Večkrat ste že dejali, da vas kriminalne zgodbe zanimajo, ker je bila vaša mama državna tožilka. Kako ste kot deklica gledali na njeno službo? Ste razumeli, kaj počne? Vas je bilo kdaj strah zanjo?

Spomnim se, da je kot tožilka zaradi vpletenosti v primer organiziranega kriminala nekoč potrebovala varnostnika, da jo je spremljal, ker so ji grozili, vendar se mi takrat to ni zdelo nič posebnega. Prizadelo in prestrašilo me je, ko je nekoč z ekipo s službenim vozilom odšla na ogled nesreče s smrtnim izidom, njihov avto se je zaletel in dve osebi sta umrli, ona pa je bila hudo poškodovana. Takrat me je kot otroka postalo strah, da se ji kaj ne zgodi, da se mogoče kdaj ne vrne. Obseg in odgovornost tožilskega dela pa sem dojela šele veliko kasneje, ko sem bila že odrasla.

Spomnim se samo primera jeseniške deklice, komaj dve leti starega otroka, ki sta jo mati in njen partner zverinsko mučila in je na koncu umrla. Kako je kaj takega sploh mogoče? To je tako nepredstavljivo, tako šokantno in nekaj, kar je mene na primer izjemno, izjemno prizadelo, sploh ker je šlo za tako nedolžno bitje. Vendar govorimo o moškem in ženski, ki bi ju lahko srečali na ulici, lahko bi bila sodelavca v službi, sorodnika.   

Povedali ste tudi, da je vašo mamo neki kriminalec v začetku tožilske kariere klical rdeča kapica. A tega, ko ste knjigi izbrali naslov, niste vedeli, kajne?

Ne, tega nisem vedela, to mi je povedala, ko je bil roman že spisan in je imel tudi že naslov. 

Zakaj pa v vaši knjigi glavni junak tožilec ni tožilka? 

Pisala sem serijo, v kateri je bil glavni lik tožilka, najbrž nisem želela podvajati likov, kaj pa vem … Mogoče pa tudi nekoliko bolj uživam v moški družbi. (smeh)


Koliko se dandanes še srečujemo s predsodki, da to ali ono ni t. i. ženski ali moški poklic? Je morda tudi vam kdaj kdo rekel, da so kriminalke žanr za moške?

Ne, tega mi ni rekel nihče. Zanimivo je, da na primer kriminalke v večini berejo ženske. Spomnim se, da sem šla nekaj let nazaj v Cankarjev dom poslušat Joa Nesba, nastopal je v Linharovi dvorani, vsi sedeži so bili zasedeni, na njih pa so sedele izključno ženske. Ženska je tudi vodila literarni večer, tako da … Seveda se danes še vedno srečujemo s predsodki glede moških in ženski poklicev, pred kratkim sem videla žensko, ki je vozila tovornjak in spomnim se, da sem prav debelo pogledala, saj se mi je zdelo precej nenavadno videti žensko za tistim ogromnim volanom.

Novi knjigi, nadaljevanju Rdeče kapice, ki izide maja, bo naslov Beli volk. Tudi ta naslov nosi kakšen poseben pomen?

Beli volk je ime, ki sem si ga izmislila za izjemno močan opijat, gre za fentanil zmešan s heroinom, to je ulično ime za drogo, ki je petdesetkrat močnejša od heroina. Po drugi strani pa je beli volk povezan z našo staroslovansko mitologijo, kar v romanu nosi poseben pomen, beli volk se prikazuje v volčjih nočeh, nastopa kot pol človek in pol volk. Gre za tragično in precej kruto zgodbo o ljubezni, prevari, ljubosumju in sovraštvu.  

»V Rdeči kapici sem v ospredje postavila daljnosežne posledice vzgojnega zanemarjanja in zlorab otrok, kajti s tem se v družbi srečujemo vsak dan,« ste nekoč dejali. Kako ste se lotili raziskovanja teh težkih tem?

Veliko tega mi je znano že od prej, saj sem se precej ukvarjala s tovrstnimi temami, sploh pa sem vedno iskala razloge, ki pripeljejo človeka do tega, da je zmožen nekoga ubiti, poškodovati, mučiti ... Nikoli nisem mogla razumeti, kaj se sproži v človeku, da postane zver. Vendar sem vedno razmišljala narobe, z napačnega zornega kota sem gledala na vso stvar, kajti človeško bitje ni v osnovi dobro, veliko ljudi, recimo temu navadnih ljudi, bi bilo sposobnih v določenih situacijah izvršiti umor. Lahko tudi jaz ali pa vi. Zato je izjemno pomembno, v kakšnem okolju je človek rasel, kakšna je bila njegova vzgoja, koliko ljubezni je kot otrok prejel … Vse to so faktorji, ki vplivajo na kasnejše odločitve v življenju, tudi tiste, ki lahko pripeljejo do tega, da nekomu vzameš življenje.

