Hči nekdanjega vietnamskega predsednika je leta 1965 v Moskvi diplomirala iz arhitekture. Dolga leta je delala na ministrstvu za gradbeništvo, leta 1983 pa se je preselila v Dalat. Vietnamsko hribovsko mesto je vzljubila zaradi milega podnebja, čistega zraka in ohranjene narave. Tu je sklenila nekaj zgraditi samo zase. Hotela je prikazati neločljivo povezanost med človekom in naravo. In to ji je uspelo, saj se v njeni arhitekturi vse prepleta tako, da pogosto ne veš, kje se začne drevo in kje konča zgradba.

Njena hiša brez nenaravnih ravnih linij in simetričnih oblik je polna skrivnosti. Nič čudnega, da se je je oprijelo ime Crazy house – nora ali čudna hiša. Danes sobe oddajajo turistom, vsakodnevno pa jo obišče še nekaj sto radovednežev. A njeno pravo dušo je mogoče občutiti le, če prespite v njej. 

»Ne skrbi! Vrni se zvečer! Takrat boš lahko skoraj sam užival v vseh skrivnostih našega bivališča!« me je z nasmehom na obrazu prepričeval temnolasi receptor. Ob ogledu na kolono razposajenih turistov, ki so stopicali po hodnikih in s fotoaparati silili prav za vsaka odprta vrata, mu kar nisem mogel verjeti. »Ob sedmih zapremo za dnevne obiskovalce. Danes pa si edini gost, ki bo prespal pri nas,« me je dokončno prepričal in mi v roke stisnil ključe vhodnih vrat. Njegova napoved se je k sreči uresničila.

Nikoli dokončana umetnina

Dang Viet Nga pravi, da ljudje premalo skrbimo za ohranjanje narave, kot arhitektka pa bi nam jo rada spet približala. Vila Hang Nga, kot jo je sprva poimenovala, predstavlja njeno ustvarjalnost in življenjski stil. Rada ima Dalat, okoliško pokrajino in za Vietnam prijetno sveže podnebje ter prijazne domačine. Vse to jo je prepričalo, da je tu našla svoj dom. Po dolgoletnem delu za druge je sklenila ustvariti nekaj zase, uresničiti sanje. Namerno se je oddaljila od vsega, kar se je naučila med študijem in vpreteklih projektih. Pozabila je na ravne linije, saj se je želela povezati z naravo in ustvariti nekakšno organsko arhitekturo. Dang Viet Nga je začela zidati hišo leta 1990. Po nakupu skoraj 2000 m2 velike parcele in začetku zahtevne ekstravagantne gradnje je kmalu ostala brez denarja in se je morala zadolžiti. Potem so njenim nenavadnim zamislim začeli nasprotovati lokalni oblastniki in šele po dolgoletnih papirnatih vojnah ji je uspelo, da je pridobila vsa potrebna dovoljenja. Medtem je hiša počasi, a vztrajno rasla, se spreminjala in oblikovala po avtoričinih zamislih. Zanjo je postala gradnja življenjsko delo, ki morda ne bo nikoli dokončano. Konec koncev je že krepko zakoračila v sedmo desetletje. Glavna značilnost hiše, katere hodniki, stopnišča in sobe se prepletajo z velikimi drevesi, so organske oblike. Hodniki brez pravega reda povezujejo več sklopov hiše, ki se razprostira v obliki votlin na različnih višinah. Le osrednji del, v katerem živi arhitektka, spominja na klasično hišo, a še ta je videti, kot bi jo vzeli iz Disneyjeve risanke. Prek njene strehe je vijugasto speljano stopnišče, katerega ograja spominja na prepletene veje. Mimogrede vidiš velikansko gobo, pajkovo mrežo in še kaj. Kot gradbeni material je večinoma uporabljen armirani beton. Pri tem igra pomembno vlogo iznajdljivost graditeljev, ki morajo za vsak detajl nastajajoče zgradbe izdelati unikatno železno armaturo in jo ročno zadelati z betonom.

