Zmagovalko Onine zgodbe 2020 navdihnila sestrica z downovim sindromom

Konec letošnjega že 25. literarnega natečaja revij Ona in Onaplus je bil drugačen. Srečanje z mojstricami pisane besede, natančneje z avtoricami v finale uvrščenih Oninih zgodb na temo Tistega dne se je vse spremenilo, in razglasitev Onine najpisateljice je onemogočil koronavirus. A ker se zmagovalki spodobi čestitati, je bila na Delu manjša slovesnost. Bralke in bralci ste med desetimi letošnjimi finalistkami za zmagovalko izbrali zgodbo z naslovom Tako belo srce, ki ga ni sram biti tako belo, ki jo je napisala Klara Kastelec. Mlada avtorica nam je ob prejemu nagrade Onino pero 2020 in 500 evrov bruto razkrila, da je na papir prelila svoje občutke in svet sestrice Karoline. 

Zgodba Tako belo srce, ki ga ni sram biti tako belo je napisana doživeto, rahločutno, skoraj poetično, in ne moreva začeti drugače kot z vprašanjem, od kod vzgib zanjo.

Ideje, tiste prave, se rodijo in te ujamejo, ko še sam ne veš, kdaj. Ne pravim, da nastanejo iz niča, zanje je še kako potrebnih »devet mesecev«, ko jih nosiš v sebi – mesecev slabosti, praznine, niča, brezdelja, garanja, vztrajnosti, polnosti, tavanja, padanja, iskanja, sejanja, puljenja plevela in končno žetve. Zato bi bilo nepošteno, če bi rekla, da se je kar zgodila, skoraj nič se ne zgodi samo od sebe. Ves čas je spala in rasla nekje globoko v meni, zato je lahko v trenutku skočila na plan, ko sem se vprašala, kaj je eden tistih mejnikov, ki mi je zares spremenil življenje. Takrat sem vedela, da je prava, da nosi vsebino in živost. 

Želela sem ubesediti svet svoje sestrice Karoline, svet njenega belega srca, ki je kljub primanjkljajem po naših lestvicah in merilih veliko bolj poln, bogat in čist, kot bo kadar koli naš. In ga deliti z drugimi. Z ljudmi, ki ga poznajo, tistimi, ki mislijo, da ga, in onimi, ki se jim o njem niti ne sanja.  

Kdaj vas je vendar srce nagovorilo, da popišete, kar je bilo v njem dolgo zaklenjeno?

V življenju skušam krmariti z odprtimi jadri razuma in hkrati dovoliti vetru srca, da usmerja mojo barko. Iz njegovih soban nisem spustila nekaj zaklenjenega in zaprašenega. Želela sem ubesediti svet svoje sestrice Karoline, svet njenega belega srca, ki je kljub primanjkljajem po naših lestvicah in merilih veliko bolj poln, bogat in čist, kot bo kadar koli naš. In ga deliti z drugimi. Z ljudmi, ki ga poznajo, tistimi, ki mislijo, da ga, in onimi, ki se jim o njem niti ne sanja. 

Vsebina je torej (avto)biografska?

V svoji magistrski nalogi, mešanici koncerta in predstave ter kasneje še pisarije, sem se slekla v rumeno, tokrat v belo.

Najstnica ste bili, ko se je rodila sestrica Karolina, ki ima downov sindrom. Kako pomembni so vam družina in odnosi v njej?

Kot gimnazijka sem svojo sobo in našo rumeno hišo rada opremljala z barvami, pisani papirji vseh velikosti so letali in pristajali vsepovsod. Nekega dne, ne spominjam se več, kdaj in od koga sem si misel sposodila, sem na viden kraj sredi kuhinje in dnevne sobe nalepila listek: »Dom. Kraj, kjer je našim napakam oproščeno, kraj, kjer so naše šibkosti sprejete.« Še danes visi tam. 

Pripovedovalka s pisanjem odloži težo bolečine, zamer, stisk in strahov, ki jih je čutila še pred rojstvom sestre. Koliko poguma, moči je treba, da človek sam sebi oprosti to, kar je doživljal?

