Tatjana Leskošek Denišlič: Naj bo malih čudežev vse več, večjih niti ne maramo

Draga Tatjana, iskrene čestitke. Četrtič ste zmagovalka literarnega natečaja za Onino zgodbo. Kaj vam to pomeni?

Zadnja zmaga na vašem natečaju je bila popolno presenečenje. Gotovo se je opazilo, da mi besede ob podelitvi niso tekle, kot bi morale. Lagala bi, da mi štiri zmage ne pomenijo veliko. Morda so osebna potrditev, da je prav, da kaj napišem. Pišem pa že dolgo. Začela sem z odgovori na Vsi ljudje vse vedo v Pavlihi, kasneje sem nagovarjala otroke k boljši ustni higieni v Cicibanu in Kurirčku, odrasle prosvetljevala v Dnevniku, si beležila pogruntavščine otrok, ki so mi bili zaupani, in ne nazadnje, beležim Pikine in Ianove svetle prebliske. Se je nabralo kar nekaj materiala v računalniku.

Živimo, bi rekla, v zbezljanem svetu. Vse manj je časa za otroke, ostarele, bolne, osamljene ali kako drugače prikrajšane. Tudi apatije je vse več, kot bi svet padel s tečajev. 

Veste, nekatere Onine nagrajenke so se že podpisale pod literarni prvenec. Se lahko nadejamo, da boste iz zapisanega pripravili knjigo?

Me nagovarjajo. Morda prihodnje leto knjižico kratkih zgodb, ko bosta spomin in domišljija razprostrla svoja krila.

Protagonisti vaših zgodb razpirajo spekter različnih čustvenih odzivov. Verjamete, da se to prenaša tudi na bralce in zato vaša dela pritegnejo tako širok krog?

Da, gotovo, saj so čustva naš sestavni del, pa naj bodo lepa ali manj lepa. Seveda smo bolj dojemljivi za prijetna, saj nas takrat preplavi pozitivna energija, ki jo lahko predamo naprej.

Ste z zgodbo Marko, hvala, ki jo skozi vaše besede pripoveduje begavček Branko, morda preverjali kakšna spoznanja?

Ne, nikakor. Ljudje smo vsak zase svoj svet in prav je tako. Le kako bi bilo dolgočasno, da bi bili vsi popolni!

Avtobiografsko je priznanje, da že od nekdaj rada pišem. Saj pravijo, da si berljiv, ko vpleteš kaj lastnega vmes. 

Kdaj in kako vas je Branko nagovoril s svojimi stavki in zahteval, da jih zapišete?

Ko delaš z otroki, vidiš, slišiš in memoriraš marsikaj, kar se te dotakne. Všeč mi je, da vsako leto ponudite izziv za pisanje zgodbe. In ko se zapiše tak, ki te nagovori, ni težko spisati zgodbe.

V Marko, hvala ste se dotaknili manj svetle plati odraščanja. Kolikšen, če sploh, je v zgodbi (avto)biografski vložek?

Ja, avtobiografsko je priznanje, da že od nekdaj rada pišem. Saj pravijo, da si berljiv, ko vpleteš kaj lastnega vmes.

No, Branko se v zgodbi spominja ljube babice, ki ga je edina imela rada in s katero je preživel »nekaj sitih in brezskrbnih prvih let«. K njej je hotel na vsak način, potem ko so ga starši, ki so se vdajali pijači in bili agresivni, odpeljali v mesto, kakor tudi še kasneje, ko je bil premeščen v dom. Vi ste krasna babica vnukoma Piki in Ianu, kajne?

Imam čudovito štirinajstletno vnukinjo Piko in enkratnega devetletnega vnuka Iana. S Piko imava že od malega najine srede, Ian pa je pogosto torkov sonček. Veliko mi je danega, da ju imamo.

Že nasmeh, prijazna beseda, izrečen kompliment, nagajiv pogled ali, če hočete, nova majčka naredijo čudeže. 

Dajva, razkrijva bralkam in bralcem, da ste sodelovali še z eno zgodbo, po svoje tudi o begavčku, in sicer gre beseda o mali kepi, muci, ki je našla dom. Hja, usodna srečanja se ponavadi zgodijo povsem nepričakovano, kajne?

Nedvomno. Sama sem se muc bala, njihovih krempeljčkov in hladnega pogleda. Ko pa nam ni uspelo sobivanje z dvema kužkoma, me je mlajši sin pregovoril in smo kupili dolgodlakega mačjega lepotca, James sta ga sinova, po Bondu, poimenovala. Dobrih dvajset let je dočakal. In veliko stvari me je naučil. Muc se ne bojim več in naučila sem se z njimi pogovarjati. Zaslužil bi si knjižico.

Se po vašem svet vrti v pravo smer, če se z distance razgledate, kako živimo Slovenke in Slovenci? Kaj menite kot opazovalka in obenem popisovalka, ki ima od vsega najraje srečne konce?

Živimo, bi rekla, v zbezljanem svetu. Vse manj je časa za otroke, ostarele, bolne, osamljene ali kako drugače prikrajšane. Tudi apatije je vse več, kot bi svet padel s tečajev. Prav je, da sebi in svojim privzgojimo občutke za pomoč in empatijo za revščino in drugačnost. Sicer se svetu res ne piše najbolje.

Kaj menite, kaj pomaga živeti in preživeti?

Ne bom odkrila tople vode, a moramo najti tiste stvari, ki nas veselijo, bogatijo, plemenitijo in pomagajo preživeti dnevne strese, saj je le tako vse laže. Poglejte, že nasmeh, prijazna beseda, izrečen kompliment, nagajiv pogled ali, če hočete, nova majčka naredijo čudeže. Naj bo malih čudežev vse več, večjih niti ne maramo. Bodimo trdno na tleh, le včasih malo zaplavajmo v vodo, ki nas bo osvežila in napolnila s pozitivnostjo.