja, če mi to še ni uspelo. In v tem uživam.