Na preživeto mi je ostal natrpan spomin velikega strahu, črne teme, silnega mraza, negotovosti, dušeče napetosti in hrupa zastrašujočih zvokov.
Hotel sem k babici, kjer sem preživel nekaj sitih in brezskrbnih prvih let. Kako lepo mi je bilo, ko sem z njo hranil kokoške in ji v predpasnik polagal jajčka. Ponavadi mi je babi spekla kar dva. Kos za kosom sem pomakal v oranžno in voljno kupico sredi beljaka. Babi je takrat sedla k meni in govorila: »Le jej, da boš zrasel in boš močan!« Tudi vonja goveje juhe, ki jo je babi kuhala ob nedeljah, ne morem pozabiti. Vanjo je zakuhala zlatorumene rezance, ki jih je njena skrbna roka drobno narezala. Meso in dobro zapečen krompir sta mi vedno cedila potoke sline. Nedeljsko kosilo je bilo nekaj posebnega, saj sem dobil še velik kos sočnega jabolčnega zavitka. Babi je vanj natresla cimeta, dišalo je po hiši, kot bi imeli ohcet, je večkrat navrgla sosedova teta, ko se je oglasila pri nas.

Pri babici nisem pogrešal nikogar. Mama in oče sta me redko obiskala. Vedno se jima je mudilo. In težila sta, dokler babi ni postregla z vinom. Nikoli me nista pogladila po laseh in ne vzela v naročje. Še poslušala me nista. Z babico sta se pred odhodom umaknila v izbo, malo so bili glasni, a nič več in nato sta se odpeljala. Po njunem odhodu me je tesno stisnila k sebi in takrat sem začutil, kako mi njene tople solze polzijo po laseh in mimo ušes na vrat. Nisem vedel, zakaj, a tudi razglabljal nisem. Pri njej na vasi je bilo tako lepo!

Prišel je konec avgusta tistega leta, ko sem moral v prvi razred. Starša sta zahtevala, da grem z njima. Jokal sem, babi je solze zadrževala. Ob odhodu me je močno stisnila in v uho zašepetala, da bom med počitnicami spet pri njej.

V mestu nisem nikogar poznal. Stanovali smo v velikem bloku, šola je bila v naselju le nekaj korakov stran. Sošolke in sošolci so se poznali iz vrtca in z dvorišč, kjer so se igrali. Sam nisem pripadal nikomur. Nihče me ni sprejel medse. Tudi v šoli sem ponavadi obstal samcat v kotu ali ob ograji igrišča, ko so nas peljali po kosilu na zrak. Težko mi je bilo. Nisem imel mestnih navad in manjkala mi je socialnost, kot so pozneje ugotavljali.
Žalost na kvadrat me je vrtela v začaranem krogu. Živalsko sem trpel in pogosto bruhal. Ja, tudi otroci bruhajo od hudega!
Kmalu sem spoznal, da mesto ni zame in me starša ne marata. Cele popoldneve in večere sem bil sam in vse pogosteje sta name vpila, še zlasti ko jima je šlo kaj narobe. In narobe je šlo vse češče. Prvi je izgubil delo oče, nato mama. Vdajanje pijači je iz dneva v dan stopnjevalo agresivnost. Bil sem tarča njunih prepirov, vsega sem bil kriv, pamž ušiv, sta bentila.
Zmanjkovalo je denarja. Lačen sem legal v posteljo in ušesa mašil z rokami, da ne bi slišal njunega vpitja. Ko je neko noč vstopila policija, sem sklenil, da pobegnem.
Zjutraj sem jo mahnil na avtobusno postajo in spraševal, kje stoji avtobus za Skaručno, kraj moje ljube babi. Očitno sem bil premajhen za tak podvig. Poklicali so policista in ta me je z marico odpeljal domov. Naložila sta mi jih po riti in glavi. Namenoma nisem jokal, ne, jaz že ne. Bom še pobegnil, sem sklenil.

Ko sem čez čas drugič poskusil, sem šel kar med polja ob našem naselju. Hodil sem in hodil, prespal v seniku ob njivi in jedel repo, ki je štrlela iz zemlje. Lakote nisem čutil, samo stran sem hotel, daleč stran.
Ta pobeg se je končal naslednji dan. Kmet, ki je delal ob poti, me je pobaral, kam sem namenjen. Povedal sem, da k babici v Skaručno. Sanjalo se mu ni, kje to je, a znal je poklicati policiste; tokrat so me zapeljali na center za socialno delo, mene begavčka, kot so rekli.
Tam so me po večurnem opazovanju in izpraševanju popisali. Celo sendvič sem dobil.
Poklicali so starše in po pogovoru z njimi so odločili, da me premestijo v dom. Ves čas postopka sta starša grdo gledala, tepsti pa me nista mogla. Mislim, da sta bila zadovoljna s predlogom, da me začasno premestijo v ustanovo, kjer bodo poskrbeli, da ne bom begal in jima povzročal težav.

Iz doma sem jo že drugi dan namesto v šolo mahnil v širni svet, k babici. Seveda neuspešno.
Pa me je ob vrnitvi med otroke, spihane z vseh vetrov in podobnih usod, ogovoril vzgojitelj Marko. Nisem ga še videl. Menda je bil na izobraževanju, kot je povedal, ko je govoril z menoj. Čudovit človek, z veliko začetnico.

Priznam, najin prvi stik je bil usoden, saj mi je po njem novo domovanje postalo celo všeč.
Bil sem na toplem, imel sem hrano in ob meni je bil Marko. Prijazen in vedno pripravljen na pogovor.
Sprva mi je prinašal v branje stripe. Ko je videl, da požiram pisano besedo, mi je svetoval tudi knjige.
Navadil sem se domskega režima, končal osemletko in se vpisal na trgovsko šolo.

Bežal nisem več, le kam bi? Babica je umrla od žalosti, starša je pobral alkohol. V domu sem imel prijatelje, prav tako reveže, kot sem bil sam. Lepo smo se razumeli in skoraj vsi uspešno končali šolo. In Marko je bil tu. Na moji strani.
Počasi so strahovi, ki sem jih nosil v nahrbtniku preteklosti, postajali manjši.

Sedaj že nekaj let delam v večji založbi. Svetujem na oddelku knjig, ki jih še vedno rad požiram, kot je rekel vzgojitelj Marko.
Tudi napišem kaj, zase in za predal v računalniku. Pač krpam luknje na cesti svojega življenja.

Dnevne stresne teste obvladujem s pomočjo ljubezni do Sanje, dekleta, ki jo je usoda prav tako zaznamovala. Skupaj sva močnejša. Sanja pravi, da sva trdna kot jeklo in trpežna kot usnje. Ko sva sama v najini sobici, nama tišina diši in mir naju boža, vse hudo ostaja med oddaljenimi in raztrganimi oblaki spomina.

Tokrat sem se opogumil, da opišem usodno srečanje in izrečem hvala vsem, ki so mi pomagali, da nisem več begavček. Predvsem Marku, ki me je znal pomiriti, mi pokazati svetlo plat življenja in me z nevsiljivo besedo odvrniti od neumnosti in zla.

Kaj res nisem begavček? Z zloženimi besedami pogosto bežim v svet brez nasilja, lakote in uboštva. Bežim pred samim seboj?