Draga Mateja, iskrene čestitke. Povejte, kaj pomeni to za vas, da je prav vaša zgodba V parku za gradom pritegnila in prepričala največ bralk in bralcev One in Oneplus?

Zelo sem bila presenečena. Tudi zato, ker moja zgodba ne govori o »pogubni« ljubezni, temveč taki, ki je večna, čeprav je tudi moja zgodba po svoje žalostna. Zavestno sem se odločila za antitezo. Morda je ravno to tisto, zaradi česar so se bralke in bralci odločili za mojo zgodbo. Ker hočejo verjeti v ljubezen.

Ljubezen je čista in lepa, je gonilo, je vse. A mnogokrat njen tok prestreže kaj žalostnega, bolečega. Če lahko kaj naredimo, se ne obotavljajmo, da jo rešimo. Tako kot moj dobri starec v zgodbi. 

Od kod vam ideja zanjo?

Kot sem napisala, ob Kreslinovi pesmi V parku za gradom. Ko sem jo poslušala na samotnem sprehodu, se mi je porodila ideja. Sama je prišla vame, jaz sem ji posodila roko.

Napisana je iskreno in je odlična snov za preverjanje tega, kaj zares pomeni (za)obljuba: Ljubil/a te bom vse življenje.

»Sem dolgo upal in se bal …« Tako je zapisal naš Pesnik. Pozitivno čustvo prinese s sabo tudi negativno. Ljubezen je čista in lepa, je gonilo, je vse. A mnogokrat njen tok prestreže kaj žalostnega, bolečega. Če lahko kaj naredimo, se ne obotavljajmo, da jo rešimo. Tako kot moj dobri starec v zgodbi.

Vas je pri pisanju morda kaj spravilo v zadrego?

Poguba. Tako usodna je.


V zgodbo V parku za gradom ste seveda vpletli domišljijo, a zato ni nič manj vaša, kajne?

Kje pa se konča meja med resničnostjo in domišljijo? Je res samo tisto, kar se zgodi tebi? Ne, zgodba ni nič manj moja, čeprav se je (ni) zgodila komu drugemu (nikomur). Ko pride vame, sem jaz samo njena glasnica.

Ste komu povedali, da je literarni prispevek, podpisan s šifro Beltinci, vaš? Kakšni so bili odzivi?

Sem, najbližjim. Nekaterim pa sem namignila magično besedo, da se ena iz zgodb finalistk dogaja v Prekmurju. Drugi so rekli, da so prepoznali moj slog, ne da bi vedeli, da sodelujem. Odzivi? Celo kakšna solza je spolzela. In tudi kritika, češ, »to pa že ni o ljubezni, ki je v pogubo«.

Že tri desetletja poučujem mladostnike. Nikoli nisem imela občutka, da se oddaljujem od njih. Ni treba, da sem njihova prijateljica, teh imajo dovolj v svoji generaciji. Mene potrebujejo kot zrelo, izkušeno osebo, ki jih ceni in skuša spremljati v življenje. In ki jih ima rada. 

Dejali ste mi, da ste spontana ženska, verjamem, da kot pisateljica tudi radovedna, in naj vas vprašam, kako vidite oziroma doživljate to – ali si v sodobni družbi, ki se osredotoča na mladost, prihajamo naproti ali se mlada in starejša generacija čedalje bolj oddaljujeta?

Nismo več v času Stefana Zweiga, ko je bila starost bolj cenjena od mladosti. A nekje je presečna množica: ko se pogovarjaš z mladim in se čudiš njegovi modrosti, ki jo bolj pripisujemo starosti. In ko vidiš starega človeka, ki prekipeva od mladosti. Že tri desetletja poučujem mladostnike. Nikoli nisem imela občutka, da se oddaljujem od njih. Ni treba, da sem njihova prijateljica, teh imajo dovolj v svoji generaciji. Mene potrebujejo kot zrelo, izkušeno osebo, ki jih ceni in skuša spremljati v življenje. In ki jih ima rada.

Vseh njih zdaj ne morem vprašati, zato mi prosim sami povejte, katere besede bi vas najbolj opisale.

Živahnost, nepotrpežljivost, nenehno hrepenenje po kaj vem čem. Zasanjanost. Veselje do življenja.

Ste profesorica slovenščine, pisateljica za otroke in odrasle. Kdaj so vas prevzele besede?

Ne vem. V resnici me spremljajo že od najzgodnejših let, ko sem začela brati. In hkrati ustvarjati, sprva skrivaj, pozneje pa sem začela objavljati. Moji dijaki lahko potrdijo, da ljubim naš jezik, tako njegovo slovnično strukturo kot ustvarjanje v njem, torej književnost. Pišem tudi učbenike in priročnike za slovenski jezik. Kaj vam pove dejstvo, da nosijo moji učbeniki za poklicne šole naslov Besede?

Ob tem, da se trudite za slovenščino, si mislim, da vam gredo lasje pokonci ob popačenih besedah.

Bolj sem zgrožena nad rabo slovenščine v javnosti. Tistim, ki bi morali biti najbolj ozaveščeni o jeziku, denimo novinarjem, učiteljem, uradnim osebam, je vseeno: govorijo neknjižno, z napakami, v zapisanem besedilu so malomarni pri pravopisu ... Zato se tudi mlajši ne trudijo, saj imajo slab zgled pri odraslih. Kdo pa bo skrbel za slovenski jezik, če ne mi sami? Poleg tega me boli izprijena misel, da se slovenščine ne splača uporabljati, ker je jezik majhnega naroda. Tako človek izgubi en del sebe – jezik je identiteta.

Ljudi in odnose, ves svet lahko bolje razumemo, če jih pogledamo z drugimi očmi in v zapisane besede, kajne?

Od nekdaj sem veliko brala. Toda ko sem začela pisati in postala tudi sama del tega sveta, v katerem ubesedujemo svoje in tuje usode, sem postala veliko bolj tolerantna, odprta za vsakogar, ki si je izbral drugačno pot. Njegova je, z njo uči druge, tudi mene. Človek sem, nič človeškega mi ni tuje, je rekel Terencij, rimski pesnik.

Obstajajo knjižna dela, ki so z razlogom literarne klasike, saj ne le navdušujejo z lepo besedo, temveč predvsem širijo obzorja?

To so dela, h katerim se vedno znova vračam. Od Pike Nogavičke in Medveda Puja do romanov Dostojevskega, Yourcenarjeve, Pamuka ... Etične in spoznavne poteze, bogat jezik, živi liki. Verjamem v literaturo, ki je lepa. Ker je lepa.

Pisateljevanje je po eni strani samotno početje, poučevanje je drugačno, bolj usmerjeno navzven – kaj lahko poveste o tem?

Vedno sem v družbi. Ko pišem, sem z ljudmi v zgodbi, saj postanejo del mene. Poučevanje pa je čudovito delo, saj sem med mladimi.