Velja za eno najpomembnejših sodobnih slovenskih dramatičark z izjemnim opusom in številnimi nagradami, med katere sodijo tudi po tri Grumove in Šeligove nagrade, nagrada Prešernovega sklada v letu 2018 in lanskoletna Borštnikova grand prix nagrada. Letos si je prislužila še nominacijo za Cankarjevo nagrado, novoustanovljeno literarno priznanje za najboljše delo s področja pripovedništva, lirike, dramatike ali esejistike, ki jo bodo pri nas podelili prvič, in nagrado modra ptica za svoj prvenec v slovenski mladinski književnosti. Zame bo Simona Semenič vedno tudi soseda iz mladih let v Ajdovščini, ki je vedno znala razmišljati s svojo glavo in brez olepševanj povedati prav tisto, kar si je o nekom ali nečem mislila. Ko sem jo v intervjuju spraševala, ali imajo ženske v njenem sorodstvu to mogoče v genih, je priznala, da so vse res nadpovprečno glasne, kar pa ne pomeni nujno, da so tudi slišane … No, njen glas je vsekakor vredno slišati. 

Z vašim prvim mladinskim romanom Skrivno društvo KRVZ ste kar takoj osvojili nagrado modra ptica, poznavalci tudi ocenjujejo, da bo tej literarni poslastici pripadlo pomembno mesto v sodobni mladinski književnosti. Pa vendar začetki nastajanja romana niso bili ravno obetavni – vaš sin Črtomir je menda začel jokati, ko je prebral rokopis. Kako to?

Želel je, da mu napišem zgodbico o vitezih. Napisala sem nekaj strani in mu jih prebrala in nikjer ni bilo nobenega viteza, zato je začel jokati. Takrat je imel osem let. Leto in pol kasneje sem končala prvo verzijo romana, ki mu je bil že bolj všeč. Te zadnje verzije Črtomir še ni prebral, zdaj ima devetnajst let. Jo je pa prebral moj mlajši sin Vitomil, že dvakrat in vsakič je navdušen. Roman je kar dolgo romal naokoli, vmes sem ga popravljala, zadnje popravke sem potem naredila junija lani in roman poslala na natečaj. Nisem polagala kaj dosti upanja v to, da bom dobila nagrado. Bolj se mi je zdelo pomembno, da roman ob tej priliki prebere več ljudi in da mogoče dobim založnika. Tako da sem bila nagrade res neskončno vesela. 

Jezi me, da se pretvarjamo, da enih stvari kar ni. Na primer, če en starš drugemu ne more ali noče plačevati alimentacije, potem država plača skrbniku otroka bednih 50 – 90 evrov mesečno. In potem poudarjajo, da pri nas samohranilk in samohranilcev ni. Ta znesek je skrajno sramoten. 

Je pisati za mladostnike vseeno drugače kot ustvarjati dramska besedila? Sploh ker sta sinova očitno kar zahtevna publika?

Ja, na nek način je res drugače. Kot prvo, glede romana nisem imela ne jaz in ne moje bralke in bralci nobenih pričakovanj. Kot začetnica sem se tako lahko bolj sprostila. Pri drami je zdaj že drugače. Pričakovanja, tako moja lastna kot tudi drugih, mi pisanje nekako otežijo. Dram ne pišem več s takim veseljem. Morda bi morala namesto veselje uporabiti besedo naivnost. V njenem najbolj žlahtnem smislu seveda. Poleg tega dojemam pisanje za otroke kot prostor svobode v tem smislu, da lahko daš svoji domišljiji bolj prosto pot. V otroškem svetu nad strehami letijo prijazni zmaji, dedki so svetovno znani zmajeslovci, na podstrešjih se skrivajo čudesa, kot so skrivnostni zemljevidi, in po ulicah se sprehajajo hudobneži, ki bodo na koncu romana premagani. Vse to mi je predstavljalo neizmerno zadovoljstvo ob pisanju. 

Tisti, ki spremlja vaše delo, dobro ve, da pogosto črpate iz osebnih izkustev, o katerih pišete in jih kot performerka uprizarjate brez zadržkov in zavor. Zakaj je tako pomembno, da o tem, »o čemer ne moremo govoriti, ne smemo molčati«, če si lahko izposodim vašo misel iz enega od intervjujev?

Zdi se mi, da veliko tegob in nepotrebnega trpljenja izhaja iz tega, ker si o nekaterih stvareh ne upamo ali dovolimo spregovoriti. Včasih je sama beseda neizgovorljiva. Spoznala sem osebo z epilepsijo, ki v pogovoru o epilepsiji nikoli ne izgovori besede epilepsija ali napad. Namesto tega reče »tisto«, »tista reč«, »saj veš«, »no«. Zdi se mi, da je lažje živeti, če stvarem daš imena. Če si lahko izposodim primer iz mladinske literature, ko sva že s tem začeli, Mrlakenstein v Harryju Potterju je nekaj takega. Bolj, ko se bojiš izgovoriti njegovo ime, večjo moč ima. 


