Evgenija Šumi je bila vsekakor izjemna ženska svojega časa, ki ji ni manjkalo volje, vztrajnosti in odločnosti. Z možem je vodila dve podjetji; tovarno Šumi s sladkarijami in podjetje Pletenine, v sklopu katerega je potekala proizvodnja in prodaja pletenin. Poleg tega, da je bila z vsem srcem predana svojemu delu, je veliko pozornosti namenjala tudi svojim zaposlenim, ki jih je razvajala in jim pomagala na najrazličnejše načine. Veliko je vlagala tudi v dobrodelnost in po svojih najboljših močeh pomagala posameznikom v stiski in organizacijam, ki so potrebovale njeno finančno podporo. Hkrati je bila predana svoji družini, saj sta z možem vzgojila kar 13 otrok. Ti so ji sicer velikokrat očitali, da si zanje vzame premalo časa, kar je bilo glede na vse aktivnosti, ki se jih je lotevala, pričakovano.
Tako doma kot v šoli je bila deležna stroge vzgoje
Evgenija Šumi se je rodila leta 1875. Njena mama je bila Josepina, oče pa Franc Šumi. Ta je ustanovil tovarno slaščic in ji kasneje nadel ime Šumi. Evgenija je imela še sestro dvojčico, ki pa je zelo zgodaj umrla; stara je bila komaj eno leto. Šumijeva je bila deležna precej stroge vzgoje. Že kot majhna punčka je morala redno pomagati v tovarni pri takih in drugačnih delih. Šolala se je pri uršulinkah, kjer je bila prav tako deležna strogega odnosa.
Ko je Evgenija dopolnila 10 let, so se začeli odnosi med mamo in očetom zaostrovati. Oče, ki je bil zadolžen za vodenje tovarne, ki je družini prinašala ključni dohodek, se je namreč začel posvečati pisanju in preučevanju duhovnosti, medtem ko je delo v podjetju trpelo, kar pa je njegovo ženo zelo razburilo. Ker jo je povrhu tega že dolga leta varal s hišnimi pomočnicami, je Josepini leta 1885 dokončno prekipelo in sprožila je ločitveni postopek. Kmalu zatem je družinsko podjetje vzela v svoje roke in ga preimenovala v Tovarno kanditov in slaščičarskih izdelkov Josephine Schumi v Ljubljani.
Prevzela družinsko podjetje ter ga razširila in posodobila
Evgenija Šumi se je poročila z Dragotinom Hribarjem. Njena mama je umrla leta 1917 in takrat sta zakonca s skupnimi močmi prevzela družinsko tovarno, saj je bila Evgenija v njeno delovanje tako ali drugače vpeta že vse svoje dotedanje življenje in je vedela, kako se stvarem streže. Podjetje, ki je ob prevzemu štelo 60 zaposlenih, sta posodobila in razširila. Kot da vodenje Šumija zanju ni bil dovolj velik izziv, sta se kasneje odločila za ustanovitev še enega podjetja, ki se je imenovalo Pletenine. To je bilo namenjeno izdelavi in prodaji pletenih izdelkov.
Poleg tega, da sta bila z možem zaposlena z vodenjem dveh podjetij, sta bila tudi starša kar 13 otrokom. Šumijeva je bila tako v družinskem okolju kot na delovnem mestu delovna in stroga, od zaposlenih in svojih otrok je veliko pričakovala, hkrati pa je bila do njih tudi pravična in srčna. Njena družina je bila sicer, kot je bilo za tiste čase običajno, zelo patriarhalno urejena. Ne glede na to, o čem so se v družini dogovarjali, je imel zadnjo besedo njen mož Hribar.
Možu je kontrirala samo enkrat v življenju
Otroci so ji pogosto rekli, da z njimi preživi premalo časa. Ko ji je enkrat eden od sinov to na glas očital, mu je, da bi mu obrazložila situacijo, napisala pismo z naslednjo vsebino: »Gotovo ni vedno vse prav, kar storimo, ali vsaj za svojo osebo lahko potrdim, da delam v prid ne le tvoj, ampak vseh nas, vedno po preudarku, in četudi se vam to mnogokrat ne zdi prav, je le dobro, če pa kdaj pa kdaj ni dobro, ni nikoli s slabimi nameni. Naj končam pismo z zavedanjem, da morda nobena moja beseda ne bo padla na rodovitna tla. Vendar če bo, bom srečna.«
Možu je kontrirala samo enkrat v življenju. Šlo je za obdobje, ko je bil že hudo bolan, zaradi česar je želela, da od njega prevzame polne pravice za upravljanje obeh podjetij. Iz protesta tako nekaj dni ni želela spati ob možu, pri njenih težnjah pa je imela tudi podporo njunih otrok. Hribar je končno popustil in upravljanje podjetij Šumi in Pletenine je bilo od takrat naprej povsem v njenih rokah.
Lepo skrbela za zaposlene in jih obdarovala
Evgenija Šumi je bila med zaposlenimi v podjetjih zelo priljubljena, saj je z njimi pravično ravnala in jim pomagala po svojih najboljših močeh. Tako ji je bilo v navadi, da je vsaki sodelavki, ki je rodila otroka, podarila oblačila za novorojenčka. V tistih časih je bilo zelo pogosto, da so delavke ob poroki in rojstvu otrok zapustile delo in se posvetile družinskemu življenju. Tudi v podjetjih Šumi in Pletenine se je to dogajalo. Šumijeva je takim ženskam omogočila, da še naprej, če si želijo, občasno delajo od doma in s tem ohranjajo določeno finančno neodvisnost v odnosu do partnerja. Za svoje zaposlene je plačevala tudi zdravstveno zavarovanje, kar takrat še ni bilo nekaj vsakdanjega.
Šumijeva se je hkrati ukvarjala tudi z dobrodelnimi aktivnostmi. Z volnenimi nogavicami, ki so jih izdelovali v tovarni Pletenine, je vsako leto oskrbela eno sirotišnico. K njej so se zatekali tudi mestni reveži, ki jim je pomagala po svojih najboljših močeh. Pomoč je nudila tudi lačnim in bolnim otrokom. Občasno je finančna sredstva darovala tudi društvom in dobrodelnim organizacijam. Šumijeva je umrla leta 1936, ko je bila stara 60 let. Njenega pogreba so se poleg članov družine in prijateljev udeležili tako pomembni ljudje tistega časa kot tudi reveži, ki jim je Šumijeva v času svojega življenja pomagala. Vsekakor je bila izjemna ženska, ki je skrbela za dobrobit vseh ljudi okoli sebe.
Onaplus.si lahko sledite tudi na Facebooku: