V rečno dolino Valcellina je bilo mogoče nekoč priti le po ozki cesti skozi prepadno sotesko. Danes je zaprta za promet in je postala priljubljena pešpot. Novejša cesta se v dolino prebije skozi niz predorov, med katerimi najdaljši meri skoraj štiri kilometre. Vožnja skoznje se konča pred krajem Barcis, katerega zaznamuje prav tako nenavadno turkizno obarvano jezero. Nič čudnega, da je v poletnih mesecih pravi magnet za obiskovalce. Mnogi se tudi v tem času odpravijo skozi stransko dolino do znanega smučarskega središča Piancavallo. Eden izmed mostov, ki vodi v to smer, je pravi posebnež: lesen je še najbolj podoben brvi za pešce, a vendarle dovolj širok, da se čezenj lahko podajo pogumni vozniki manjših osebnih avtomobilov.

Kjer je doma »rudeči cvet«

Glavna dolinska cesta spremlja turkizno reko še nekaj časa, potem pa se čez manjši prelaz začne spuščati v dolino reke Piave. Pred vstopom v izklesano cestno galerijo se je vredno ustaviti na parkirišču. Z njega je mogoče priti do jeza, ki je bil ob zgraditvi v začetku šestdesetih let največji na svetu. Leta 1963 ga je žal zaznamovala tragična nesreča: v umetno jezero je zdrsnil plaz in povzročil vodni val, ta pa je pod seboj pokopal mesto Lagarone in okoliške vasi. V nekaj minutah je umrlo skoraj dva tisoč ljudi!

Nekaj deset kilometrov nad novozgrajenim mestom se začenja gorata pokrajina Cadore. Doline ob vznožju Dolomitov so Slovencem znane po ponarodeli pesmi Rudeči cvet v izvedbi Beneških fantov. Pesem je sicer priredba italijanskega originala iz leta 1961, a je domačini, s katerimi sem se zapletel v pogovor, kljub italijanskemu izvoru niso poznali. »Gotovo sem premlada,« je skomignila z rameni Ivana, gospodična iz kraja Pieve di Cadore, nekakšnega središča pokrajine. Ivana ima rada domači kraj in življenje v gorah. Kadar utegne, se odpravi v hribe in uživa v srečanjih z živalmi ter dih jemajočih razgledih. Napotila me je do enkratne razgledne točke na robu mesta. Z nekakšnega lesenega podesta na robu prepadne stene sem res lahko samo molče obstal: kot na dlani se je globoko spodaj razkazovalo jezero Centro Cadore z otočkom. Obdano z gorami in nekaj manjšimi naselji je delovalo spokojno, moram priznati, celo lepše kot Blejsko.

V bližini umetnega jezera je nekaj manjših izvirov s tolmuni - Lagole, ki so že od nekdaj privlačili staroselce in vse, ki so se podajali na pot med Alpami in Jadranskim morjem. Številne izkopanine pričajo, da so bili tolmuni za nekatere sveti kraji, kjer so opravljali daritve, morda tudi žrtvovanja. 

Nostalgičen hotel z razgledom

Ivana je že nekaj let zaposlena v menda najboljšem mestnem hotelu Belvedere (Lep razgled). Hitro me je prepričala, da sem se odločil ostati v njem. Kot je bilo pričakovati po imenu, sem bil iz sobe deležen enako spektakularnih pogledov kot z razgledišča v gozdu. Razgled je še posebno tolažilen v primeru slabega vremena, saj lahko skozi okno udobno občudujete jezero, nad katerim se kopičijo deževni oblaki, občasno pa ga zakrijejo meglice. Kadar je razgled obdarjen s soncem, pa se v daljavi ponosno dvigujejo vrhovi Dolomitov. Soba me je navdušila tudi zaradi stilskega masivnega pohištva, h kateremu so se podale težke modre zavese. Pohištvo častitljive starosti je skupaj z notranjo opremo spominjalo na davno minule čase. Hotel je bil eden prvih v teh krajih, saj je z razkošnimi sobami privabljal goste že pred več kot stoletjem. Turiste poleg nostalgične notranje opreme pritegneta prijazno in ustrežljivo osebje ter razkošen zajtrk, za katerega pridobijo kar največ sestavin od lokalnih proizvajalcev. V bližnji pekarni vsak dan kupijo svež kruh, zelenjavo, mleko, suhomesnate izdelke in sir pa jim dostavljajo kmetje iz bližnje hribovske vasi. »Sirarja lahko obiščeš jutri. Vsak ponedeljek pripelje svoje izdelke na tržnico na glavnem trgu,« me je med zajtrkom ogovorila Ivana. Ni ji ušlo, da sem se navduševal nad pikantnimi aromatičnimi siri.