Moji domačini mi velikokrat rečejo, da v meni stanuje veliko poguma, moči, vztrajnosti. Verjetno tega včasih ne vidim, ker se na poti do zmag borim s svojimi teminami in šibkostmi, na odru za zmagovalce pa rumena majica zaslepi kilometre in kilometre zgrizenih klancev, trenutkov, ko bi se najraje prevalil v jarek. Točneje bi bilo reči, da zlepa ne vržem puške v koruzo, da na tekmah ne odstopim, da se borim do konca, tudi do krvi, če je treba. To mi je dal šport, ki me spremlja od mladih nog. In treningi, ki so me naučili, da moraš dati vse od sebe, hkrati pa biti prizanesljiv do sebe in si znati odpustiti, da vedno ne zmoreš biti tak, kot bi si želel, in tudi da vedno ne moreš zmagati. Toda to je bitka, ki jo biješ vse življenje, ki te izmojstri z leti, če dovolj zagrizeno treniraš. 

Nisem pesimistka, trudim se videti dobro, toda v našem svetu pogrešam malo več človečnosti, sprejemanja, predvsem pa srčnosti. Vsi se ženemo za uspehom, poveličujemo um in hlepimo po izobrazbi. Kultura srca, kakršno premorejo Karolina in njej podobni, žal prevečkrat ostaja neodvita, visoko na policah. 

S pisano besedo lahko izrazimo svoja najgloblja občutja in besede nam lahko seveda pomagajo, da bolje razumemo sebe. In druge.

Kraljestvo knjig, najprej proze in kasneje poezije, je že od nekdaj kotiček, kamor rada pobegnem. V njem najdem zatočišče, tolažbo, smeh, smisel, odkrivam nove zorne kote, širim svoja obzorja in vrtam v globino, kukam v glave tujih ljudi in se vozim po toboganih njihovih življenj, kar se mi zdi velik privilegij. Mislim, da je bogastvo literature prav v obuvanju tujih čevljev, v razumevanju drugačnih tonalitet, v pokušnji jedi, ki niso na tvojem jedilniku, in iskanju pristanišč, kjer bi lahko zasidral svojo ladjo. Morda bi se zmogli otresti, vsaj za ščepec, svojih predsodkov in nalepk, ki jih tako radi delimo vsem povprek, če bi se znali bolj vživeti v drugega. To pa nam omogoča pisana beseda, ki nam ponuja čas in prostor, da se ob njej ustavimo. 

Vaša zgodba je dobila največ glasov bralk in bralcev One, Oneplus in našega portala. Verjamete, da je še veliko ljudi, ki zmoremo ohranjati človeškost v tem »ponorelem svetu«?

Nisem pesimistka, trudim se videti dobro, toda v našem svetu pogrešam malo več človečnosti, sprejemanja, predvsem pa srčnosti. Vsi se ženemo za uspehom, poveličujemo um in hlepimo po izobrazbi. Kultura srca, kakršno premorejo Karolina in njej podobni, žal prevečkrat ostaja neodvita, visoko na policah. Prazno sicer lepimo plakate s slogani sprejemanja drugačnosti in vzklikamo, da smo odprti za vse, toda v resnici ne zmoremo in ne želimo niti za hip odložiti kron svojega udobja in predstav o tem, kakšno bi življenje moralo biti. Če zmoreš vsaj malo sezuti svoj prav in sleči svoj ego, ugotoviš, kako žlahten in bogat je lahko svet, ki se zgodi v presečišču našega in njihovega sveta. Svet, v katerem bi lahko oboji rasli in zmagovali, v sodelovanju, skupaj, in se končno začeli zavedati, da drug drugemu ne jemljemo prostora, ampak s sobivanjem življenju dajemo življenje. 

Kdaj se zatečete k pisanju?

Že kot deklica sem se igrala pisateljico, vendar bolj v slogu postala bom »zdravnicaučiteljicainsvetovnaprvakinja«. V gimnaziji pa sem na pobudo prijatelja, ki je v meni prepoznal speče seme besed, začela pisati pesmi. Sprva bolj kot trubadurka neuslišanih ljubezni in hrepenenj, kasneje zaradi nuje po ubeseditvi in slikanju sveta, izražanju svojih najglobljih čutenj, odstiranju tančic svoje brbotajoče notranjosti in vsega, kar me obdaja, pretresa, boli, navdihuje, spreminja …

In od poezije je do proze korak? Kdaj ste se lotili proze?