V sobi s tigrom

Gostje lahko prenočijo v eni izmed desetih tematsko obarvanih sob. Vsaka je unikatna tako po obliki, velikosti kot notranji opremi. Mnoge so posvečene živalim. Tako v eni kraljuje tiger, ki naj bi ponazarjal močne ljudi, drugje stoji kenguru v obliki kamina, mravlje pa naj bi bile sinonim za delovne Vietnamce. Ker je hiša odprta za dnevne obiskovalce, vedno pustijo nezasedene vsaj tri sobe, da si jih je mogoče ogledati. Hiša je postala ena glavnih turističnih zanimivosti v mestu. S pobiranjem vstopnine jo lahko vzdržujejo in počasi dograjujejo po arhitektkinem sprotnem navdihu. Zgradba, ki je za nekatere otroški domišljijski svet, za druge pa ekstravaganten muzej, se je začela pojavljati v različnih revijah, najpogosteje v povezavi z izborom najbolj nenavadnih hiš na svetu. Ljudje se nad njo navdušujejo, nekateri tudi zgražajo, nihče pa ne more ostati ravnodušen. Končana naj bi bila do leta 2020, a bolj verjetno je, da ne bo nikoli. Dang Viet Nga ima namreč ves čas nove in nove zamisli. Trenutno načrtuje gradnjo drevesnega velikana, v katerem bo restavracija s plesno dvorano.

Kumkvat namesto jelke

Dalat je raztresen po gričevnati pokrajini ob rečni dolini. Velikosti mesta ne občutiš zaradi razgibanega terena in številnih zelenih parkov. V največjem izmed njih je posebno živahno ob koncu leta. Takrat na obrobju vznikne velikanska cvetličarna na prostem, kjer so naprodaj galerije cvetlic, grmov in drevesc. Najbolj izstopajo drevesa, za katera bi prisegel, da so majhni pomarančevci. Polni so drobnih oranžnih sadežev, ki kar žarijo v sončnem popoldnevu. A gre za citrusom podobno drevo kumkvat, ki rodi drobne sadeže, podobne mandarinam. Okus se ne ponaša s presežki, toda domačini ga cenijo, saj jim nadomešča novoletno jelko. »Poglej, ta ima lepo oblikovano krošnjo in veliko cvetov ter plodov,« mi pojasnjuje prodajalka vranje črnih las. Pravzaprav me je v provizorično cvetličarno privabila njena očarljiva podoba. Od daleč je bila videti kot princesa na sprehodu po cvetočem vrtu. Z nežno kretnjo si je nezavedno popravila pramen las in me vodila k naslednjemu drevescu. Komaj jo prepričam, da me za novo leto ne bo tu. »Morda pa se vrneš v času lunarnega novega leta?« poskusi še zadnjič. »Do takrat si ga pa res moraš priskrbeti! Brez razkošno raslega kumkvata bo tudi zate prihajajoče leto revno, dolgočasno in pusto!« Vedel sem za ta vietnamski običaj, a sem ga žal moral ignorirati. K sreči leto ni bilo nič slabše kot prejšnja ...

V restavraciji za palčke

»Bi rezance z rakci? Ali morda piščancem? Če ne ješ mesa, imamo tudi goro zelenjave,« pokaže dekle za velikim gorilnikom na skrbno zložene bučke, korenje, por, špinačo, vodno krešo in še kaj. »Han,« se na hitro predstavi zgovorna kuharica ene izmed številnih provizoričnih restavracij na ulici. Pomigne mi, naj se usedem za majhno mizo na še manjši stol. Ves čas se mi je zdelo, kot bi se Vietnamci norčevali iz belcev, ki se večinoma stežka udobno namestimo na majhne stole. Na prvi pogled so plastični stoli videti, kot bi bili namenjeni otrokom. A drobnim vietnamskim postavam čisto ustrezajo. Podjetnim lastnikom uličnih restavracij pa tudi, saj na pločnikih, kjer vzniknejo vsak večer, vedno primanjkuje prostora. Jedi so odlične, o čemer pričajo številni gostje. Za higieno se ni treba pretirano bati, saj je hrana vedno sveže pripravljena. Vseeno je potrebna previdnost pri solati, čeprav je voda iz javnega omrežja v večjih mestih neoporečna.