Sloviti slikar in muzej očal

Tržnica je ducat prodajalcev s pretežno lokalnimi pridelki. S stojnicami in kombiji se zvrstijo na glavnem trgu, sredi katerega se ponosno dviguje kip, posvečen enemu najslavnejših renesančnih slikarjev. V mestu je bil namreč rojen Tiziano Vecelli. Njegova rojstna hiša je danes urejena kot muzej, s Tizianovimi slikami pa se žal ne ponaša. Slikar je večji del ustvarjalnega življenja preživel v Benetkah. Le nekaj korakov stran vabi k ogledu še en muzej, ki je posvečen reševanju človeških težav z vidom (Museo dell'Occhiale). Poučno so predstavljeni tako vzroki za slabovidnost kot reševanje težav z lečami in očali od začetkov do danes. V ogromni zbirki hranijo na tisoče primerkov pripomočkov za izboljšanje vida iz različnih obdobij. Med slavnimi sta muzeju svoja očala prepustila Reinhold Messner in Lindsey Vonn.

»Muzej se v mestu ni znašel po naključju,« mi pojasni kustosinja. »Dolina je namreč znana po industriji, ki se je razvila iz obrtnih delavnic. Leta 1878 so v kraju Calalzo izdelali prva očala. Danes obrtno dejavnost nadaljuje več manjših proizvajalcev, a mnogi so bili prisiljeni proizvodnjo preseliti na cenejšo Kitajsko.«

Tu je doma ladinščina

Pieve di Cadore je administrativno središče pokrajine. Leži na nadmorski višini 843 metrov in ima okoli 4000 prebivalcev. Hiše so obešene na strmo pobočje, spodaj pa se vijeta med hribe ujeti reki. Z nekaj razglednih točk se je mogoče navduševati nad naravnimi lepotami, na bližnjem vrhu pa pozornost vzbuja ena izmed utrdb, ki naj bi pred več kot stoletjem preprečile avstro-ogrski vojski, da bi napredovala proti Jadranskemu morju. Prebivalci dolin v Dolomitih, Ladinci, so se sicer borili proti Italijanom in so bili kasneje Italiji priključeni proti svoji volji. Trpeli so v času fašizma, saj so jih hoteli zatreti podobno kot Slovence. Avtonomijo so si izbojevali šele pred kake pol stoletja, tudi s protesti in celo bombnimi napadi. Kljub malo govorcem jim je uspelo ohraniti svoj jezik. Ladinščina izvira iz latinščine, a je pomešana s starimi jeziki tega območja. V nekaterih dialektih uporabljajo tudi šumnike, kar me je še posebno presenetilo ob srečanjih z dvojezičnimi napisi. Danes imajo svoj časopis, radijsko in televizijsko postajo. Jezika se najpogosteje naučijo doma. Poučujejo ga tudi v nekaterih osnovnih in srednjih šolah.

Umetniki oživljajo vas

Ena izmed številnih značilnih vasi z ohranjenimi kamnitimi hišami je Cibiana di Cadore. V deževnem dnevu je bila videti skoraj izumrla. Gostilne so bile zaprte, kamnite poti in ozke ulice prazne, polkna starih, presenetljivo visokih hiš pa večinoma zaprta. Toda vas še zdaleč ni bila dolgočasna! Življenje ji namreč dajejo stenske poslikave – murali, s katerimi umetniki na poletnih srečanjih že desetletja poživljajo sivo vaško podobo. Njihove umetnije privlačijo turiste, ti pa omogočajo preživetje domačinom, ki so se odločili ostati. Nekateri oddajajo prenočišča, drugi prodajajo spominke, vabi pa tudi nekaj restavracij, v katerih je mogoče dobiti tradicionalne jedi, kot so kruhovi cmoki, testenine, enolončnice, suhomesnate dobrote.