V avtorski skladbi priljubljena voditeljica razkriva vsa svoja najintimnejša hrepenenja. Ali to pomeni, da zapušča oddajo Dobro jutro in se podaja v glasbene vode? Na vse to in še več nam je odgovorila Ana Tavčar Pirkovič, ki bo glasbeni video Ženska širši javnosti uradno predstavila jutri, nam pa ga je zaupala že danes, da ga lahko delimo z našimi bralkami in bralci. Oglejte si ga spodaj. 

Kakšna je prava ženska? (Ne)odvisna od moškega?

Prava ženska ima svoje skrivnosti in svoj ženski svet, ki je le delno dostopen moškemu. Ženska drži v rokah kompas, moški pa vozi barko. Če se znajdeta sredi viharja, jo on obvaruje, spravi na varno, medtem ko sam na palubi neustrašno opravi z divjo naravo. Ko je morje mirno, se smejita, božata in lahko tudi brez besed zreta v neskončno modrino. Gledata v obzorje in božanski sončni zahod, vidita različne barve, čeprav gledata eno. In ko prideta na kopno, razumevajoče in z ljubeznijo sprejemata vse, kar se jima je zgodilo na odprtem morju. 

Da, lahko bi bila ženska v votlini, ki čaka na spreten moški ulov in ga občuduje, ko se vrne s krvavim plenom na močnih plečih. Vendar tega v tem sodobnem formatu vlog ne živim ravno. Velikokrat s plenom na plečih pridem domov tudi jaz. 

Sliši se, kot da ste prebrali veliko »doktor romanov«! Koliko še »nabiralniškega« je v vas? 

Še nobenega doktor romana, življenje samo sta doktor in roman hkrati. (smeh) Nabiralništvo? Da, lahko bi bila ženska v votlini, ki čaka na spreten moški ulov in ga občuduje, ko se vrne s krvavim plenom na močnih plečih. Vendar tega v tem sodobnem formatu vlog ne živim ravno. Velikokrat s plenom na plečih pridem domov tudi jaz. Obožujem pa arhetipe. Črpam iz njih. 

Pesem Ženska je izpovedna, polna hrepenenja. Po čem hrepenite vi?

Po vseobsegajoči ljubezni. Po toplini, nežnosti, tenkočutnosti. Res je izpovedna pesem. Govori o ženski duši, ki ima globoko v sebi svoje hrepenenje, ki ima svoje sanjarije in misli, da se k njim zateče, ko to potrebuje ali želi. O ženski, ki doživlja in poskuša razumeti in razbrati svojo usodo, se ji predati in ne upirati. To besedilo sem napisala lani nekega poletnega deževnega dne. Zrla sem z neke izjemno visoke terase v viharni sivini v modro razburkano morje pod menoj in dobila dober vpogled z višine. Kasneje je besedilo kar tako (po naključju?) prebrala meni draga in spoštovana pisateljica Emira Selimović Elersić. In spremenila eno besedo. In zapečatila usodo Ženski. 

Že Einstein je rekel, da je bistvo vsega ljubezen ... Kako pogosto se zaljubite? V koga ali v kaj?

Einstein je rekel o ljubezni še marsikaj, v svojih pismih na koncu pove, da je bistvo vsega na tem vsem svetu eno samo: ljubezen. Mislim pa, da je nekje zapisal, da so znanstveniki, ko so iskali univerzalno teorijo vesolja, pozabili na glavno silo tega sveta, nevidno energijo ljubezni. 


Zaljubila sem se pred kratkim – v nov način življenja: začela sem vsako dejanje in dogodek, vsak trenutek, vsako čustvo gledati ljubeznivo in z ljubeznijo. Pogledati na jezo ali strahove z ljubeznijo; pogledati na krivice, ki se (mi) dogajajo - z ljubeznijo; pogledati ne nekoga, ki me je prizadel - z ljubeznijo; pogledati nase  - z ljubeznijo. Mimogrede, če to misliš delati zares in ne samo na papirju ali po spiritualnih učbenikih, sploh ni tako enostavno. Morda ugotoviš, da si v kakšnem toksičnem okolju in da imaš okrog sebe tudi toksične ljudi in odnose, ki so lahko na precej nizkih frekvencah, kar pomeni, da se je treba najprej precej dvigniti. Saj veste, kako bi rekla Michelle Obama: »When they go low, we go high.« (op. p. Ko drugi udarijo nizko, mi zrastemo!) Einstein bi naju tudi dobro razumel. (smeh) Pravzaprav je tu veliko kvantne fizike.