Kako velik korak je med njima, bi težko rekla. V mojem rokavu že dolgo stanujeta obe in obe sta potrkali nenapovedani. Morda sem poezijo zares povabila šele po tem, ko me je na srednješolskem natečaju za najboljši haiku prelisičila z nagrado za najboljši haiku s tematiko narave ter v absolutni kategoriji. Proza pa se je k meni priplazila nekje vmes – ujela me je med srednješolskimi spisi in eseji, potovala z mano v študentskih letih med ustvarjanjem igralskih impresij ter zbiranjem španskih in portugalskih besed, srkanjem njihove kulture, šarma in ognja. 

V zgodbi za Onin literarni natečaj ste med prvo in zadnjo besedo razkrili velik del sebe, svoj notranji svet, ki ga kot igralka razgaljate tudi na odru, kajne? Tako kot pisci tudi igralci ponujate gledalcem izhodišča za premislek – o svetu, življenju, nas samih …

Branje knjig rada primerjam s spustom po toboganu, oder in igranje pa bi lahko postavila na gugalnico. Od tebe, igralca, je odvisno, kako visoko boš poletel, kako nizko si boš dovolil pasti in kam boš skočil ter pristal, ko se boš odrinil na vso moč. Včasih veš, kam bo vodil tvoj nihljaj, največkrat ne. In prav v tem je čar – da si dovoliš spuščati v neznane globine človeške duše, telesa in duha. Igra je hkrati raziskovanje, odkrivanje in potovanje, ki mu ni konca. Ko slečeš svoje maske in predsodke, ko si dovoliš biti do obisti iskren in tak obleči tuj plašč ter stopiti pred gledalce, se lahko zgodi čarovnija. Šele takrat lahko ljudem zares nekaj podariš, jim daš popotnico. Ta je lahko jasna, sproščajoča, grenka, boleča, izmuzljiva … Od vsakega gledalca posebej je odvisno, kaj bo naredil z njo. Lahko jo zavrže, lahko spregleda, lahko pa ostane še dolgo z njim. 

Pojem sreče se mi zdi močno precenjen. Ljudje se ženejo za absolutno srečo in užitki, a življenje ni le potica in praznovanje. Je tudi žalost, trpljenje, iskanje in vsi tisti ovinki vmes, ki nas brusijo, gradijo, izoblikujejo, ki nas delajo ljudi. Tisti, ki se ves čas smejijo in prikazujejo idealne fasade svojih življenj, se mi zdijo neresnični. 

Imate radi srečne konce?

Pojem sreče se mi zdi močno precenjen. Ljudje se ženejo za absolutno srečo in užitki, a življenje ni le potica in praznovanje. Je tudi žalost, trpljenje, iskanje in vsi tisti ovinki vmes, ki nas brusijo, gradijo, izoblikujejo, ki nas delajo ljudi. Tisti, ki se ves čas smejijo in prikazujejo idealne fasade svojih življenj, se mi zdijo neresnični. Hlastati po pravljici, ki se vse bolj širi po družbenih omrežjih, je iluzija. Rada imam sonce, delujem na sonce in ga skušam loviti v svoj žep. In širiti. Predvsem tja, kjer je veliko teme. 

Kaj vse ste še, Klara, v polnem življenju, v katerem zelo očitno stojite z obema nogama?

Ob ponedeljkih tečem čez drn in strn in se pretepam z valovi in klanci, ob torkih sem Španka in Portugalka, potujem, ob sredah prečesavam knjige, jim kradem besede in jih zbiram v svojo malho, ob četrtkih jih pretapljam na papir in s svojimi domačini praznujem (ne)rojstne dneve, ob petkih s kolesom ali peš drvim skozi mesto in se izgubljam med majhnimi in velikimi ulicami, ob sobotah sem kuharica, slaščičarka in gospodinja, pijem kavo in klepetam z gozdom, ob nedeljah skušam ne-delati, čeprav se v brezdelju še nisem izmojstrila, kukati skozi objektive ter loviti motive in barve, biti s tistimi, ki bi tednu radi dodali še en dan. Skupni seštevek: igralka. Strokovno: magistrica dramske igre. Zares: hči, sestra, vnukinja, prijateljica ... Drugo: ne povem.