Ana Tavčar Pirkovič: Ko to pripovedujem, komaj zadržujem solze

V letu, ki je pretreslo njeno življenje in jo zaznamovalo z izgubo ljube »none«, se Ana Tavčar Pirkovič vrača k vsemu tistemu, kar jo definira in iz česar izhaja. K svoji družini in neverjetnim energijam, ki nas povezujejo tudi takrat, ko smo narazen. 

Kako in s kom boste letos preživeli praznike, ko bo, kot kaže, krog izbranih zares omejen?

Doma bomo, in to samo mi, moja družina. Ampak jaz se pravzaprav tega zelo veselim. Ne vem, ali sem se preprosto navadila na ta mir brez obiskov in dejstvo, da smo »samo mi« in mi je to postalo neznansko všeč, ali pa se kaže moja introvertna narava, ki se mi zdi vedno bolj domača, prijazna in prikladna. 

Zdi se mi, da je še zmeraj tam, s predpasnikom pri pečici, da mi bo prinesla sveža jajca in »pomidore« z njenega vrta, da bo tekla za mano proti avtu z zamrznjenim golažem v rokah in čakala, da speljem, potem pa na balkonu mahala v slovo in čakala, da pridemo spet. 

Kakšna potica zadiši na vaši mizi med prazniki? 

Navadno nonina. In ti prazniki bodo prvič brez nje. Brez njene potice in brez none. Ko to pripovedujem, komaj zadržujem solze. Ker smo nono izgubili pred le kakšnim mesecem in je žalost še vedno živa, ona še vedno tako prisotna. In tako nam vsem manjka.  

Morda jo pa letos vendarle pripravite vi … kot spomin nanjo? 

Morda je zdaj čas, da se je lotiva jaz in mama. Njeni dve »naslednici«, ki naju je vse življenje pravzaprav pripravljala na ta trenutek, samo da se tega nikoli nisva zavedali. Zdi se mi, da je še zmeraj tam, s predpasnikom pri pečici, da mi bo prinesla sveža jajca in »pomidore« z njenega vrta, da bo tekla za mano proti avtu z zamrznjenim golažem v rokah in čakala, da speljem, potem pa na balkonu mahala v slovo in čakala, da pridemo spet. Mi pridemo, ampak nje ni. Tam v hiši je zdaj nono, sam, vendar miren in poln modrosti, močan in čvrst, z nasmehom, ki ni isti, pa vendar je. Čakam, da gre ta čas mimo, da bova skupaj igrala briškolo! To sem mu zadnjič napovedala in se je radostno smejal. 

Torej – vam je predala recept?

Recept sva z mamo izbrskali v njeni knjižici receptov, ki izgleda kot nekakšna zaprašena kronika iz 18. stoletja, s kakšnim madežem in starim rumenim papirjem, ki razpada. 

No, sicer pa recept ni edina stvar, ki vam jo je predala »nona«. Nedolgo tega smo vas v oddaji Dobro jutro spremljali v njeni obleki ... Danes imate na sebi tudi nekaj vintage pridiha. Je trajnosten pristop tisto glavno sporočilo, ki ga želite položiti na srce bralcem v teh prazničnih časih?

Obleka, ki sem jo nosila v oddaji, je od druge none, none Marije. In ko sem jo klicala in povedala, da bom v njej, ni nehala jokati v telefon, potem pa še nono. (smeh) 

Nosim pa danes v spomin na nono Jolando njeno broško. In odkrivam, kako poseben in drugačen je občutek, če imaš na sebi nekaj, kar je pripadalo mami, noni, nekomu, ki ga imaš ali si ga imel rad. Odpre se cel spekter emocij, občutkov, v mislih se izrišejo prizori naših primorskih non, ki so nosile mleko v Trst in hodile na ples, ko je sijala luna, da je svetila pot, vzgajale otroke, preživele vojno in z odrekanjem zgradile dom. Čuti se tudi prisotnost, zanimivo, kako energije ostanejo, ko nosiš nekaj, kar je pripadalo nekomu. In ta oseba je takrat s teboj. Neverjetno, koliko gledalk mi je pisalo, da hvala, da sem jih spomnila na njihove babice, nekatera pisemca so bila izjemno čustvena. Ni to pravzaprav smisel življenja? Spomini? 

In ja, poleg vsega tega je to pravzaprav trajnostna moda in protiutež kapitalizmu polnemu poliestra. Je (večna) zgodba. Je (močan) spomin. Je (ženska) ljubezen. 

Vas zanima še: Dobrodelna Ana Lukner Roljič: Vsi pridemo in gremo iz tega sveta brez vsega