Pa ste sami svojo intimnost brez težav razgalili? Odkrito spregovoriti o spopadanju z epilepsijo, pomanjkljivim zdravstvenim sistemom, položaju neodvisne kulturnice oziroma samozaposlene v kulturi in družinskem življenju oziroma materinstvu ter spolnosti in erotiki zagotovo zahteva veliko poguma. 

Ne zdi se mi, da bi govorjenje o teh stvareh terjalo kakšen poseben pogum. Tega, da imam epilepsijo, ne morem ravno skrivati, torej pač govorim o tem. Imam dva otroka, torej mi niti seksualnost niti materinstvo nista tuja. Enako velja za položaj samozaposlene v kulturi. Zakaj se mi pa zdi nujno, da o tem govorim, bom ponazorila z anekdoto. Pred nekaj leti sem bila po enem hujšem epileptičnem napadu hospitalizirana. Sobo sem delila s starejšo gospo, ki je prav tako prišla v bolnico zaradi epileptičnih napadov. Beseda je dala besedo in naposled mi je zaupala, da ona nima tega kot jaz in da ne razume, kaj počne tu. Njej je namreč njen dušebrižnik povedal, da jo obseda hudič. Moram reči, da sem bila povsem iz sebe, nisem mogla verjeti, da je to v tem tisočletju še možno. Je možno. In zdi se mi, da manj, kot govorimo o tem, bolj možno je.

Pa ste ji razložili, kako je s tem hudičem? 

Poskušala sem, ampak ni imelo prav nobenega smisla, dialog se je izkazal za nemogočega. Na koncu sem samo kimala in se smehljala. Saj na metaforični ravni lahko razumem, ampak ljubša mi je metafora, da me obseda božje, iz česar potem izvira beseda božjast. Res ne morem pristati na to, da se me polašča neka rdeča pošast s črnimi rogovi, še na ravni metafore je prej smešno kot karkoli drugega. 

Danes, hvala bogu, v našem okolju sicer ni več toliko moških, ki bi jih bilo sram, da sodelujejo pri gospodinjskih opravilih. Je pa vzniknila druga sorta, ki se počutijo zelo liberalne, osvobojene patriarhata in podobne neslanosti, če prevzemajo gospodinjska dela. Ko se bodo nehali tako počutiti in gospodinjska opravila ne bodo več sinonim za ženska opravila, potem bomo mogoče ženske iz moje družine manj glasne. 

Vam je bilo o kateri od teh tem še posebej težko pisati? In kako ste v vse, kar ste in kar počnete, vključili svojo bolezen?

Ne vem, ali mi je bilo o kateri od teh stvari sploh težko pisati. O temah, ki se me osebno tičejo, pišem na bolj humoren način in se ob tem, moram priznati, zabavam. Verjetno je pri meni humor tisti distančnik, zaradi katerega potem odpadejo zadrege, nelagodnosti in podobno. Je pa res, da stvari lahko zapišem – oziroma sploh poimenujem – ko imam najhujšo tesnobo že za sabo.

Ko sva se dogovarjali za ta intervju, ste mi potožili, da bi radi prišli do službe in da svobodnega življenja preprosto ne zmorete več. Kako je mogoče, da se za tako vsestransko ustvarjalko, eno najpomembnejših slovenskih dramatičark, performerko, režiserko in pisateljico, pri nas ne najde služba? 

Na tako imenovani svobodi sem že skoraj dvajset let. Negotovost in ves stres, ki ga prinaša status samozaposlene, sta tudi doprinesla k temu, da se mi je zdravstveno stanje precej poslabšalo. Med samozaposlenimi je izgorelost večja, če pa imaš poleg tega še kronično bolezen, je še toliko slabše. Zadnja leta mi gre sicer dobro, finančni deli nagrad mi predstavljajo velik del družinskega proračuna, lahko si privoščim tudi bolniško. Ampak ne morem računati, da bom do upokojitve vsako leto prejemala nagrade. Nujno potrebujem večjo varnost, dokler sem vsaj še toliko zdrava, kolikor sem. Že leta se prijavljam na razpise za službo, ampak do zdaj še nisem bila uspešna. Mislim, da je skrajnji čas, da razširim prostor iskanja. To pa seveda pomeni tujino. 

Se boste lahko pri pisanju tudi v tujem jeziku tako izražali, kot se izražate v materinščini? Ali bi se preizkusili v čem drugem?