In ker si me ravno spomnila na Einsteina ... Njegovo pismo z nasveti o srečnem življenju – mimogrede: prodali so ga v Jeruzalemu za 1,56 milijona dolarjev! – vsebuje en sam stavek, ki se glasi: "Mirno in skromno življenje bo prineslo več sreče kot prizadevanje za uspeh in nenehen nemir, ki prihaja s tem." Zaljubila sem se tudi v iskanje miru znotraj sebe in izven. In v tem oziru v še eno novo odkritje: da mi ni treba vse sama. Zakaj mi tega kdo ni povedal že prej? Zakaj so mi vsi govorili, da moram vse sama? Da se moram za vse truditi sama? Tako sem včeraj zrla v polno luno in prosila njo, naj še ona kaj stori namesto mene. Gledala v sijočo belo lunino luč in izgovarjala besede iz knjige Pot usode, ki jo je napisala zgoraj omenjena pisateljica, velika poznavalka usode: »Izvor svetlobe v meni, ljubim te in potrebujem. Pridi v moje srce in za vedno osvobodi moj um.« 

Ne vidim smisla življenja v hitenju in nizanju uspehov, čeprav točno to naša družba časti in slavi. Po drugi strani pa vem, da je to bila in je moja pot. In da sem svojo pot morala prehoditi, da sem uresničila sebe. In tako sem lahko že pri svojih štiriintridesetih mirna. In to je lep občutek. 

Kaj pa vaš soprog pravi na nove ljubezni?

On svet zaznava in vidi drugače. 


Niso vam povedali, da ni treba »vsega sama«. Kdo pa to od nas/vas pravzaprav pričakuje? Me same? Družina? Družba? Kdo nam je to idejo posadil v možgane?

Ja, res, kdo? Ne vem, ampak jaz bi se rada od tega odmaknila. Sama sem to živela, živela intenzivno in se trudila, da sem vse dosegla sama in z veliko truda, sicer res vedno tudi ljubezni, kar je v tem kontekstu lahko prevedeno kot strast, volja ali zanimanje. Kako sem hitela skozi življenje! Kot gimnazijka že delala kot turistična vodnica; kot študentka študirala dva jezika, učila klavir otroke na zasebni glasbeni šoli in delala že/še na televiziji. Potem brez predaha študirala naprej, vpisala doktorat, rodila, postala mama, postala še enkrat mama, hodila na jezikoslovne konference v tujino, študirala v tujini in z malim svetlolasim fantkom tekala po hladnih nemških ulicah od mojega inštituta do njegovega ne preveč toplega vrtca. Hkrati nepretrgoma delala na karieri doma, vodila, snovala in pripravljala oddaje, dan za dnem, teden za tednom, skoraj brez premora. Potem doktorirala. Potem bila izvoljena v asistentko. Pisala znanstvene članke. Vse tako intenzivno, polno, hitro, natrpano ...

In zdaj? Zdaj sem sicer izjemno vesela, da sem vse to zmogla. Vendar ne vidim smisla življenja v hitenju in nizanju uspehov, čeprav točno to naša družba časti in slavi. Po drugi strani pa vem, da je to bila in je moja pot. In da sem svojo pot morala prehoditi, da sem uresničila sebe. In tako sem lahko že pri svojih štiriintridesetih mirna. In to je lep občutek. 


Je ženska lahko hkrati popolna mama, gospodinja in popolna partnerka? 

Ženska ne more biti povsod popolna, kot tudi ni v vsem popoln moški ali katerokoli drugo bitje tega vesolja. Z veseljem pa podpišem citat o popolnosti stvarstva ženske – ravno včeraj sem gledala odličen film The Constant Gardener: »Adam was God's first draft – He got it right with Eve.« (op. p. Adam je bil prvi osnutek Boga, posrečilo se mu je šele pri Evi.) (smeh) Zdi se mi, da smo ženske resnično božanska bitja in da nam je v zibelko položena tudi ta vez med vesoljem, stvarstom in nami, da nam je dana čudežna moč. Ali veste, da lahko ženska s svojimi rokami dvigne avtomobil? Če pod njim leži njen otrok! … Da nam je dana močna intuicija, poznavanje pradavnih ritualov in poznavanje ciklov življenja; saj ženske rojevamo nova življenja! Vprašanje pa je, koliko in kaj od tega v tem življenju odkrijemo in koliko te ženske energije živimo.

Glasbene kariere menda ne napovedujete? Kaj torej je v tem primeru glasba?

Ne, ne, vsekakor ne. Glasba je v mojem primeru glas duše. Glas – ba ima torej koren glas. In ta pesem je moj glas. Je moj »podaljšan« glas. Moje poslanstvo, moja poklicanost. (se zamisli) Zanimivo, kako so tudi v drugih jezikih podobni koreni; recimo poklic je v nem. Beruf; od rufen, klicati, berufen, poklican za nekaj, kar je potem tvoj poklic.– no, moja poklicanost je vse to, kar že od nekdaj počnem. Govorim, komuniciram z ljudmi; prenašam jim sporočila. Moj glas jim prenaša sporočila. Tako v predavalnici kot v oddaji. In zdaj moj glas nadaljuje svojo pot. V tej pesmi. Pesmi o ženski.