Ljudje so spodobni neverjetne krutosti. Koliko je spolnih zlorab otrok, tudi v Sloveniji, na Štajerskem je bil primer očeta, ki je oplodil lastno hčerko, DNK test je potrdil, da je on oče otroka … Delal je kot učitelj glasbe v šoli. Vsakdanji človek.    

Kako je pisanje teh zgodb vplivalo na vas? Zloraba otrok je tema, o kateri ljudje navadno raje ne razmišljamo, ker je preveč strašna. 


Okoli nas se ves čas dogajajo grozljive stvari, vendar se nam vedno zdi, da se to ne dogaja tukaj, ali pa se ne dogaja v našem kraju, ljudem, ki jih poznamo, torej zavedno ali pa nezavedno se oddaljimo od takšnih stvari. Vendar se za zaprtimi vrati dogaja marsikaj in to veliko bližje, kot mislimo. Spomnim se samo primera jeseniške deklice, komaj dve leti starega otroka, ki sta jo mati in njen partner zverinsko mučila in je na koncu umrla. Kako je kaj takega sploh mogoče? To je tako nepredstavljivo, tako šokantno in nekaj, kar je mene na primer izjemno, izjemno prizadelo, sploh ker je šlo za tako nedolžno bitje. Vendar govorimo o moškem in ženski, ki bi ju lahko srečali na ulici, lahko bi bila sodelavca v službi, sorodnika … Ljudje so spodobni neverjetne krutosti. Koliko je spolnih zlorab otrok, tudi v Sloveniji, na Štajerskem je bil primer očeta, ki je oplodil lastno hčerko, DNK test je potrdil, da je on oče otroka … Delal je kot učitelj glasbe v šoli. Vsakdanji človek. Takšnih primerov je nešteto. In to je realnost. Lahko razmišljamo o njej ali pa pač ne.

Knjiga Rdeča kapica bo postala televizijska serija, ki jo bomo gledali na Pop TV. Vi pišete scenarij, koliko besede pa boste imeli pri izboru režiserja in igralcev?

Upam, da se bomo zmenili tako, da bo vsem prav, čeprav navadno odločitve o tem sprejema producent. 

Ko sem bila mlajša, sem bila nočni tip. Ustvarjala sem bolj ali manj ponoči, zjutraj pa dolgo spala. Zdaj grem spat nekje do dvanajstih in se potem zgodaj zbudim. Takrat najraje pišem, tudi koncentracijo imam močnejšo in mislim, da sem bolj kreativna. 

»Ko je kaj posneto po literarnem delu, imajo ponavadi bralci v glavah že nekakšno predstavo o tem, kako naj bi bili liki videti, zato je pri ekranizaciji pogosto razočaranje, saj pomenske praznine v delu polni vsak po svoje,« ste nedavno dejali. Kdo je bil doslej za vas največje pozitivno ali negativno presenečenje med igralci, ki so skočili v čevlje znanih literarnih junakov? 

Kaj pa vem. Gledala sem film The Snowman, adaptacijo po Nesbøjevem romanu. Igralec Michael Fassbender, ki je igral Harryja Holea, glavnega junaka Nesbøjevih kriminalnih romanov, nikakor ni mogel nadomestiti moje predstave o tem, kako naj bi Harry izgledal. Ves čas me je nekaj motilo. To je težka naloga, izbrati prave igralce. Prijetno presenečenje je bil Javier Bardem v filmu No Country For Old Men, ki je adaptacija romana Carmaca McCarthyja, vendar mislim, da z Bardemom ni mogoče zgrešiti. (smeh) 


Čeprav je pisanje kreativen poklic, morajo biti pisatelji zelo disciplinirani in rutinirani. Kako je videti vaš pisateljski vsakdan? Je kriminalke lažje pisati ponoči? 

Uživam v delu, ki ga opravljam, zato mi ni težko delati tudi več projektov hkrati, vendar morajo biti vsi vezani na roke, tako si lahko razdelim čas in ga smisleno uparabim. Dopoldneve ponavadi namenim sestankom, pišem popoldne, včasih pa tudi zelo zgodaj zjutraj. Ko sem bila mlajša, sem bila nočni tip. Ustvarjala sem bolj ali manj ponoči, zjutraj pa dolgo spala. Zdaj grem spat nekje do dvanajstih in se potem zgodaj zbudim. Takrat najraje pišem, tudi koncentracijo imam močnejšo in mislim, da sem bolj kreativna. Potrebujem pa vsekakor mir, ne morem si predstavljati, da bi pisala v hrupu ali ob dogajanju okoli sebe, kot sem lahko včasih. Z leti postaneš bolj zahteven, točno veš, kaj ti ustreza in kaj ne. In seveda k temu stremiš.