Vsekakor ne nameravam pisati v tujem jeziku. Slovenščina je moj materni jezik, jezik, ki ga ljubim. Sicer sem pisala tudi že v tujih jezikih, ampak ni isto. S službo mislim na poučevanje dramskega pisanja ali dramaturške in podobne službe v gledališčih. Saj za kaj drugega nimam izobrazbe.

Ima pisanje o temah, o katerih večina Slovencev ne govori, za vas mogoče tudi terapevtski učinek ali se v tem skriva malce uporništva oziroma poziva k temu, da bi bil glas Slovencev o teh družbenih problemih bolj slišan?

Verjetno malo enega, malo drugega. Jezi me, da se pretvarjamo, da enih stvari kar ni. Na primer, če en starš drugemu ne more ali noče plačevati alimentacije, potem država plača skrbniku otroka bednih 50 – 90 evrov mesečno. In potem poudarjajo, da pri nas samohranilk in samohranilcev ni. Ta znesek je skrajno sramoten, ampak je pa res, da je. Na podlagi tega lahko torej besedo samohranilka ali samohranilec črtamo iz Slovarja slovenskega knjižnega jezika. Tehnično jih res ni. Problem rešen. Mogoče to zdaj niti ni več tako, to so moji predlanski podatki. Ampak glede na to, kako se stvari odvijajo, bi rekla, da je še dosti slabše. Takih reči je boleče veliko, o vsaki lahko napišem vrsto dram. Ampak dokler imam svoj kamin pozimi in klimo poleti, kaj bi se ubadala s tem? 


Ampak v vašem sorodstvu po mamini strani je bil glas žensk vedno slišan, kajne? Imate to v genih? 

Nimam občutka, da je bil v naši družini glas žensk slišan. Je res, da smo vse nadpovprečno glasne, morda se zaradi tega zdi, da smo tudi slišane … (nasmešek) Moja prababica Pavica je umrla, ko je imela moja babica Milica sedem let. Štiriindvajsetletna se je potem iz Dalmacije preselila v Slovenijo, neizobražena, brez znanja jezika, tako rekoč gola in bosa, na milost in nemilost prepuščena okolju, ki je nestrpno do drugačnih in težko sprejema prišleke. Mogoče je bila glasnost edino orožje, ki ga je imela na razpolago. In mogoče smo to potem podedovale.

Ampak na splošno se mi zdi, da imamo ženske premalo glasu. Če pihamo v isti rog kot moški, potem se nas upošteva, če hočemo kaj drugače, se nas označi svojeglave, zafrustrirane in seveda čarovnice. Saj imamo volilno pravico, smo v parlamentu, smo direktorice, smo umetnice – kaj nam še manjka? Za začetek nam manjka, da se to ne bi poudarjalo. Da bi bila udeležba žensk na političnem, umetniškem in nasploh javnem polju popolnoma samoumevna.

Kot drugo nam manjka, da bi bila udeležba moških na polju gospodinjstva ravno tako samoumevna. Da ne bi bilo nikjer nobenega moškega, ki ga bo sram, ker da prati in kuha. In seveda tudi, da ne bo nikjer nobenega moškega, ki bi se trkal po prsih, ker da prati in kuha. Danes, hvala bogu, v našem okolju sicer ni več toliko moških, ki bi jih bilo sram, da sodelujejo pri gospodinjskih opravilih. Je pa vzniknila druga sorta, ki se počutijo zelo liberalne, osvobojene patriarhata in podobne neslanosti, če prevzemajo gospodinjska dela. Ko se bodo nehali tako počutiti in gospodinjska opravila ne bodo več sinonim za ženska opravila, potem bomo mogoče ženske iz moje družine manj glasne … 

Že vrsto let živim sama z otrokoma in mi zaenkrat tako tudi odgovarja. 

Ste nominiranka za letošnjo Cankarjevo nagrado. to jabolko, zlato je dramski tekst, ki vzpostavlja svoja pravila. Pravila ženskega avtorja, spolnosti, kot jo poznajo ženske, odnosov, kot jih vidijo ženske, in realnosti, v kateri danes živijo svoje fantazije in v kateri tudi sicer živijo sodobne ženske. Kaj je po vašem mnenju najpomembnejša komponenta te sodobne ženske stvarnosti?

Nominacija za Cankarjevo nagrado mi predstavlja posebno čast, saj jo podeljujejo prvič in za različne žanre, se pravi vse tiste, v katerih je ustvarjal Ivan Cankar. to jabolko, zlato je dramsko besedilo, ki eksplicitno govori o seksualnosti. Izhodiščna misel je bila, da seksualnost obstaja v prozi, v poeziji, v filmu, na gledališkem odru, v dramatiki pa jo težko najdeš oziroma je ali zelo brutalna v obliki posilstev ali pa so samo neka benigna nakazovanja. Želela sem torej napisati dramsko delo, ki nazorno opisuje seks, in bo gledališkim ustvarjalcem v izziv, saj je prevod nekega seksualnega akta iz besedila na oder kar zajeten zalogaj. Ampak, kot vedno poudarjam, oder prenese vse. Ravno zato je tako čaroben.

Potem sem napisala to delo, glavne osebe so ženski liki in samo po sebi se je zgodilo, da je seksualnost napisana z ženskega vidika. To ne pomeni, da so v besedilu neke splošne ženske seksualne fantazije, daleč od tega. Zamislila sem si pač te tri like in vsaki nekaj pripisala. In obrnila perspektivo – moški v tej drami niso kaj dosti drugega kot rekviziti ženske sle. Od tu potem toliko prahu. Če je obratno, je povsem vsakdanje in se o tem ne govori. Sicer pa bi težko izpostavila najpomembnejšo komponento sodobne ženske stvarnosti. Že za sodobno slovensko stvarnost težko rečem karkoli bolj določenega. Meni je zelo pomembna enakopravnost in se mi zdi, da je to tisto, kar opredeljuje sodobno žensko, se pravi emancipacija. 

Nekje ste dejali, da ko je ženska v intimnem odnosu z moškim, njun odnos v veliki meri dirigira patriarhalna družba. Sami na to najbrž ne pristajate?

To sem omenila kot primer v zvezi s tem, da težko ločimo med političnim in intimnim. Da je tudi intima določena s političnim. Enako bi veljalo za marsikaj, ne samo za odnose med moškim in žensko. Če jaz intimno verjamem, da so moji epileptični napadi hudičevo delo, verjetno živim v družbi, ki verjame v hudičeva dela in to določa moje intimno prepričanje. Ali pa – če se mi intimno zdi, da je moj mož nekaj posebnega, ker v soboto posesa stanovanje, potem verjetno živim v družbi, ki uvršča čiščenje stanovanja med ženska opravila. Glede tega, na kaj pristajam in na kaj ne, ne morem reči kaj dosti. Že vrsto let živim sama z otrokoma in mi zaenkrat tako tudi odgovarja. 


In za konec: ste se kdaj spraševali, kakšno bi bilo življenje Simone Semenič, če bi se odločila, da v življenju ubere tisto, čemur pravimo enostavnejša pot? Če ne bi bili vseh bitk, ki vam jih je na pot poslalo življenje?

Seveda, velikokrat se vprašam, kako bi živela danes, če bi v preteklosti sprejemala drugačne odločitve. Ne vem pa, ali sem kadarkoli sprejela odločitev, za katero bi mislila, da me vodi na težjo pot. Pa tudi vprašanje, ali je moja pot zdaj, taka, kot je, kaj manj enostavna kot bi bila katera druga. Odločila sem se preseliti iz Ajdovščine, ne vem pa, ali bi mi bilo tam življenje danes bolj enostavno. Včasih seveda sprejmeš tudi nespametno odločitev, ki pa se morda v tistem trenutku zdi edina prava. Potem pač prevzameš odgovornost in posledice, ampak modrejši in pametnejši pravijo, da se nobena juha ne poje tako vroča, kot se skuha … (nasmešek)

Seveda pa nimaš vedno možnosti odločitve, nekaterim bitkam se preprosto ne moreš izogniti. Okoliščine te privedejo pred neko dejstvo in poskušaš zvoziti po svojih najboljših močeh. Večina od nas na primer ni imela nobenega vpliva na karantenske ukrepe, vsak zase je to bitko moral biti, kot je vedel in znal, vsak se je trudil ubrati najenostavnejšo pot. Kasneje se nam je ali pa se nam še bo morda izkazalo, da smo ubrali težjo, ampak po mojem v izhodišču nihče od nas tega ni nameraval.

Ne vem, ali znam dobro razložiti, verjetno hočem povedati samo to, da so naša življenja oziroma moje življenje danes skupek vseh odločitev, ki sem jih sprejela, vseh neumnosti, ki sem jih naredila, izrekla in zapisala. Daleč od tega, da bi bila na vse ponosna, ampak vse to sem in tu nimam kaj. Za naprej pa verjetno velja isto – odločala se bom, kot bom v določenem trenutku najbolje zmogla, včasih pametneje, včasih povsem zgrešeno in se bom potem morala spopadati z neželenimi posledicami. Včasih se pa ne bom odločila nič, me bo pa doletel kak koronavirus in vse postavil na glavo.